Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je določba o konkurenčni klavzuli v pogodbi o zaposlitvi nična in iz istega razloga je nična tudi pogodbena določba, s katero se toženec v pogodbi o zaposlitvi za določen čas zavezuje, da bo plačal pogodbeno kazen v znesku 22.000,00 EUR, v primeru kršitve konkurenčne klavzule. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi upoštevanje dogovorjene pogodbene kazni izven konteksta prepovedi sklepanja konkurenčne klavzule, v primeru sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pomenilo obid zakonske prepovedi glede konkurenčne klavzule iz tretjega odstavka 40. člena ZDR-1. V drugem odstavku 38. člena ZDR-1 je dodano objektivno merilo za določanje poslovne skrivnosti in zanjo ni potrebno, da bi bila v kakršnem koli aktu izrecno navedena; odločilna je sama vsebina podatka in izpolnjen mora biti pogoj, da z izdajo podatka nastane občutna škoda. Torej subjektivno merilo zahteva izrecno odredbo o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost in je odredba lahko dana v splošnem aktu ali posamičnem, v konkretnem primeru v pogodbi o zaposlitvi in sporazumu. Objektivno merilo za določanje poslovne skrivnosti se torej nanaša na podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da toženec ni izpolnil objektivnega merila, po katerem se za poslovno škodo štejejo podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda in bi občutno škodo moral tožnik tudi izkazati, česar pa v konkretnem sporu ni storil. Vendar pa je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožnik ni zatrjeval niti dokazal, da bi s pisnim sklepom določil podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost (po prvem odstavku 39. člena ZGD-1) in da zato tožencu ni mogoče očitati kršitve poslovne skrivnosti. Tožnik je že v pogodbi o zaposlitvi navedel, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost (med drugim pogodbeni partnerji in z njimi dogovorjeni pogoji sodelovanja, tržne analize, nabavni in prodajni kanali in kalkulacija cen) in prav tako se je toženec v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja obvezal varovati podatke, ki predstavljajo poslovne skrivnosti delodajalca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 4.140,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe, to je od 16. 1. 2018 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

V presežku do zahtevanih 26.140,00 EUR se zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 896,11 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku navedenega roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 88,64 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku navedenega roka do plačila, stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati znesek 26.140,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe povrniti stroške postopka v znesku 1.352,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku navedenega roka do plačila.

