Jedro

Tožena stranka lahko v primeru predloga inšpektorata, pristojnega za kmetijstvo, ali inšpektorata, pristojnega za vode, odloči o ukinitvi državnega namakalnega sistema, kar pomeni, da ni vezana na predlog inšpektorata, pač pa mora preučiti vse okoliščine primera ter šele nato sprejeti in utemeljiti odločitev za ukinitev ali neukinitev takega sistema. Iz odgovora tožene stranke na tožbo je mogoče razbrati, da je svojo odločitev oprla na več dejstev, vendar pa tega v izpodbijani odločbi ni pojasnila, zato se tožeča stranka do tega v pritožbi tudi ni mogla opredeliti, odgovor na tožbo pa te pomanjkljivosti ne more sanirati. Iz tega razloga tudi ni mogoče presoditi, ali je tožena stranka dejansko stanje v zadevi v celoti raziskala in ali je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialno pravo, na katerega opira svojo določitev.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 3313-14/2018/5 z dne 12. 12. 2019, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju tožena stranka) je z odločbo, št. 3313-14/2018/5 z dne 12. 12. 2019 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), ukinilo državni namakalni sistem, ki ima v Katastru melioracijskih sistemov in naprav (v nadaljevanju KatMeSiNa) šifro 40081 - Namakalni sistem v Sečoveljski dolini (v nadaljevanju Namakalni sistem v Sečoveljski dolini), na zemljiščih z v izreku navedenimi parc. št. v k.o. ... in k.o. ...

2. V obrazložitvi sprejete odločitve je tožena stranka pojasnila, da je Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Kmetijska inšpekcija, Območna enota Koper (v nadaljevanju Inšpektorat) dne 7. 11. 2019 izdal odločbo št. 0611-2787/2019-3 o ukinitvi Namakalni sistem v Sečoveljski dolini (v nadaljevanju odločba z dne 7. 11. 2019). Postopek ukinitve namakalnega sistema se vodi po določbah Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Po določbi drugega odstavka 47. člena ZKZ se veliki namakalni sistemi v lasti Republike Slovenije, ki so bili uvedeni do uveljavitve tega zakona, preimenujejo v državne namakalne sisteme.

3. Tožena stranka pojasnjuje, da je z vpogledom v aplikacijo KatMeSiNa ugotovila po katerih nepremičninah v k.o. ... in k.o ... poteka Namakalni sistem v Sečoveljski dolini in jih v nadaljevanju obrazložitve navaja, nato pa navaja še lastnike teh parcel, ki jih je ugotovila po vpogledu v informacijski sitem zemljiške knjige. Sklicuje se na določbo 3. alineje sedmega odstavka 94. člena ZKZ, po kateri se državni namakalni sistem lahko ukine, če ukinitev z odločbo predlaga inšpektor, pristojen za kmetijstvo, ali inšpektor, pristojen za vode. Po določbi desetega odstavka 94. člena ZKZ ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, na podlagi vloge inšpektorja odloči o ukinitvi namakalnega sistema in ga izbriše iz KatMeSiNa. Ne glede na zakon, ki ureja vode, je ukinitev namakalnega sistema razlog za prenehanje vodne pravice, o čemer bo tožena stranka po pravnomočnosti izpodbijane odločbe obvestila Direkcijo RS za vode. Ugotavlja, da je v predmetnem primeru Inšpektorat z odločbo predlagal ukinitev Namakalnega sistema v Sečoveljski dolini z obrazložitvijo, da ta v naravi ne obstaja.

4. Občina ... (v nadaljevanju tožeča stranka), kot ena od lastnikov zemljišč, po katerih poteka Namakalni sistem v Sečoveljski dolini, vlaga zoper odločitev tožene stranke tožbo v upravnem sporu zaradi bistvenih kršitev določb postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja, sodišču pa predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

5. Tožeča stranka je lastnica zemljišč na območju Namakalni sistem v Sečoveljski dolini in redno plačuje nadomestilo za kritje stroškov delovanja in vzdrževanja tega sistema. Zato ima interes, da sodeluje v postopku, v katerem se odloča o namakalnem sistemu, ki služi tudi zemljiščem v njeni lasti. Kljub temu, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila, da mora organ po 44. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba, je ravnala v nasprotju s tem, saj tožeče stranke pred sprejemom odločitve ni seznanila z relevantnimi dejstvi in dokazi in ji ni dala možnosti, da bi se izjavila. Tožeča stranka je bila zato s predmetnim postopkom seznanjena šele s prejemom izpodbijane odločbe, kar je kršitev določb 9. in 44. člena ZUP in s tem bistvena kršitev določb postopka. Tožeča stranka tudi ni prejela v izjasnitev odločbe Inšpektorata, ki je predlagal ukinitev Namakalnega sistema v Sečoveljski dolini.

