Jedro

Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da toženka za škodni dogodek tožniku ni odškodninsko odgovorna na podlagi pravil o objektivni odgovornosti. Delo, pri katerem je tožnik utrpel poškodbo, ne predstavlja neobičajne nevarnosti s tako velikim tveganjem, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost po določbi drugega odstavka 131. člena OZ. Košnja trave z običajno vrtno kosilnico na ravnem terenu sama po sebi ni nevarna dejavnost. Vrtne kosilnice ali kamna, ki je priletel izpod kosilnice, ni mogoče opredeliti kot nevarne stvari. Kadar stvar, ki sicer ni nevarna, postane nevarna zaradi določenih okoliščin (kosilnica izvrže kamen, ki se odbije od zidu in prileti v oškodovanca), je treba ugotoviti, ali je kdo (zavarovanec tožene stranke v konkretnem primeru) kriv za nastop teh okoliščin. Tožnik sam je takšno možnost izrecno zanikal, tudi s pojasnilom, da za delo z vrtno kosilnico, ki jo je pred poškodbo upravljal, ni predpisana nikakršna delovna oprema, da je bil za košnjo trave ustrezno poučen ter da delodajalcu v zvezi s tem ne more očitati nikakršne napake.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrže. III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 115.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2007 dalje do plačila.

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče odločalo le o temelju tožbenega zahtevka, ne pa tudi o sami višini, zato bi moralo, upoštevajoč določilo 315. člena ZPP, izdati vmesno sodbo. Sodišče je sicer izvedlo ustrezne dokaze, ni pa zaslišalo tožnika, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pri ugotavljanju, ali je košnja trave nevarna dejavnost, bi moralo sodišče upoštevati, da je ravno zaradi košnje trave in izleta kamna prišlo do hude nesreče pri delu. Tožnik ni naredil ali opustil ničesar takšnega, da bi zato prišlo do nesreče in mu sodišče tega tudi ne očita. Da bi moral vsak človek, ki kosi travo, pazljivo pregledati celotno zemljišče, je neresna in neživljenjska trditev. Sodišče zaključi, da bi tožnik lahko predvidel odbitje kamenčka od ovire ter da bi moral kositi travo v obratni smeri, kar je neutemeljeno in predvsem nerealno. Tožnik ni mogel predvideti, da bo kamenček odletel v betonski zid in nato direktno v njegovo oko. Nesreče ni mogel preprečiti in nasprotuje ugotovitvi, da je šlo za nesrečno naključje. Krivdne odgovornosti ni, je pa nedvomno podana objektivna odgovornost, kosilnica in kamenček sta bila nevarna dejavnost oziroma stvar, sicer ne bi prišlo do tako hude nesreče. 3. Toženka vlaga pritožbo zoper odločitev sodišča o stroških postopka zato, ker ji ni priznalo priglašenih stroškov postopka z obrazložitvijo, da je bila s priglasitvijo pravdnih stroškov v zamudi. Pojasnjuje, da ji je sodišče po odločitvi za izdajo vmesne sodbe dodelilo rok treh dni po zaključku obravnave za predložitev stroškovnika, zato bi moralo njene pravočasno priglašene pravdne stroške v stroškovniku z dne 3. 4. 2019 sprejeti kot pravočasno priglašene in jih naložiti v plačilo tožeči stranki.

4. Toženka je odgovorila na pritožbo tožnika, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe. Tožnik je odgovoril na odgovor na pritožbo.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke ni dovoljena.

6. Kljub napačnim razlogom sodbe v 8. točki obrazložitve, ki se tičejo izdaje vmesne sodbe o podlagi tožbenega zahtevka, je treba zavrniti pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 315. členom ZPP. Sodišče prve stopnje ni izdalo vmesne sodbe glede podlage tožbenega zahtevka, pač pa je o zahtevku odločilo s končno sodbo. Vmesna sodba po prvem odstavku 315. člena ZPP je sodba o kvalitativnem delu tožbenega zahtevka ali o njegovi podlagi (temelju). Za njeno izdajo se sodišče (samo ali na predlog strank) odloči takrat, ko je stvar glede same podlage že zrela za odločitev, iz razloga smotrnosti pa odloči, da z obravnavanjem višine zahtevka počaka do pravnomočnosti vmesne sodbe. Z vmesno sodbo ni mogoče zavrniti podlage tožbenega zahtevka. Če podlage ni, sodišče izda končno zavrnilno sodbo.