2. Tožeča stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti in vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, oz podredno, da sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je zahtevala plačilo pogodbene kazni, zaradi kršitve konkurenčne klavzule dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 12. 2015, ki je prenehala veljati na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 10. 2016. Nadalje je od tožene stranke zahtevala plačilo dogovorjene pogodbene kazni zaradi kršitve zaveze varovanja poslovne skrivnosti po prenehanju delovnega razmerja, kar se je toženec zavezal s pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 12. 2015, in tudi s sporazumom. Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti zavrnilo z obrazložitvijo, da konkurenčne klavzule ni bilo dopustno dogovoriti s pogodbo o zaposlitvi za določen čas ter se postavilo na stališče, da toženec ni kršil zaveze varovanja poslovne skrivnosti, saj tožeči stranki zaradi toženčevega ravnanja ni nastala občutna škoda. Tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, konkretneje prvi, drugi in tretji odstavek 40. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki ne dopušča zaključka sodišča prve stopnje, da konkurenčne klavzule ni dopustno dogovoriti v pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Prvi odstavek 40. člena ZDR-1 jasno določa, da v primeru, če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodnja ali poslovna znanja in poslovne zveze, lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja. Drugi odstavek 40. člena pa jasno določa, da se konkurenčna klavzula lahko dogovori najdalje za obdobje dveh let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in le za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom, zaradi redne odpovedi s strani delavca, redne odpovedi iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi, razen v primeru izredne odpovedi iz 6. alineje prvega odstavka 110. člena tega zakona. Tretji odstavek 40. člena ZDR, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, predstavlja izjemo, ki se nanaša izključno na vodilne delavce v povezavi z določbo 74. člena Zakona o delovnih razmerjih, nikakor pa navedena določba ne predstavlja podlage za zaključek, da bi bilo konkurenčno klavzulo dopustno dogovoriti samo s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za nedoločen čas. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotno pa je sodišče ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo v zvezi z delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na toženčevo kršitev obveznosti varovanja poslovne skrivnosti. ZDR-1 glede varovanja poslovnih skrivnosti v 38. členu jasno določa, da delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, ki jih kot take določi delodajalec, in so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način. Za poslovno skrivnost se štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti. Zakon o gospodarskih družbah v drugem odstavku 39. člena določa, da se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe so odgovorni za izdajo poslovne skrivnosti, če so vedeli ali bi morali vedeti za tako naravo podatkov. V sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki sta ga stranki sklenili 19. 10. 2016, je bilo izrecno dogovorjeno, da toženec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti. Toženec se je v sporazumu še posebej zavezal, da predstavljajo poslovno skrivnost podatki: elektronska pošta, oziroma elektronski naslovi naročnikov, naročniki, postopki tiskanja, postopki PVC proizvodnje, podatki o ceradah, načrti skladiščnih hal, procesi dela, sestave cene, prodajna strategija, načrti šotorov. Tekom postopka je bilo nesporno ugotovljeno, da je toženec še pred prenehanjem delovnega razmerja, v informacijskem sistemu tožeče stranke ustvaril stranska vrata, preko katerih je nepooblaščeno dostopal do informacijskega sistema tožeče stranke. Prestregel je povpraševanje strank za proizvode (blago) tožeče stranke, v katerih je nato preko tožeči stranki konkurenčne družbe, s katero je pogodbeno sodeloval, v imenu konkurenčne družbe pošiljal ponudbe za blago, po katerem so stranke povpraševale pri tožniku. Tekom postopka je bilo tudi ugotovljeno, da je toženec postopal naklepno. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v zvezi z pogodbeno kaznijo in sicer zaradi napačnega stališča, da tožeča stranka v predmetnem postopku ni izkazala občutne škode, ki naj bi nastala zaradi opisanega toženčevega ravnanja. Izkazovanje škode ni predpostavka za ugotovitev, da je toženec kršil obveznost varovanja poslovne skrivnosti. Poslovne skrivnosti, ki so bile tožencu zaupane in s katerimi je bil seznanjen med zaposlitvijo pri tožeči stranki, je bil toženec dolžan varovati, in jih ni smel razkrivati tretjim nepooblaščenim osebam ter jih izkoriščati za lastno rabo. Vdor v računalniški sistem tožeče stranke, zloraba gesel, prestrezanje elektronske pošte namenjene tožeči stranki in vzpostavljanje stikov s strankami, ki so tožeči stranki pošiljale povpraševanje za njihove proizvode zagotovo predstavljajo toženčevo izdajo poslovnih skrivnosti tožeče stranke. Določilo, da se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba ne daje podlage za tovrsten zaključek sodišča prve stopnje. Citirana dikcija opredeljuje zgolj, kateri podatki se smatrajo za poslovno skrivnost in ne predpisuje ugotavljanje škode, kot pogoj za ugotovitev kršitve obveznosti varovanja podatkov. Tožeča stranka uveljavlja, da je v tožbi zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve zgoraj navedene nedenarne obveznosti in tožeči stranki, skladno z določbo 253. člena OZ, ob uveljavljanju plačila pogodbene kazni ni potrebno dokazovati nastanka škode. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala trditve tožeče stranke in navedla, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna tako glede veljavnosti konkurenčne klavzule kot glede pogodbene kazni zaradi kršitve varovanja poslovne skrivnosti. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni podala nobenih konkretnih trditev, s katerimi bi utemeljila kršitev 39. člena ZGD-1, prav tako pa tudi ne objektivnega kriterija nastanka občutne škode. Napačno je pritožbeno stališče, da izkazovanje škode ni predpostavka za ugotovitev kršitve obveznosti varovanja poslovne skrivnosti. Tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, tožeča stranka pa se je le pavšalno sklicevala na bistveno kršitev, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, le glede odločitve o pogodbeni kazni za kršitev poslovne skrivnosti je deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Stranki sta dne 21. 12. 2015 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za opravljanje dela na delovnem mestu komercialist - marketing. Dne 19. 10. 2016 sta sklenili sporazum, na podlagi katerega je tožencu delovno razmerje pri tožniku prenehalo dne 20. 10. 2016. V pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 12. 2015 sta stranki dogovorili konkurenčno klavzulo in sicer, da v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavec v roku dveh let po prenehanju delovnega razmerja, brez soglasja delodajalca sam, preko ožjih družinskih članov ali preko pravne osebe ne bo ustanavljal družbe, postal družbenik družbe, sodeloval v organih upravljanja in vodenja družbe ali opravljal samostojne dejavnosti z enako ali podobno dejavnostjo, kot jo ima delodajalec, če bi uporaba tehničnih, proizvodnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom po tej pogodbi, pomenila za delodajalca konkurenco ali sklenil delovno razmerje, pogodbo o delu, pogodbo o avtorskem delu ali pogodbo o poslovnem sodelovanju v družbi, ki se ukvarja z enako dejavnostjo kot delodajalec ali ki je poslovni partner delodajalca, če bi to za delodajalca pomenilo konkurenco ali zmanjšalo ali poslabšalo njegov položaj na trgu. Delavec se zavezuje, da bo v primeru kršitve pogodbene prepovedi konkurenčne dejavnosti plačal delodajalcu pogodbeno kazen v enkratnem znesku 22.000,00 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in sicer tretji odstavek 40. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami; ZDR-1), ki določa, da se konkurenčna klavzula lahko pisno dogovori tudi v pogodbi o zaposlitvi za določen čas za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas v skladu s prvim odstavkom 79. člena tega zakona, kadar se pogodba o zaposlitvi za določen čas sklepa z vodilnim delavcem iz prvega odstavka 74. člena tega zakona, poslovodno osebo ali prokuristom ali za opravljanje projektnega dela. Neutemeljeno se tožeča stranka v pritožbi sklicuje na ureditev konkurenčne klavzule v času veljavnosti Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02) in sodno prakso, ki je veljala v tem času. ZDR-1 v tretjem odstavku 40. člena jasno določa, da se konkurenčna klavzula lahko pisno dogovori v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, kadar se pogodba sklepa z vodilnim delavcem, poslovodno osebo ali prokuristom ali za opravljanje projektnega dela. Iz te določbe torej jasno izhaja, da je dovoljeno konkurenčno klavzulo v pogodbi o zaposlitvi za določen čas dogovoriti le izjemoma. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da iz vsebine sklenjene pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da je toženec vodilni delavec, oziroma poslovodna oseba ali prokurist in tudi ne, da bi bila sklenjena za opravljanje projektnega dela. Zato je dogovorjena konkurenčna klavzula v nasprotju z določbami ZDR-1, zaradi česar je takšno pogodbeno določilo nično.

