Jedro

Dejanska oblast se izkazuje skozi zunanjo vidnost in trajnost, hkrati pa tudi skozi izključujočnost in dostopnost stvari posestniku. Izključujočnost pomeni možnost izključevanja tretjih od uporabe stvari, dostopnost pa, da ima lahko posestnik, kadar to hoče, vedno možnost stvar uporabljati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna prenehati motiti posest s tem, da zasipava pomožni objekt na severozahodni strani parcele št. 335/1 k. o. X in oporni zid na severni strani parcele št. 335/1 k. o. X ter da je dolžna odstraniti kanalizacijo in material neznanega izvora od pomožnega objekta tožnika in opornega zidu. Zavrnilo je zahtevek tudi glede prepovedi nadaljnjih motenj posesti tožeče stranke in predlog za izdajo začasne odredbe.

2. Tožeča stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka je z zemljino kot fizičnim vgradnim materialom motila posest tožnikov na objektu, saj je zemljino naslonila na zid objekta. Ni pomembno, ali sta tožnika prej hodila po tej zemljini, ampak je pomembno, da zemljine prej na steni pomožnega objekta ni bilo. Tudi gradbeno dovoljenje v smislu protipravnosti ne razbremeni tožene stranke protipravnosti ravnanja, saj se gradbeno dovoljenje ne nanaša na pomožni objekt tožnikov in ne dovoljuje ter predvideva zasutje. Tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da je prepozna navedba tožnikov glede okna na pomožnem objektu, ki naj bi bilo brez svetlobe, ne vpliva na dejstvo, da je zemljina nasuta na steno tožnikovega pomožnega objekta, pa če bi imela stena okno ali ne. Šlo bi za dodaten vidik motilnega dejanja, ki bi v konkretnem primeru vplivalo tudi na svetlobo. Sodišče zaključi, da tožnika nista navedla, kako je bila tožnikova posest motena, hkrati pa je ugotovljeno, da je bila prej tu jama in na stenah zemljine ni bilo. Sodišče je ugotovilo, da je sporno območje ves čas gradbišče in da se tožnika nista imela tu pravice gibati, pravica gibanja pa ni pomembna, saj ne gre tožniku za gibanje, ampak da se doseže odstranitev zemljine stran od njunih sten, ki prej niso bile zasute. Izvrševanje posesti na stenah je specifično, ne gre za gibanje ampak za ohranjanje suhih sten, njihovo vzdrževanje, njihovo trajno statičnost. Sodišče ta specifičen način motenja ni prepoznalo kot dejansko motenje zadnje mirne posesti tožnikov. Napačen je tudi zaključek sodišča, da ni podana protipravnost, ker so se dela izvajala na podlagi gradbenega dovoljenja. Gradbeno dovoljenje namreč ne dovoljuje posegov na parcele tožnikov. Sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem strank, ki bi pojasnile, do kod so izvajale svojo posest in ali so bile stene njihovega pomožnega objekta pred tem že zasute. Posest se je namreč izvajala na celotnem pomožnem objektu in brez poseganja na področje sosednjih parcel, za katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnika sta v tožbi navajala, da se na severnem delu parcele v njuni lasti št. 335/1 k. o. X nahaja pomožni objekt, ki se v smeri proti vzhodu nadaljuje v oporni zid. Tožena stranka je motila njuno posest z zasipom peščenega materiala do zidu navedenega objekta in opornega zidu. V nasutje je postavila komunalne naprave. Na naroku za glavno obravnavo sta tožnika navedla, da je toženka omenjena dejanja izvedla na njuni parceli, ki sta jo imela ves čas v posesti. Navedla sta še, da po navedenem dejanju toženke nimata več dostopa do zunanje strani pomožnega objekta oziroma opornega zidu.

6. Sodišče prve stopnje je štelo, da navedbe tožnikov niso v zadostni meri konkretizirane, ker nista navedla, kako ravnanja toženke vplivajo na izvajanje njune posesti zunanjega dela stene pomožnega objekta in opornega zidu. Takšno stališče je napačno.

7. Posest je ena od temeljnih komponent lastninske pravice, poleg rabe in uživanja ter razpolaganja. Kljub temu, da predstavlja le dejansko oblast nad stvarjo, kaže na pripadnost stvari osebi, ki to dejansko oblast izvaja. Temeljna funkcija posesti je zato v njeni oblastveni (lastninski) publiciteti. Če sta tožnika lastnika pomožnega objekta in opornega zidu, v katerega se ta nadaljuje (navedeni dejanski okoliščini nista bili sporni), sta torej tudi njuna posestnika. Navedeni del nepremičnine je torej v njuni dejanski oblasti. Ta pomeni takšno razmerje do stvari, ki omogoča posestniku, da s svojim ravnanjem nanjo neposredno vpliva in hkrati, da pri tem izključuje druge pravne subjekte. Dejanska oblast se torej izkazuje skozi zunanjo vidnost in trajnost, hkrati pa tudi skozi izključujočnost in dostopnost stvari posestniku. Izključujočnost pomeni možnost izključevanja tretjih od uporabe stvari, dostopnost pa, da ima lahko posestnik, kadar to hoče, vedno možnost stvar uporabljati.

8. Z zasutjem nepremičnine do zidu je toženka posegla v dejansko oblast tožnikov z zgoraj opredeljenimi elementi. Če namreč nasutja prej ni bilo, sta tožnika z ravnanjem toženke izgubila možnost vplivanja na ta del nepremičnine in dostop do njega oziroma sta bila motena v njeni posesti.(1)

9. Toženka se je branila pred tožbenimi trditvami, da je imela za nasutje dovoljenje tožnikov, da sta tožnika določila nivo, do katerega naj se izvede nasutje, da je nasutje v ravni terena pred začetkom gradnje in da je bilo v celoti vzpostavljeno prvotno stanje. Resničnost teh trditev bi izključevala posestno varstvo tožnikov. Sodišče prve stopnje je sprejelo trditev toženke, da je poseg, ki ga je izvedla tožena stranka, višinsko enak, kot je bil obstoječ teren. Hkrati je štelo, da tožnika nista prerekala trditve, da je bilo z zasipom vzpostavljeno le prejšnje stanje terena in da jo je zato treba šteti za priznano (2. odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Tak zaključek ni pravilen, saj že sama tožba temelji na dejanski trditvi, da zemljine pred zatrjevanim motilnim dejanjem toženke na obravnavanem delu nepremičnine ni bilo. Ker ni bilo podlage za uporabo omenjenega določila ZPP, je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

10. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zaradi gradbenega dovoljenja ni šlo za protipraven poseg v posest tožnikov. Predmet gradbenega dovoljenja je dopustnost gradnje same, ne pomeni pa dovoljenja za poseg v posest drugega, v kolikor je do posega zares prišlo.

11. Zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je bilo treba razveljaviti izpodbijani sklep tako v odločitvi o tožbenem zahtevku in stroškovni odločitvi, kot tudi v odločitvi o predlogu za izdajo začasne odredbe in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP).

(1) To izhaja tudi iz tistega dela razlogov izpodbijanega sklepa, v katerih prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da bi bila tožnika upravičena do negatornega varstva. Objektivna podlaga posestnega in negatornega varstva je enaka. Razlika je le v stvarni legitimaciji: Negatorno varstvo je varstvo lastnika oziroma domnevnega lastnika (ne zgolj posestnika) pred posegi tretjega v njegovo posest.