7. Dokazni predlog tožeče stranke z zaslišanjem tožnika je sodišče prve stopnje zavrnilo. Čeprav te odločitve ni posebej utemeljilo, je to očitno storilo zato, ker je dokaz nepotreben, saj med pravdnima strankama ni nobenega spora o tem, kako je prišlo do škodnega dogodka. O čem naj bi bil tožnik zaslišan, pa tudi pritožba ne pove, ko v zvezi s tem sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

8. Zavrniti je treba tudi pritožbeni očitek o nerazumnih in kontradiktornih ugotovitvah v sodbi. Sodba vsebuje zadostne in jasne razloge, ki si ne nasprotujejo. Pritožbeno sodišče zato očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni ugotovilo.

9. Tožnik se je poškodoval 28. 4. 2015 pri opravljanju svojih delovnih nalog. Pri košnji trave z vrtno kosilnico mu je v oko priletel kamenček. Kamenček je odletel izpod kosilnice in se odbil od bližnjega zidu ter tožnika zadel v desno oko. Utrpel je hudo poškodbo očesa in hujšo izgubo vida. Tožena stranka je zavarovalnica, pri kateri ima tožnikov delodajalec sklenjeno zavarovanje svojega odgovornosti.

10. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da toženka za škodni dogodek tožniku ni odškodninsko odgovorna na podlagi pravil o objektivni odgovornosti. Delo, pri katerem je tožnik utrpel poškodbo, ne predstavlja neobičajne nevarnosti s tako velikim tveganjem, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost po določbi drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Košnja trave z običajno vrtno kosilnico na ravnem terenu sama po sebi ni nevarna dejavnost. Vrtne kosilnice ali kamna, ki je priletel izpod kosilnice, ni mogoče opredeliti kot nevarne stvari. Kadar stvar, ki sicer ni nevarna, postane nevarna zaradi določenih okoliščin (kosilnica izvrže kamen, ki se odbije od zidu in prileti v oškodovanca), je treba ugotoviti, ali je kdo (zavarovanec tožene stranke v konkretnem primeru) kriv za nastop teh okoliščin. Tožnik sam je takšno možnost izrecno zanikal, tudi s pojasnilom, da za delo z vrtno kosilnico, ki jo je pred poškodbo upravljal, ni predpisana nikakršna delovna oprema, da je bil za košnjo trave ustrezno poučen ter da delodajalcu v zvezi s tem ne more očitati nikakršne napake.

11. Ker je v konkretnem primeru uporaba pravil o nevarni stvari oziroma dejavnosti izključena ter hkrati ni podana krivdna odgovornost zavarovanca toženke, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna in zakonita. Tožniku sicer res ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja pred košnjo v tem, da ni prej pazljivo pregledal celotnega zemljišča in odstranil kamenčke ter da je s tem prezrl možnost odboja kamenčka od zidu. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je zahteva po takšni skrbnosti pri košnji trave očitno nerazumna. Pravilno pa je stališče sodbe, da je glede na nesporen način poškodovanja tožnika šlo žal pri tem škodnem dogodku za nesrečno naključje, ki pa bremeni njega samega.

12. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Pritožba toženke ni dovoljena. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Odločitev o stroških pravdnega postopka pa je v izreku sodbe očitno pomotoma izpustilo. V obrazložitvi sodbe je namreč pojasnilo, da bi moral tožnik, ker je v pravdi v celoti propadel, toženki povrniti vse njene stroške postopka. Teh pa ji delno ni priznalo zato, ker jih ni izkazala, v preostalem delu pa zato, ker naj bi bila njena zahteva za povrnitev stroškov prepozno vložena glede na določbo 163. člena ZPP.

14. Kadar sodišče ne odloči o vseh zahtevkih, ki so bili predmet pravde, lahko stranka na podlagi 325. člena ZPP v 15 dneh od prejema sodba predlaga sodišču, naj sodbo dopolni. Tožena stranka te možnosti ni izkoristila, ampak je namesto predloga za izdajo dopolnilne sodbe vložila pritožbo, v kateri izrecno izpodbija odločitev o stroških postopka, čeprav ta v izreku sodbe ni zajeta. Glede na vsebino pritožbe tudi ni podlage, da bi se ta lahko po tretjem odstavku 327. člena ZPP štela kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. To pomeni, da toženka izpodbija del sodbe, ki ga ni, hkrati pa se pritožuje zoper obrazložitev sodbe. Za takšno pritožbo nima pravnega interesa, saj bi drugačno odločitev lahko dosegla le z razveljavitvijo ali spremembo izreka sodne odločbe. Pravnomočen namreč postane samo izrek sodbe in samo ta veže pravdni stranki. Zaradi pomanjkanja pritožbenega interesa (četrti odstavek 343. člena ZPP), ki je predpostavka za vsebinsko obravnavanje pritožbe, je sodišče druge stopnje pritožbo toženke zavrglo na podlagi 352. člena ZPP.

15. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, vsaka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).