8. Glede na 35. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) je pogodba nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv, pri čemer je predmet obveznosti nedopusten, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli, kot to določa 37. člen OZ. Pri tem tudi ni bistveno sklicevanje tožnika, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati na podlagi sporazuma in ne s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, in da je zato konkurenčna klavzula zavezujoča. Na veljavnost konkurenčne klavzule ne vpliva razlog prenehanja pogodbe o zaposlitvi (sklenitev sporazuma), temveč je bistveno, ali obstajajo zakonski pogoji, da je lahko konkurenčna klavzula v pogodbi o zaposlitvi sploh dogovorjena.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je določba o konkurenčni klavzuli v pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 12. 2015 nična in iz istega razloga je nična tudi pogodbena določba, s katero se toženec v pogodbi o zaposlitvi za določen čas zavezuje, da bo plačal pogodbeno kazen v znesku 22.000,00 EUR, v primeru kršitve konkurenčne klavzule. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi upoštevanje dogovorjene pogodbene kazni izven konteksta prepovedi sklepanja konkurenčne klavzule, v primeru sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pomenilo obid zakonske prepovedi glede konkurenčne klavzule iz tretjega odstavka 40. člena ZDR-1 (tako je odločilo VDSS s sodbo Pdp 897/2015 z dne 25. 2. 2016).