6. Izpodbijana odločba je po mnenju tožeče stranke neobrazložena in je ni moč preizkusiti. V njej so pretežno navedene nepremičnine, preko katerih poteka Namakalni sistem v Sečoveljski dolini in lastniki teh parcel, nakar je navedeno, da je ukinitev namakalnega sistema predlagal Inšpektorat z obrazložitvijo, da ta v naravi ne obstaja. Zaključek, da sistem v naravi ne obstaja, ni obrazložen niti ni jasno, na podlagi katerih dokazov je mogoče to ugotoviti, zaradi česar odločitve tožene stranke ni moč preizkusiti. Odločba je zato nezakonita in jo je treba na podlagi 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP odpraviti, saj je bil pri njeni izdaji bistveno kršen upravni postopek.

7. Ugotovitev tožene stranke, da Namakalni sistem v Sečoveljski dolini ne obstaja, tudi sicer ne ustreza dejanskemu stanju. Gre za starejši namakalni sistem, ki je bil zgrajen v 80. letih prejšnjega stoletja in nato na podlagi ZKZ preimenovan v državni namakalni sistem. Republika Slovenija je ves čas njegovega obstoja pridobivala sredstva za njegovo redno delovanje in vzdrževanje. Upravljanje, vzdrževanje in delovanje državnih namakalnih sistemov je državna javna služba, zaradi česar so lastniki kmetijskih zemljišč dolžni plačevati ustrezne stroške v sorazmerju s površino kmetijskega zemljišča. Tožeča stranka je po izdaji izpodbijane odločbe na podlagi posebnega zaprosila prejela v vednost odločbo Inšpektorata z dne 7. 11. 2019. Iz te odločbe ne izhaja, da Namakalni sistem v Sečoveljski dolini ne obstaja, pač pa da se obstoječa infrastruktura v naravi ne uporablja za namene namakanja. To pomeni, da sistem obstaja in je zato zaključek tožene stranke o neobstoju sistema napačen. Kolikor sistem ne bi obstajal, tudi ne bi bil vključen v KatMeSiNa, prav tako tudi ne v Uredbo o potrditvi območij osuševalnih in namakalnih sistemov (Uradni list RS, št. 63/19, v nadaljevanju Uredba), ki je pričela veljati dne 5. 11. 2019, to je sedem dni pred izdajo izpodbijane odločbe. V KatMeSiNa je tudi navedeno, da gre za delno delujoč sistem, zanj pa je bilo pridobljeno delno vodno dovoljenje. Ugotovitev tožene stranke, da sistem ne obstaja, je torej v nasprotju s podatki v uradnih evidencah, ugotovitvami Inšpektorata, dejanskim stanjem v naravi in tudi v nasprotju s pravnimi predpisi, konkretno Uredbo.

8. Tožena stranka je sodišču z vlogo z dne 30. 1. 2020 posredovala upravne spise zadeve, v kateri je dodatno obrazložila postopek odločanja v predmetni zadevi. Namakalni sistem v Sečoveljski dolini je državni namakalni sistem in je predmet državne javne službe upravljanja in vzdrževanja, ki jo izvaja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Na območju namakalnega sistema je bil zgrajen tudi osuševalni sistem. Namakalni sistem v Sečoveljski dolini ni bil nikoli zgrajen v celoti. Razlogov je več, od pomanjkanja vodnega vira do pomanjkanja interesov med uporabniki. Sredstva vsakoletne odmere nadomestila so se zato v večini porabila za vzdrževanje osuševalnih jarkov. V letu 2019 je bila izdana Uredba, v kateri so bile parcele, na katerih je bil vzpostavljen Namakalni sistem v Sečoveljski dolini, pripojene drugim osuševalnim sistemom, s tem pa je bilo zagotovljeno njihovo nemoteno upravljanje in vzdrževanje. Namakalni sistem v Sečoveljski dolini je bil tudi predmet inšpekcijskega nadzora delovanja, pri katerem je bilo ugotovljeno, da je od namakalnega sistema ostalo le črpališče, črpalke pa niso pregledane ali vzdrževane, cevovoda pa na posameznih parcelah tudi ni več. V naravi se je torej ugotovilo, da namakalnega sistema ni več. Inšpektorat je z odločbo 7. 11. 2019 naložil ukinitev Namakalnega sistema v Sečoveljski dolini z obrazložitvijo, da sistem v naravi ne obstaja in je zato tožena stranka tudi izdala izpodbijano odločbo. Tožena stranka še meni, da je upravljanje in vzdrževanje namakalnega sistema, ki v naravi ne obstaja, nesmotrno, vsi potencialni koristniki vode za potrebe namakanja kmetijskih zemljišč pa imajo možnost pridobitve odločbe o uvedbi zasebnega namakalnega sistema, ki ga bodo sami upravljali in vzdrževali, prav tako pa ima lokalna skupnost možnost uvedbe novega lokalnega namakalnega sistema. Lokalna skupnost lahko tudi izrazi interes po prevzemu lastninske pravice, upravljanja in vzdrževanja državnega namakalnega sistema, česar pa za predmetni namakalni sistem doslej ni storila.

