Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zamudna sodba po 318. čl. ZPP se izda, kadar tožena stranka, ki je pravilno prejela tožbo, v roku 30 dni od vročitve, ne odgovori na tožbo. Značilnost instituta zamudne sodbe je, da je urejen v poglavju ZPP, ki ureja postopek v fazi priprav za glavno obravnavo. To pa pomeni, da sodišče izda zamudno sodbo v tej fazi postopka in da je ne more izdati kasneje, ko o zahtevku že meritorno odloča, izvaja dokaze in celo izda sodbo.
Institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava kot točne navedbe tožeče stranke, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek, priznava tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. S tem postanejo navedbe iz tožbe nesporne in jih zato ni treba dokazovati. Za izdajo zamudne sodbe ZPP ne zahteva več predloga tožeče stranke, ampak določa, da sodišče samo izda zamudno sodbo, če meni, da so izpolnjeni pogoji iz 318. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje bi, kot mu to določa II. odst. 277. čl. ZPP, lahko izdalo zamudno sodbo le v fazi postopka vročanja odgovora na tožbo ne pa tudi kasneje, ko je o zahtevku meritorno odločalo. Zato je bilo potrebno tudi iz tega razloga zamudno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v ponovno odločanje.
Pritožbi se ugodi in se zamudna sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in vrne v ponovno odločanje.
Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.
Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.
Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je odločilo, da je tožena stranka H. J. dolžan tožnici nerazdelno plačati znesek 1,286.122,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.000,00 SIT 0d 28.06.1994 dalje do plačila, od zneska 63.886,00 SIT od 08.09.1994 dalje in od zneska 1,217.236,00 SIT od 28.06.1994 dalje. Pod tč. 2 pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici nerazdelno plačati po sodišču odmerjene pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.11.2004 dalje do plačila. V obrazložitvi zamudne sodbe je sodišče citiralo le zakonska določila 277. in 318. člena ZPP.
Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in v pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišče je v nasprotju z določbo 318. čl. ZPP izdalo zamudno sodbo in v razlogih napačno navedlo, da tožena stranka v roku 30 dni od vročitve tožbe na tožbo ni odgovorila. Sicer pa tožena stranka tožbe, ki naj bi jo sodišče poslalo na njen naslov ni sprejela nikoli, kar je možno ugotoviti tudi z sodnega spisa. V pritožbi obširno navaja dejstva, ki se nanašajo na to, da tožbe ni sprejela. Sodišče pa je tudi napačno v nasprotju z 2. tč. 318. čl., ki se navezuje na 3. čl. ZPP izdalo zamudno sodbo. V pritožbi navaja, da ni bil voznik tovornega vozila niti potnik, ampak samo formalni lastnik in s prometno nezgodo in posledicami nima nič skupnega. Tovornega vozila ni dal v uporabo, drugotožena stranka ga je vzela. Zato njegova odškodninska odgovornost ne obstoji. V tožbenih navedbah ni nikjer nobenih opredelitev niti predlaganih dokazov o tem, zakaj naj bi bil odgovoren za nastalo nezgodo. Zato meni, da ne obstajajo pogoji za izdajo zamudne sodbe. Ni pa mu tudi jasno, kaj je sodišče mislilo s tem, ko je v izreku sodbe navedlo nerazdelno plačilo, saj ni navedlo s kom, v 2. tč. izreka pa je še navedlo namesto povrniti plačati. Sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj ga je zavezalo k plačilu zakonskih zamudnih obresti, ki jih ni več od leta 1999. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper njega zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbe ali pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.
Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je sodišče predlog tretjetožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zaradi nevročitve tožbe zavrnilo, zato sodišče tega dejstva ne more več obravnavati. V nadaljevanju pa tudi obrazlaga, v čem obstaja odškodninska odgovornost tretjetožene stranke in katera dejstva je navedla v tožbi. Meni, da pritožba ni utemeljena in predlaga, da se pritožba zavrne. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.
Pritožba je utemeljena. Zamudno sodbo sodišča prve stopnje je bilo potrebno razveljaviti že po uradni dolžnosti.
Zakon o pravdnem postopku (ZPP) določa, da mora sodišče v obrazložitvi zamudne sodbe navesti razloge, ki opravičujejo tako sodbo (V. odst. 324. čl. ZPP). Za sodbo, izdano po kontradiktornem postopku, predpisuje zakon, da se v njeni obrazložitvi navedejo dejstva, dokazi in predpisi, na katere se sodba opira (IV. odst. tega člena). Na prvi pogled je videti, kot da se za obrazložitev zamudne sodbe ne terja, da sodišče razgrne strankam pravno podlago svojega odločanja. Vendar je mogoče zamudno sodbo izpodbijati iz vseh pritožbenih razlogov, razen zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (I. in II. odst. 338. čl. ZPP). Za izpodbojni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa mora pritožnik vedeti, katero pravno normo je sodišče uporabilo, da bi lahko pretehtal, ali je uporabilo pravo normo in ali jo je pravilno uporabilo. Seveda pa mora pri tem vedeti, katera dejstva je sodišče štelo kot pravnorelevantna. Zato mora sodišče obrazložiti zamudno sodbo enako kot sodbo po opravljeni kontradiktorni obravnavi. Prihranjeno mu je le ugotavljanje dejanskega stanja. Torej tudi pri zamudni sodbi mora biti iz njene obrazložitve razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je vzelo sodišče kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo.
