Jedro

V delu, ko četrti odstavek 105. člena ZUreP-1 določa „stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, plača razlastitveni upravičenec“, je določba četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 specialna procesna določba glede na določila ZUP o nosilcu procesnih stroškov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Kranj št. 352-22/2010-56 z dne 16. 10. 2013 se odpravi v 1. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne Upravni enoti Kranj v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 248,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo tožnice za povrnitev stroškov pravnega zastopanja v postopku razlastitve nepremičnine parc. št. 1643/2 k.o. ... (1. točka izreka), zavrgel zahtevo tožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa št. 352-22/2010-23 z dne 17. 1. 2012 o uvedbi postopka razlastitve nepremičnine parc. št. 1643/2 k.o. … (2. točka izreka) in odločil, da posebni stroški za izdajo tega sklepa niso zaznamovani (3. točka izreka). V obrazložitvi je v zvezi s 1. točko izreka navedel, da je bila izdana odločba o razlastitvi te nepremičnine, ki je pravnomočna. Glede na 113. in 114. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je tožnica dolžna kriti svoje stroške sama, ker je razlastitvena upravičenka Republika Slovenija v postopku uspela.

Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 12. 2. 2014 zavrnil pritožbo tožnice, ki jo je ta vložila zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa. V obrazložitvi je navedel, da se strinja z razlago prvostopenjskega organa, da se zakonska dikcija ''stroški, nastali v zvezi z razlastitvenim postopkom'' iz četrtega odstavka 105. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) nanaša zgolj na stroške iz drugega odstavka 105. člena ZUreP-1 in ne gre za stroške, ki nastanejo stranki med samim upravnim postopkom ali zaradi njega in ki so primeroma našteti v prvem odstavku 113. člena ZUP. To stališče je ustaljeno zavzeto v sodni praksi (II U 407/2009 in I U 363/2010).

Tožnica v tožbi navaja, da se ne strinja z mnenjem obeh organov, kot tudi ne s stališčem Upravnega sodišča v sodbi II U 407/2009. Že gramatikalna razlaga 105. člena ZUreP-1 ne onemogoča enačenja pojmov stranskih stroškov, povezanih z razlastitvijo, kot jih določa drugi odstavek 105. člena ZUreP-1, in ki predstavljajo del odškodnine, do katere je upravičen razlaščeni lastnik, s stroški nastalimi v zvezi z razlastitvenim postopkom iz četrtega odstavka istega člena. Gre za dve različni stvari, ki ju ni moč enačiti na način, kot sta to storila upravna organa in naslovno sodišče v sodbah, na kateri se organ sklicuje. Ni dvoma, da odškodnina iz četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 zajema celoten pojem odškodnine, kot ga predhodno definira drugi odstavek tega člena. Razlastitveni zavezanec (točno: upravičenec) pa je dolžan plačati tudi stroške, nastale v zvezi s postopkom. Razlastitveni postopek je namreč posebna vrsta upravnega postopka, kaj pa so stroški posameznega upravnega postopka, pa določa 113. člen ZUP, ki med te uvršča tudi stroške pravnega zastopanja. Zato je četrti odstavek 105. člena ZUreP-1 specialna določba napram 114. členu ZUP. To je mogoče povzeti tudi s sistemsko razlago. Podobno, vendar nekoliko omiljeno obveznost plačila teh stroškov določa tudi sedmi odstavek 52. člena Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (v nadaljevanju ZUPUDPP), kot tudi 114. člen Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Že v preteklosti je zakonodaja določala, da vse stroške postopka v zvezi z odločbo o razlastitvi nosi upravičenec (glej npr. članek Upravni posegi države v zasebno lastnino, dr. Lovro Šturm, Upravni zbornik, 1996, str. 279). Tudi prvi odstavek 11. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini je nalagal stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, v plačilo razlastitvenemu upravičencu. Tožnica zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo (točno: sklep) odpravi, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Stranka z interesom Republika Slovenija na tožbo v danem roku ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da šteje, da je tožnica predmetno tožbo vložila le zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa, saj je le to točko izreka prvostopenjskega sklepa izpodbijala s pritožbo, pa tudi tožbene navedbe se nanašajo zgolj na odločitev organa v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopenjskega organa o zahtevi tožnice za povrnitev stroškov pravnega zastopanja v postopku razlastitve.

Sodišče se strinja s tožnico, da je odločitev prvostopenjskega organa napačna, pri tem pa ugotavlja, da se je naslovno sodišče do vprašanja razlage določb ZUreP-1 in ZUP, ki so podlaga za odločitev v tej zadevi oziroma na podlagi katerih tožnica uveljavlja svojo zahtevo, opredelilo že v sodbi I U 275/2014 z dne 1. 7. 2014, v kateri je navedlo naslednje: ''Razlastitev je na ustavni ravni urejena v 69. členu Ustave. Glede na funkcijo, ki jo ima odškodnina za razlaščeno nepremičnino po slovenski ustavi, je ustavno zapovedana polna odškodnina, ki zajema celotno izgubo. Njen obseg mora biti takšen, da omogoči prizadetemu vzpostavitev premoženjskega stanja, enakovrednega prejšnjemu (Komentar Ustave RS, str. 681). Da bi se v celoti izravnala izguba, mora biti odškodnina sestavljena iz dveh sklopov: odškodnine za odvzeto pravico in odškodnine za „stransko škodo“. Odškodnina mora zajeti obe vrsti učinkov, najočitnejšega – odvzem ali omejitev pravice in manj očitne stranske posledice. Odškodnina ima torej dve postavki – substančno odškodnino in odškodnino za stranske posledice (Komentar Ustave RS, str. 683).

