Jedro

V konkretnem primeru je ostalo odprto vprašanje, ali gre pri tožniku za shizofrenijo, psihozo ali za drugo psihično bolezen oziroma stanje, za kar bi bila po mnenju sodne izvedenke potrebna natančnejša diagnostična obravnava. Neopravljeni diagnostični postopek pa pomeni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Dolžnost sodišča je, da dejansko stanje razčisti in odloči o zadevi. Zaslišana izvedenka je pojasnila, da je potrebna poglobljena psihiatrična obravnava, pri čemer ni bilo pojasnjeno, zakaj taka obravnava ni bila opravljena. Napotitev na resno hospitalno zdravljenje zaradi izvedbe diagnostičnega postopka ne more biti razlog, da ni mogoče podati mnenja o preostali delazmožnosti. V spisu je obsežna medicinska dokumentacija, ki izkazuje tožnikovo zdravstveno stanje. Bistveno je, da se ugotovi tožnikova preostala delovna zmožnost, torej ali je glede na njegovo trenutno zdravstveno stanje zmožen opravljati pridobitno delo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 10. 2013 in št. ... z dne 16. 5. 2013 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine. Nadalje je odločilo, da stroški zastopanja tožnika znašajo 417,85 EUR in bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je delovni invalid zaradi posledic poškodbe pri delu in bolezni in mu zaradi tega na podlagi I. kategorije invalidnosti pripada tudi pravica do invalidske pokojnine. Tožnik je v spremstvu sina prišel na narok za glavno obravnavo in je bilo že tam videti, da ima hude zdravstvene težave. Sam sebe nima v oblasti in tudi ni v stanju normalnega komuniciranja. Zaradi več let trajajočih hudih psihičnih težav bi morala sodna izvedenka tožnika tudi osebno pregledati, saj drugače ni možno pravilno ugotoviti in oceniti njegovega psihičnega stanja. Gre za različna in večplastna bolezenska stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in je zato odločitev preuranjena.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 10. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 16. 5. 2013. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da je tožnik od 23. 1. 1989 in še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti in da nima pravice do invalidske pokojnine. Hkrati je bilo odločeno, da kontrolni pregled ni potreben in da ni stroškov postopka.

6. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnik 23. 1. 2012 pri bosansko hercegovskem nosilcu socialnega zavarovanja vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine upoštevaje Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum, Ur. l. RS - MP, št. 10/2008, 3/2011). Po ugotovitvah tožene stranke je tožnik v Sloveniji dopolnil 16 let, 2 meseca in 8 dni pokojninske dobe, v Bosni in Hercegovini pa 11 mesecev, tako da skupna pokojninska doba znaša 17 let, 1 mesec in 8 dni. Tožnik je invalid III. kategorije invalidnosti od 23. 1. 1989 dalje. V zadevi je sporno vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do izgube delovne zmožnosti. Tožnik namreč uveljavlja priznanje pravice do invalidske pokojnine.

7. Skladno z v času vložitve zahteve veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) invalidsko pokojnino pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije (1. alineja 67. člena ZPIZ-1). V I. kategorijo invalidnosti pa se skladno s 1. alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

8. V predsodnem postopku je vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja invalidnosti najprej ugotavljala invalidska komisija prve stopnje dne 20. 11. 2012, nato pa tudi invalidska komisija druge stopnje 19. 9. 2013. Iz mnenj izhaja, da gre pri tožniku za neopredeljeno shizofrenijo ter za bolečine v križu (lumbago) z išiasom. Pri tožniku so potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju. Zaenkrat pa je pri njemu še nadalje podana III. kategorija invalidnosti od 23. 1. 1989 dalje zaradi posledic bolezni. Zaradi ugotovitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje imenovalo izvedenski organ Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B. v sestavi izvedenke psihiatrinje. Mnenje izvedenke pa je v bistvu enako kot mnenje invalidskih komisij, torej da je pri tožniku potrebno nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Izvedenka, zaslišana na naroku za glavno obravnavo je predvsem opozorila na spremembo diagnoze v zvezi s psihičnim stanjem tožnika, kar je razvidno iz medicinske dokumentacije v spisu. Diagnostika ni jasna, tudi klinično psihološki pregled je bolj povzel zunanje simptome funkcioniranja in ne tistih diagnostičnih postopkov, kot bi jih pričakovala izvedenka. Če ni možno izpeljati hospitalizacije, kjer bi bila opravljena ustrezna diagnostika, je po mnenju izvedenke potrebno podrobneje opredeliti tožnikovo stanje z bolj preciznim klinično psihološkim pregledom, ki bi upošteval tudi vplive drugih motenj poleg psihoze.

9. Glede na podano mnenje sodne izvedenke pa ne gre toliko za vprašanje, ali je pri tožniku zdravljenje končano, temveč je odprto vprašanje, ali gre pri tožniku za shizofrenijo, psihozo ali za drugo psihično bolezen oziroma stanje, za kar bi bila po mnenju sodne izvedenke potrebna natančnejša diagnostična obravnava. Neopravljeni diagnostični postopek pa v bistvu pomeni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V tem primeru ne more priti do zavrnitve zahtevka, temveč je dolžnost sodišča, da dejansko stanje razčisti in odloči o zadevi. Zaslišana izvedenka je pojasnila, da je potrebna poglobljena psihiatrična obravnava, pri čemer ni bilo pojasnjeno, zakaj taka obravnava ni bila opravljena. Pritožbeno sodišče je že v drugi zadevi(1) zavzelo stališče, da napotitev na resno hospitalno zdravljenje zaradi izvedbe diagnostičnega postopka ne more biti razlog, da ni mogoče podati mnenja o preostali delazmožnosti. V spisu je obsežna medicinska dokumentacija, ki izkazuje tožnikovo zdravstveno stanje. Bistveno je, da se ugotovi tožnikova preostala delovna zmožnost, torej ali je glede na njegovo trenutno zdravstveno stanje zmožen opravljati pridobitno delo. Za tako ugotovitev pa je ključnega pomena tudi osebni pregled, zato pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da bi moral izvedenski organ tožnika tudi osebno pregledati. V primeru, da se pri tožniku kasneje izboljša zdravstveno stanje, še vedno lahko pride tudi do spremembe glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Ne more pa biti razlog, da se zgolj zaradi izvedbe diagnostičnega postopka zavrne priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Glede ocene delazmožnosti je pomembno tudi mnenje specialista medicine dela, prometa in športa in ne zgolj mnenje specialista psihiatra. Pritožbeno sodišče še opozarja, da je že v zadevi(2) pojasnilo, da pojem trajnosti oziroma zaključek zdravljenja sodišče prve stopnje preozko razlaga. V primeru bolezni praviloma obstaja možnost ali vsaj upanje, da bo bolezen z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije mogoče odpraviti do te mere, da ne bo več vplivala na delovno zmožnost zavarovanca. Bistvena pri tem je ugotovitev, ali gre za stanje, ki traja že dlje časa ali pa gre zgolj za začasna ali občasna bolezenska stanja, katerih posledica je le začasna ali občasna nezmožnost za delo. Če gre za trajno stanje, pa se to lahko poslabša, ali pa z ustreznim zdravljenjem tudi izboljša, kar vpliva na morebitno kasnejšo odločitev o pravicah iz invalidskega zavarovanja.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče bo z že postavljenim izvedenskim organom ter s pridobitvijo mnenja izvedenca medicine dela, prometa in športa in s pridobitvijo morebitnih dodatnih dokazov razčistilo, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in če je, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine, kot to v tožbi uveljavlja tožnik.

(1) Psp 588/2015 z dne 14. 1. 2016. (2) Psp 315/2015 z dne 8. 10. 2015.