10. Zmotno pa je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni v znesku 4.140,00 EUR zaradi kršitve obveznosti varovanja poslovne skrivnosti. Stranki sta se v 5. točki sporazuma o razvezi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 10. 2016 dogovorili, da delavec tudi po prenehanju delovnega razmerja ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti. Podatki, ki morajo biti še posebno varovani so: elektronska pošta, naročniki, postopki tiskanja, postopki PVC proizvodnje, podatki o ceradah, načrti skladiščnih hal, procesi dela, sestave, cene, prodajne strategije, načrti šotorov in podobno.

11. ZDR-1 glede varovanja poslovnih skrivnosti v 38. členu jasno določa, da delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, ki jih kot take določi delodajalec, in ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način. Za poslovno skrivnost se štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti. Vsebino poslovne skrivnosti opredeljuje prvi odstavek 39. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006-15/2017), po katerem se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom, pri čemer morajo biti s tem sklepom seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost (I. odstavek). Ne glede na to, ali so določeni s sklepi iz prejšnjega odstavka, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Družbeniki, delavci, člani organa družbe in druge osebe so odgovorni za izdajo poslovne skrivnosti, če so vedeli ali bi morali vedeti za tako naravo podatkov (II. odstavek).

12. V drugem odstavku tega člena je dodano objektivno merilo za določanje poslovne skrivnosti in zanjo ni potrebno, da bi bila v kakršnem koli aktu izrecno navedena; odločilna je sama vsebina podatka in izpolnjen mora biti pogoj, da z izdajo podatka nastane občutna škoda. Torej subjektivno merilo zahteva izrecno odredbo o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost in je odredba lahko dana v splošnem aktu ali posamičnem, v konkretnem primeru v pogodbi o zaposlitvi in sporazumu. Objektivno merilo za določanje poslovne skrivnosti se torej nanaša na podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da toženec ni izpolnil objektivnega merila, po katerem se za poslovno škodo štejejo podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda in bi občutno škodo moral tožnik tudi izkazati, česar pa v konkretnem sporu ni storil. Vendar pa je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožnik ni zatrjeval niti dokazal, da bi s pisnim sklepom določil podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost (po prvem odstavku 39. člena ZGD-1) in da zato tožencu ni mogoče očitati kršitve poslovne skrivnosti. Tožnik je že v pogodbi o zaposlitvi navedel, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost (med drugim pogodbeni partnerji in z njimi dogovorjeni pogoji sodelovanja, tržne analize, nabavni in prodajni kanali in kalkulacija cen) in prav tako se je toženec v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja obvezal varovati podatke, ki predstavljajo poslovne skrivnosti delodajalca.

13. Tožnik je tekom postopka trdil, da je ena izmed njihovih strank družba A. d. o. o., dne 4. 2. 2017 preko spletnega obrazca na spletni strani tožeče stranke povpraševala po nakupu industrijskega šotora. Na podlagi navedenega je računalniški sistem tožniku avtomatsko poslal elektronsko sporočilo z dne 4. 2. 2017. Dva dni kasneje, 6. 2. 2017, je navedena hrvaška družba prejela elektronsko pošto družbe B. d. o. o., v kateri navedena družba imenovani hrvaški družbi predstavila svojo ponudbo. Tožnik je trdil, da hrvaška družba pred tem ni nikoli kontaktirala družbe B. d. o. o. Istega dne je prišlo med družbo B. d. o. o. in imenovano hrvaško družbo do izmenjave več elektronskih sporočil, v katerih družba B. d. o. o. imenovani hrvaški družbi posreduje svojo ponudbo za prodajo blaga, za katerega se je hrvaška družba zanimala pri tožniku. Pod zadnjim elektronskim sporočilom družbe B. d. o. o., ki je bilo poslano 6. 2. 2017, je bil podpisan C.C. (toženec).