Sodišče prve stopnje pa ni tako ravnalo, saj je v obrazložitvi le prepisalo del besedila I. odst. 318. čl. ZPP, zato takšne sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana absolutno bistvena kršitev po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Ob taki kršitvi je bilo potrebno po 354. čl. ZPP takšno sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje. Pritožbeno sodišče namreč nima pooblastila, da bi samo saniralo takšno kršitev, saj bi stranka na takšen način izgubila možnost do pritožbe, ker bi šele iz drugostopenjske sodbe izvedela za razloge, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo. Že iz tega razloga je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti.
Podana pa je tudi absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, saj je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo.
Sodišče prve stopnje je v tej zadevi, kjer so bile tožene tri stranke, kot prvotožena Z. T. d.d. L. (O. e. C.), kot drugotoženi J. D. in kot tretjetoženi H. J., po opravljenih javnih glavnih obravnavah, na katerih so sodelovale vse tri stranke in na katerih je izvajalo dokaze, meritorno odločilo s sodbo I P 20/99 z dne 05.09.2002 (na listovni številki 86 spisa). S to sodbo je zahtevek zoper vse tri tožence zavrnilo, ker je zaključilo, da je zahtevek zastaral. Na pritožbo tožeče stranke je višje sodišče s sodbo in sklepom z dne 07.07.2004 zavrnilo pritožbo v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko Z. T. d.d. L., razveljavilo pa sodbo v delu, ki se nanaša na drugo in tretjetoženo stranko in v tem delu vrnilo sodišču zadevo v ponovno odločanje. Ko je sodišče prve stopnje dobilo zadevo v ponovno odločanje je zoper H. J. takoj izdalo zamudno sodbo, ne da bi, po skoraj petih letih obravnavanja, povedalo, zakaj šteje, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.
Zamudna sodba po 318. čl. ZPP se izda, kadar tožena stranka, ki je pravilno prejela tožbo, v roku 30 dni od vročitve, ne odgovori na tožbo. Značilnost instituta zamudne sodbe je, da je urejen v poglavju ZPP, ki ureja postopek v fazi priprav za glavno obravnavo. To pa pomeni, da sodišče izda zamudno sodbo v tej fazi postopka in da je ne more izdati kasneje, ko o zahtevku že meritorno odloča, izvaja dokaze in celo izda sodbo.
Institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava kot točne navedbe tožeče stranke, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek, priznava tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. S tem postanejo navedbe iz tožbe nesporne in jih zato ni treba dokazovati. Za izdajo zamudne sodbe ZPP ne zahteva več predloga tožeče stranke, ampak določa, da sodišče samo izda zamudno sodbo, če meni, da so izpolnjeni pogoji iz 318. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje bi, kot mu to določa II. odst. 277. čl. ZPP, lahko izdalo zamudno sodbo le v fazi postopka vročanja odgovora na tožbo ne pa tudi kasneje, ko je o zahtevku meritorno odločalo. Zato je bilo potrebno tudi iz tega razloga zamudno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v ponovno odločanje.
Niso pa utemeljene pritožbene trditve, da je toženec vložil odgovor na tožbo in da zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Toženec je vložil odgovor na tožbo prepozno, sodišče prve stopnje je njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo, toženec pa se zoper tak sklep ni pritožil in je postal pravnomočen. Zato obširna pritožbena izvajanja o tem, da mu tožba ni bila pravilno vročena in da je pravočasno vložil odgovor na tožbo, niso utemeljena. Tudi ni res, da bi sodišče kršilo določbo 3. čl. ZPP in odločilo v nasprotju s prisilnimi predpisi. Pritožnik pa pravilno opozarja na nejasnost v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ko sodišče navaja, da je dolžan znesek plačati solidarno, ne pove pa s kom. Tudi pritožbenemu sodišču ni jasno, kaj je sodišče s tem mislilo. Sicer pa glede na razveljavitev zamudne sodbe zaradi absolutno bistvene kršitve pritožbene navedbe v tem delu niso več pomembne. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje je razveljavilo tudi stroškovno odločitev in odločilo, da bo tudi o pritožbenih stroških odločeno s končnim odločanjem (III. odst. 165. čl. ZPP). Odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato nasprotna stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo (155. čl. ZPP).