Jedro

Ker v predsodnem postopku o novi odmeri pokojnine (še) ni bilo odločeno, o takšni tožnikovi zahtevi sodišče iz pravnoformalnih razlogov ne more odločiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 14. 7. 2005 in 18. 3. 2008 in odločba št. ... z dne 21. 7. 2008 ter se ugodi predlogu za obnovo postopka za odmero starostne pokojnine, tožencu pa naloži v roku 15 dni od dneva izdaje te sodbe povračilo stroškov postopka v višini, kot jih bo odmerilo sodišče. S sklepom pa je pritožbeno sodišče zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno tožbo v delu), da je toženec dolžan v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine, ki bo v celoti nadomestila odločbo št. ... z dne 14. 7. 2005 in s katero ji bo na novo odmerila starostno pokojnino od 12. 6. 2005 dalje, pri čemer se pri izračunu pokojninske osnove, poleg že ugotovljenih zneskov za obdobje od leta 1979 do 1993 dodatno upošteva bruto znesek v višini 583.340,72 SIT, oziroma 2.434,24 EUR za leto 1992 in naloži tožencu, da v roku 15 dni od dneva dokončnosti odločbe o novi odmeri starostne pokojnine tožnici izplača razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo odmerjeno pokojnino od 12. 6. 2005 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, ki teče od dneva zapadlosti posameznega mesečnega izplačila pokojnin dalje do plačila.

Zoper sodbo in sklep je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je vselej trdila, da je ob upokojitvi zahtevala odmero pokojnine glede na pokojninsko osnovo, ki je zanjo najugodnejša. Toženec je v predsodnem postopku in tudi kasneje trdil, da je za izplačilo plače v obliki delnic v letu 1992 pri zavezancu I. d.d. vedel že ob odmeri prvotne pokojnine, vendar izplačila delnic ni upošteval in zato ne gre za novo dejstvo. V kolikor bi sodišče prve stopnje to trditev toženca upoštevalo, je potem jasno, da tožnica za to ni mogla vedeti in tudi ni mogla trditi, da bi ji morali upoštevati izplačilo v obliki delnic v letu 1992 v pokojninsko osnovo pred pridobitvijo obrazca M4/M8, ko je sprožila ustrezne postopke. Sodišče prve stopnje bi lahko v skladu z določbo 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodilo zgolj v delu zahtevka, da se ji na novo odmeri pokojnina, glede na to, da je njena zahteva z materialnopravnega vidika utemeljena in s tem ne bi bil prekoračen tožbeni zahtevek. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 63. člena ZDSS-1 v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanih odločb toženca št. ... z dne 18. 3. 2008 in št. ... z dne 21. 7. 2008, s katerima je tudi že določen okvir in predmet odločanja. Konkretno je bilo s citiranima odločbama odločeno o tožničinem predlogu za obnovo postopka. V takšnem okviru je sodišče prve stopnje zadevo tudi pravilno presojalo in sicer ali so v postopku pred tožencem bili izpolnjeni pogoji za obnovo postopka. Sodišče prve stopnje za odločanje o novi odmeri pokojnine, ker pri tožencu z izpodbijanima odločbama do takšne odločitve ni prišlo (in glede na jasno zahtevo oziroma predlog, vložen dne 18. 2. 2008, tudi ni moglo priti), zaradi pomanjkanja formalnopravne podlage dokončnosti odločbe, ni imelo podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno, ne sicer tožbeni zahtevek, ampak tožbo v delu, s katerim tožnica zahteva izdajo nove odločbe o odmeri starostne pokojnine z upoštevanjem poleg že ugotovljenih zneskov za obdobje od leta 1979 do 1993 dodatno bruto znesek v višini 583.340,72 SIT oziroma 2.434,24 EUR za leto 1992 in izplačilo tako odmerjene starostne pokojnine od 12. 6. 2005 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, zavrglo.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravijo odločbe toženca z dne 14. 7. 2005, 18. 3. 2008 in z dne 21. 7. 2008 in ugodi njenemu predlogu za obnovo postopka v zvezi z odmero starostne pokojnine in naloži tožencu plačilo stroškov postopka.

V 260. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), ki se uporablja v skladu z določbo 12. člena in 249. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je določeno, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljali do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Gre za novo dejstvo, ki je obstajalo že v prvem postopku in zanj stranka brez svoje krivde ni vedela (2. odstavek 261. člena ZUP), bi pa lahko pripeljalo do drugačne odločitve, če bi zanj stranka vedela že v prvem postopku. Na podlagi takšnega dokaza mora stranka obnovo postopka glede na določbo 263. člena ZUP predlagati v subjektivnem roku 30 dni od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze oziroma najkasneje v objektivnem roku treh let od vročitve odločbe stranki.

Če samo eden od navedenih pogojev ni izpolnjen, pogoji za obnovo postopka, niso izpolnjeni in se predlog v skladu z določbo 267. člena ZUP zavrže. Torej tudi v primeru, če obnova postopka ni vložena v subjektivnem roku 30 dni, kot v konkretnem primeru, ko je tožnica predlog za obnovo postopka vložila 18. 2. 2008 na podlagi obrazca M4/M8, ki ga je njen delodajalec izdal 16. 11. 2007, to je več kot 30 dni, preden je tožnica (dne 18. 2. 2008) vložila predlog za obnovo postopka. Glede na takšno procesno stanje bi toženec moral tožničin predlog na podlagi 267. člena ZUP kot prepoznega zavreči, ne pa zavrniti. Ob takšni ugotovitvi sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi ni poseglo, ker bi bil za stranko končni izid povsem enak.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in 154. člena zakona odločilo, da tožnica sama trpi stroške pritožbe.