14. D.D., zunanji sodelavec tožnika, ki je na zahtevo tožnika izvedel pregled dogajanja v tožnikovem informacijskem sistemu, je izpovedal, da je ugotovil, da si je snovalec spletne strani E. pri obrazcu za oddajo povpraševanja, pustil v programu tako imenovani "back door", torej odprta zadnja oziroma stranska vrata, kar mu je omogočilo, da je lahko kadarkoli oddaljeno dostopal do podatkov v sistemu tožnika. Po pojasnilu priče ni šlo za vdor v tožnikov informacijski sistem, ampak za nemoteno dostopanje do podatkov o povpraševanjih tožnikovih strank. Iz registra izhaja, da je bila domena F. registrirana s strani družbe G. d. o. o., katere lastnik je bil toženec (redni izpisi sodnega - poslovnega registra).

15. Iz predloženega elektronskega sporočila, poslanega 6. 2. 2016 z naslova F. v odgovor družbi A. d. o. o., izhaja, da bo družba B. d. o. o. hvaležna, če se bo tuja družba v primeru nabave skladišča obrnila na njih, ker je to ena izmed njihovih glavnih dejavnosti. Glede na izpoved priče D.D. in glede na vsebino navedenega elektronskega sporočila je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec očitno prestregel elektronsko sporočilo družbe A. d. o. o., ki je bilo namenjeno tožniku in tej družbi poslal ponudbo konkurenčne družbe, ker je elektronski naslov vseboval podpis C.C.. Tožnik je določno opisal ravnanja toženca in v ta namen tudi predložil poročilo detektiva, na podlagi katerega je dokazal, da se je toženec nahajal v poslovnih prostorih družbe B. d. o. o., torej da je sodeloval s konkurenčno družbo B. d. o. o. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo tožencu, da družbi A. d. o. o. ni posredoval nobene ponudbe in da naj bi šlo pri tovrstnem zapisu v besedilu elektronskega sporočila zgolj za napako. Pravilno je zaključilo, da iz sporočila jasno izhaja, da želi toženec navedeno tujo družbo seznaniti s ponudbo montažnih objektov družbe B. d. o. o. in pri tem prevzeti naročnika tožniku. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ta ugotovitev sodišča za odločitev o tožbenem zahtevku ni relevantna, ker tožnik v tem sporu ni uspel izkazati nastanka občutne škode (II. odstavek 39. člena ZGD-1), ki naj bi mu nastala zaradi opisanega ravnanja toženca in ker ni dokazal, da je s posebnim pisnim sklepom določil podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost delodajalca (1. odstavek 39. člena ZGD-1).

16. V 5. členu sporazuma se je toženec zavezal, da bo posebej varoval podatke, do katerih je na delovnem mestu dostopal in morajo biti še posebej varovani: elektronska pošta oziroma elektronski naslovi, naročniki, postopki tiskanja, postopki PVC proizvodnje, podatki o ceradah, načrti skladiščnih hal, procesi dela, sestave, cene, pogoji, prodajne strategije, načrti šotorov in tako dalje. Za poslovno skrivnost se štejejo še podatki in zadeve s področja razvoja, tehnologije, poslovnih procesov in postopkov, postopkov izdelave proizvodnje, rezultati raziskovalnega dela, nezavarovane pravice industrijske lastnine, pogodbeni partnerji in z njimi dogovorjeni pogoji sodelovanja, tržne analize, nabavni in prodajni kanali in metode, kalkulacije cen, znanje in izkušnje in drugi podatki do katerih ima delavec dostop in so osebnega in poslovnega značaja. Tudi iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da morajo biti še posebej varovani kot poslovne skrivnosti: elektronski naslov, naročniki, postopki PVC proizvodnje, prodajna strategija, itd ... Obveznost varovanja poslovne skrivnosti zavezuje delavca tudi po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, v primeru kršitve določb glede varovanja poslovne skrivnosti je delavec dolžan delodajalcu plačati pogodbeno kazen najmanj v višini 5 osnovnih bruto plač delavca. Na osnovi predloženih dokazov pa je delavec delodajalcu, na njegovo zahtevo, dolžan povrniti celotno škodo povzročeno s takšnim ravnanjem.