9. Tožba je utemeljena.

10. Namakalni sistem v Sečoveljski dolini, ki poteka po zemljiščih v k.o. ... in k.o. ..., je državni namakalni sistem. Po določbi 3. alineje sedmega odstavka 94. člena ZKZ se državni namakalni sistem lahko ukine, če ukinitev z odločbo predlaga inšpektor, pristojen za kmetijstvo, ali inšpektor, pristojen za vode. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je ukinitev Namakalnega sistema v Sečoveljski dolini z odločbo z dne 7. 11. 2019 predlagal Inšpektorat z obrazložitvijo, da namakalni sistem v naravi ne obstaja.

11. Nesporno je, da Namakalni sistem v Sečoveljski dolini poteka tudi po zemljiščih, ki so v lasti tožeče stranke, ki, kot navaja v tožbi, letno plačuje za vzdrževanje, urejanje in upravljanje tega sistema. Nesporno je tudi, da je Inšpektorat dne 7. 11. 2019 izdal odločbo, s katero je predlagal ukinitev namakalnega sistema, tožena stranka pa je na podlagi tega predloga izdala izpodbijano odločbo.

12. Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da tožena stranka svoje odločitve ni obrazložila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Prvi odstavek 214. člena ZUP določa kaj mora obsegati obrazložitev odločbe upravnega organa, in sicer: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

13. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi zgolj navedla parcelne številke nepremičnin, preko katerih poteka Namakalni sistem v Sečoveljski dolini, in lastnike teh nepremičnin, nato pa še navedla, da izdaja odločbo na podlagi 3. alineje sedmega odstavka 94. člena ZKZ, ker je Inšpektorat z odločbo z dne 7. 11. 2019 predlagal ukinitev tega namakalnega sistema, saj da ta naravi ne obstaja. Sodišče na tem mestu poudarja, da tožena stranka _lahko_ v primeru predloga inšpektorata, pristojnega za kmetijstvo ali inšpektorata, pristojnega za vode odloči o ukinitvi državnega namakalnega sistema, kar pomeni, da ni vezana na predlog inšpektorata, pač pa mora preučiti vse okoliščine primera ter šele nato sprejeti in utemeljiti odločitev za ukinitev ali neukinitev takega sistema. Iz odgovora tožene stranke na tožbo je mogoče razbrati, da je svojo odločitev oprla na več dejstev, glede Namakalnega sistema v Sečoveljski dolini (npr. da črpališče že dlje časa ni pregledano in ni vzdrževano črpališče, da je vodni vir premajhen, da je premalo interesa uporabnikov za namakanje, da so na določenih mesti iz sistema delno odstranjene cevi) in ne le na odločbo Inšpektorata z dne 7. 11. 2019, vendar pa tega v izpodbijani odločbi ni pojasnila in se zato tožeča stranka do tega v pritožbi tudi ni mogla opredeliti, odgovor na tožbo pa te pomanjkljivosti ne more sanirati. Iz tega razloga zato tudi ni mogoče presoditi, ali je tožena stranka dejansko stanje v zadevi v celoti raziskala in ali je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialno pravo, na katerega opira svojo določitev. Tožeča stranka torej pravilno ugotavlja, da tožena stranka svoje odločitve ni obrazložila tako, kot to zahtevajo določbe ZUP in kar je razlog za njeno odpravo.

14. Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče tožbi tožeče stranke na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti.

15. Sodišče je odločitev sprejelo na seji senata in v zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti, na strani tožene stranke pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes kot ga ima tožeča stranka.