Na zakonski ravni odškodnino in njen obseg določa drugi odstavek 105. člena ZUreP-1, ki se glasi, da odškodnina obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine. Vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo pomeni substančno odškodnino. Stranski stroški, povezani z razlastitvijo, pa pomenijo odškodnino za stranske posledice. V četrtem odstavku 105. člena ZUreP-1 je določen nosilec za plačilo odškodnine. Termin „odškodnina“ pa se po mnenju sodišča nanaša na obe obliki odškodnine, kot ju določa drugi odstavek, torej na materialno odškodnino za razlaščeno. Besedilo četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 „stroški, nastali v zvezi z razlastitvenim postopkom“ pa se nanaša na procesne stroške, kot jih našteva 113. člen ZUP. V delu, ko četrti odstavek 105. člena ZUreP-1 določa „stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, plača razlastitveni upravičenec“, je določba četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 specialna procesna določba glede na določila ZUP o nosilcu procesnih stroškov. Da je temu tako, torej da zakon v četrtem odstavku ne imenuje kot odškodnino zgolj substančno odškodnino, odškodnino za stranske posledice – stranske stroške, povezane z razlastitvijo pa kot stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, izhaja tudi iz zgodovinske razlage predpisov, ki so v preteklosti na našem področju urejali razlastitev.

Iz določb krovnih zakonov, v katerih je bila urejena razlastitev v Sloveniji, izhaja, da je bila določba o nosilcu procesnih stroškov že pred ZUreP-1 specialna določba glede na ZUP.

Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list RS št. 27/72) – veljaven do 7. 3. 1980, je v 10. členu določal, da lastniku pripada za razlaščeno odškodnina, ki jo plača razlastitveni upravičenec. Nato pa je v poglavju IV razlastitveni postopek (členi od 17 – 23), v 23. členu določal, da stroške postopka, nastale v zvezi z odločbo o razlastitvi, plača razlastitveni upravičenec. Iz navedenih določb je jasno, da 10. člen določa materialno odškodnino, 23. člen pa procesne stroške.

Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 5/80) – veljaven do 25. 7. 1997, je v 9. členu določal, da lastniku pripada za razlaščeno nepremičnino odškodnina. V istem členu, da odškodnino plača razlastitveni upravičenec. V 11. členu pa je določal, da stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, plača razlastitveni upravičenec. Tudi iz teh določb je razvidno, da gre za različna temelja, materialnega in procesnega.

Enako izhaja iz določb Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS št. 44/97 – ZSZ), veljaven do 1. 1. 2003. Pristojnost za odločanje o razlastitvi je bila po tem zakonu prenesena na redno sodišče (21. člen je določal, da o razlastitvi odloča sodišče v nepravdnem postopku). V 18. členu pa je določal, da se lastninska pravica lahko odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi proti plačilu odškodnine, ter v 26. členu, da odškodnina za odvzeto nepremičnino obsega vrednost nepremičnine in stroške povezane z razlastitvijo. Posebne določbe o nosilcu stroškov razlastitvenega postopka ta zakon ni imel, ker je sodišče odločalo v nepravdnem postopku, ki je v 104. členu ZNP določal, da stroške postopka trpi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine (29. člen ZSZ pa je določal, da če sodišče predlogu za razlastitev ugodi, mora odločiti tudi o nadomestni nepremičnini ali o odškodnini, ki pripada razlaščencu, o drugih obveznostih razlastitvenega upravičenca in razlaščenca ter o pravicah in obveznostih ostalih udeležencev postopka). Razlastitveni upravičenec je bil torej tudi po ZNP nosilec stroškov postopka, ki jih je zaradi postopka utrpel razlastitveni zavezanec''.

Glede na povzeto razlago iz sodbe I U 275/2014 z dne 1. 7. 2014 ter enako oziroma podobno dejansko stanje ter enako materialnopravno podlago, ki velja v tej zadevi, ima torej tožnica prav, da je upravni organ napačno razlagal četrti odstavek 105. člena ZUreP-1 in se neutemeljeno skliceval na stališče iz sodbe II U 407/2009. Glede na povedano je sodišče tožbi iz razlogov napačne uporabe materialnega prava ter posledično bistvene kršitve določb postopka ugodilo, sklep prvostopenjskega organa v 1. točki izreka na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v tem obsegu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral prvostopni organ, sledeč pravnemu mnenju sodišča, ki izhaja iz te sodbe, in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, o zadevi ponovno odločiti. Kot že pojasnjeno v točki 7 te sodbe sodišče ni sledilo tožbenemu predlogu na odpravo prvostopenjskega sklepa v celoti, saj tožnica v tožbi vsebinsko izpodbija le 1. točko izreka sklepa.

Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v zahtevani višini, ki skupaj znašajo (nagrada za postopek na prvi stopnji v višini 183,30 EUR in administrativni stroški v višini 20,00 EUR, odvetnik tožnice pa je zavezanec za DDV) 248,00 EUR. Zahtevano sodno takso bo sodišče tožnici vrnilo po uradni dolžnosti.