Jedro

Sodišče druge stopnje je pravilno zavrnilo tožnikove pritožbene navedbe, da naj bi njegova invalidnost preprečevala razporeditev k drugemu delodajalcu. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč - na tako dejansko stanje pa je vezano tudi revizijsko sodišče - izhaja, da je bil tožnik pri novem delodajalcu razporejen na enako delovno mesto, kot ga je prej opravljal pri toženi stranki. Edina razlika je v tem, da mora na delovnem mestu več hoditi, njegove pravice kot invalida III. kategorije pa niso bile v ničemer kršene.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi razporeditve k drugemu delodajalcu.

Ugotovilo je, da je bil prevzem tožnika k drugemu delodajalcu opravljen korektno in v skladu s pogoji, ki jih za tak prevzem predvideva 15. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti. Zaradi prekinitve pogodbe med Kmetijskim kombinatom P. in toženo stranko, je pri toženi stranki prenehala potreba po delavcih, med njimi je bil tudi tožnik, vendar jim je bilo zagotovljeno novo delovno mesto pri prevzemniku opravljanja storitev varovanja za Kmetijski kombinat P. Delovno mesto pri P., d.o.o. je primerno tožnikovi izobrazbi, znanju in delovnim zmožnostim, tožnik pa je pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z novim delodajalcem tudi podpisal. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožnik je bil razporejen pri novem delodajalcu na enako delovno mesto, kot ga je opravljal pri toženi stranki. Edina razlika je le v tem, da mora na sedanjem delovnem mestu malo več hoditi, vendar pri tem tožnikove pravice kot invalida III. kategorije niso bile kršene.

Zoper pravnomočno sodbo vlaga tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da je pritožbeno sodišče vehementno ovrglo in zamolčalo vsebino pritožbe in tako kršilo ustavno pravico do pravnega sredstva. Razlogi drugostopne sodbe so nesprejemljivi in le pritrjujejo prvi sodbi, čeprav je prvostopno sodišče ignoriralo bistvo tožbe. Sodba se le pavšalno sklicuje na 15. člen SKPG. Sodbi nimata razlogov o tožbeni navedbi, da je tožnik invalid in razporejen brez ocene novega delovnega mesta. Sodba nima razlogov o opisu delovnega mesta. Obstaja nasprotje med razlogi o izjavi tožnika, da mora več hoditi in navedbo, da novo delovno mesto ustreza delovnim zmožnostim tožnika, saj iz invalidske odločbe izhaja, da obstaja omejitev daljše hoje.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na naravo revizije kot izrednega pravnega sredstva, omejeno le na tisti okvir izpodbijanja, ki je bil sporen na drugi stopnji. Predmet izpodbijanja je namreč le drugostopna pravnomočna sodba (1. odstavek 367. člena ZPP). Ta se lahko po določbi 370. člena ZPP izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena tega zakona (1. točka 1. odstavka 370. člena) ali zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 370. člena) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 370. člena). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Ker je revizija samostojno in izredno pravno sredstvo, se v reviziji ni mogoče sklicevati na pritožbene razloge in navedbe v pritožbi.

Tožnikove navedbe, da ima "sodba bistvene kršitve določb postopka", je smiselno mogoče razumeti kot uveljavljanje revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vendar revident izrecno ne navede, za katere kršitve naj bi šlo. Gola revizijska trditev o relativni bistveni kršitvi postopka, ki ni konkretizirana in obrazložena, ne zadošča za preizkus njenega obstoja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni ne smelo ne moglo preizkusiti.

Opustitev razlogov o tožbenih navedbah zakon ne navaja kot kršitev postopka. To je tudi razumljivo, saj je tožba le tožnikova zahteva za pravno varstvo določene vsebine. S tožbo se začne pravdni postopek (179. člen ZPP). Na podlagi 310. člena ZPP sodišče s sodbo odloči o zahtevku, ki se tiče glavnih stvari in stranskih terjatev (1. odstavek 310. člena). Sodišče ne odloči na podlagi tožbenih (in kasnejših) navedb, temveč po izvedenem dokaznem postopku, v katerem po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana (8. člen ZPP).

Tožeča stranka v reviziji sicer navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma da so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi v nasprotju listinami ali zapisniki. Toda iz revizijskih navedb izhaja samo, da ne sprejema dokazne ocene o upoštevanju omejitev iz invalidske odločbe, ki jo je pri svoji odločitvi uporabilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Toda dokler ostaja ocena dokazov v okviru ugotovljenega dejanskega stanja, ocene izvedenih dokazov z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 370. člena ZPP).

Tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. V tem delu revizija nima nobenih razlogov oziroma nobene obrazložitve o tem, katero materialno pravo in kako naj bi bilo zmotno uporabljeno.

Vendar je na podlagi 371. člena revizijsko sodišče dolžno paziti na pravilno uporabo materialnega prava tudi po uradni dolžnosti.

Neresnične so navedbe v reviziji, da sta sodišči uporabili materialno pravo le tako, da sta citirali 3. člen Sporazuma o prevzemu dejavnosti in delavcev, ter da se le pavšalno sklicujeta na 15. člen SKPGD. Sodišči sta kot pravno podlago za odločitev o zakonitosti prevzema tožnika k drugemu delodajalcu - in zaradi tega prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki - pravilno upoštevali določbe 15. člena ZTPDR in 15. člena SKPGD. Odločitev o izpolnjevanju predpisanih pogojev sta obširno in ustrezno obrazložili. Pavšalen oziroma splošen je v zvezi s tem le očitek revizije.

Sodišče druge stopnje je pravilno zavrnilo tožnikove pritožbene navedbe, da naj bi njegova invalidnost preprečevala razporeditev k drugemu delodajalcu. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč - na tako dejansko stanje pa je vezano tudi revizijsko sodišče - izhaja, da je bil tožnik pri novem delodajalcu razporejen na enako delovno mesto, kot ga je prej opravljal pri toženi stranki. Edina razlika je v tem, da mora na delovnem mestu več hoditi, njegove pravice kot invalida III. kategorije pa niso bile v ničemer kršene. Na podlagi dejanske ugotovitve, da delovno mesto pri novem delodajalcu ustreza preostali delovni zmožnosti tožnika, je pravilna odločitev obeh sodišč, da je izpolnjen tudi ta pogoj za zakonit prevzem tožnika k novemu delodajalcu (druga alinea prvega odstavka 15. člena SKPGD).

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).