Jedro

Da je bila podlaga za plačevanje štipendije odločba o dodelitvi štipendije tožeča stranka ne zanika. Prav tako ne zanika, da ta odločba ni bila odpravljena ali razveljavljena. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da podlaga za izplačilo štipendije še vedno obstoji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek

250.259,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti takšni sodbi se pravočasno pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. in 3. točka prvega odstavka

338. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04, drugo uradno prečiščeno besedilo). Predlaga razveljavitev sodbe ali pa takšno spremembo, da se izda zamudna sodba. Tožbeni zahtevek temelji na neupravičneni obogatitvi, za katero je značilno, da nima podlage v pogodbenem ali odškodninskem pravu. Iz odločbe o dodelitvi štipendije izhaja, da je bila tožencu štipendija dodeljena za točno določen namen, to je dokončanje šolanja oziroma pridobitev določenega poklica. Šlo je za vzajemno obveznost, pri kateri je bila tožnica dolžna plačati zneske štipendij, toženec pa se izšolati. Vrhovno sodišče RS je v zadevi, opr. št. II Ips 367/2003 z dne 10.6.2004 v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 403/2003, štelo za zmotno pravno razlago o ničnosti poravnave zaradi pomanjkanja pravne podlage, ki bi določala vrnitev štipendije (1097. člen ZOR) in odločilo, da mora štipendist, ki šolanja ni zaključil štipendijo vrniti. Iz odločbe Vrhovnega sodišča izhaja, da ima tožnikov vrnitveni zahtevek podlago v četrtem odstavku 210. člena ZOR. Drugačna razlaga, po kateri bi bili štipendijo dolžni vrniti le tisti štipendisti, ki so sklenili izvensodno poravnavo, bi pomenila neenako obravnavo štipendistov, čeprav je bila štipendija vseh izplačana iz javnih sredstev. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje prekršilo tudi določbo 7. točke drugega odstavka 339.člena ZPP, saj bi moralo izdati zamudno sodbo, s katero bi tožbenemu zahtevku ugodilo.

Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče RS je v zadevi, opr. št. II Ips 367/2003, na katero se sklicuje tožeča stranka, res obravnavalo vprašanje, ali je izvensodna poravnava, sklenjena med prejemnikom socialne štipendije in štipenditorjem nična iz razloga, ker je bil z odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-10/99 razveljavljen 35. člen Pravilnika o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 29/93 do 81/97), ki je določal obveznost vrnitve štipendije v primeru nedokončanja šolanja, pogodba pa se je sklicevala na ta (razveljavljeni člen) pravilnik(a).

Neposredno pa Vrhovno sodišče v omenjeni zadevi ni zavzelo dokončnega stališča do vprašanja, ali je štipendist dolžan vrniti prejete zneske štipendije tudi v primeru, ko pravdni stranki razmerja (potem, ko štipendist šolanja ni dokončal) nista pogodbeno uredili, kar je dejanska podlaga te pravde. Zato pritožbeno sodišče na očitke v zvezi s tem stališčem Vrhovnega sodišča ne bo odgovarjalo.

Da je bila podlaga za plačevanje štipendije odločba o dodelitvi štipendije (A2) tožeča stranka ne zanika. Prav tako ne zanika, da ta odločba ni bila odpravljena ali razveljavljena. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da podlaga za izplačilo štipendije še vedno obstoji. Res je bil v odločbi naveden namen dodelitve štipendije in res je tudi, da se ta namen ni uresničil. Vendar je odločba o dodelitvi štipendije tožencu upravna odločba, ki je po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče interpretirati hkrati tudi kot pogodbo civilnega prava o štipendiranju. Seznanitev s pogoji za vrnitev štipendije ob prejemu odločbe, torej naknadno, ali pa v razpisnih pogojih, je le del izvedbe upravnega postopka, ki ne more nadomestiti pravnoposlovne podlage. Ne glede na to (tudi, če bi se odločbo presojalo na pogodbeni podlagi) pa tožeča stranka kot močnejša (pogodbena) stranka, ne bi mogla zahtevati od tožene stranke več, kot ima pravico na podlagi specialne določbe 54. člena Zakona o zavarovanju in zaposlovanju za primer brezposelnbosti; ZZZBP (Ur. l. RS, št. 5/91). Gre za specialni predpis, ki je, kadar gre za javna sredstva, ki so bila dodeljena iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in sredstev, namenjenih za ukrepe aktivne politike zaposlovanja ter iz sredstev iz naslova štipendiranja, kogentnega značaja. Vrnitev štipendije v obravnavanem primeru torej nasprotuje kogentnemu predpisu oziroma presega začrtan okvir iz 54. člena ZZZBP.

To izhaja tudi iz razlogov ustavne odločbe št. U-I-10/99-15 z dne

28.6.2001 (Ur. l. RS, št. 60/2001), po katerih mora biti obveznost vrnitve izplačanih štipendij kot javnih sredstev izrazito socialne narave (vnaprej) predpisana.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).