17. Po prvem odstavku 14. člena ZDR-1, ki je bil v veljavi v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi in sporazuma, se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni z ZDR-1 ali drugim zakonom določeno drugače. 18. Prvi odstavek 247. člena OZ določa, da se lahko upnik in dolžnik dogovorita, da bo dolžnik upniku plačal določen denarni znesek ali mu priskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svojih obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). Pogodbena kazen je civilna sankcija za kršitev pogodbene obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo (v konkretnem primeru sporazumom) zavezala opraviti pogodbena stranka, za katero se dogovorita stranki pogodbe, ki je pravni temelj te izpolnitvene obveznosti. Upnik lahko zahteva od dolžnika plačilo pogodbene kazni za neizpolnitev oziroma kršitev tiste obveznosti, v zvezi s katero je bila takšna pogodbena kazen dogovorjena. Tožnik je svoj zahtevek za plačilo pogodbene kazni utemeljeval s 5. členom sporazuma in od toženca ni zahteval plačila škode po splošnih načelih odškodninskega prava niti na drugih podlagah. Ker je sodišče prve stopnje kljub jasni določbi 5. člena sporazuma odškodninsko odgovornost toženca presojalo po drugem odstavku 39. člena ZDG-1 in tožniku očitalo, da ni dokazal škode, ki mu je zaradi ravnanja toženca nastala, je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna. Ni mogoče enačiti pojmov odškodninske odgovornosti in pogodbene kazni, saj gre za dva različna instituta, ki izvirata iz različnih pravnih temeljev. Na podlagi 223. člena OZ ima upnik namreč pravico zahtevati pogodbeno kazen tudi če presega škodo, ki mu je nastala in celo, če mu ta sploh ne bi nastala. Ker med strankama ni bilo sporno, da predstavlja 5-kratnik toženčeve osnovne bruto plače znesek 4.140,00 EUR, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v skladu z določbo 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožencu naložilo plačilo pogodbene kazni v znesku 4.140,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila. V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

19. Tožeča stranka je v sporu delno uspela, zato je pritožbeno sodišče prve stopnje delno spremenilo tudi odločitev o stroških postopka v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da je stroške, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, znižalo glede na delni uspeh s pritožbo, na znesek 896,11 EUR.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka toženca po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) in sicer skupaj 1.817,90 točk, kar ob upoštevanju točke 0,60 EUR znaša 1.090,74 EUR. Skupaj s priznanimi potnimi stroški pooblaščenca ter 22 % DDV, je sodišče tožencu priznalo pravdne stroške v višini 1.352,37 EUR.

Tožnik pa je upravičen do stroškov postopka po OT in sicer 700 točk za sestavo tožbe, 450 točk od priglašenih 700 točk za prvo pripravljalno vlogo, 3-krat 300 točk za zastopanje na narokih (dne 23. 5. 2019, 17. 9. 2019 in 9. 6. 2019), skupaj 2050 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.230,00 EUR in ob upoštevanju 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV, skupaj 1.529,88 EUR. Tožnik je v sporu uspel 15,83 %, toženec pa 84,17 %, kar pomeni, da je toženec upravičen do povračila stroškov v višini 1.138,29 EUR, tožnik pa 242,18 EUR in po medsebojnem pobotanju stroškov je tožnik dolžan tožencu povrniti stroške postopka v višini 896,11 EUR.

20. Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato mu je pritožbeno sodišče v skladu s 154. in 155. členom v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP priznalo stroške pritožbenega postopka v znesku 73,03 EUR. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo nagrado za pritožbo 750 točk, 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znaša 560,00 EUR. Glede na uspeh s pritožbo (15,83 %) je tožnik upravičen do plačila stroškov pritožbenega postopka v znesku 88,64 EUR. Toženec pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker z odgovorom ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve.