Jedro

Pravnomočen je samo izrek sodbe, ne pa ugotovitve in stališča v razlogih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka skleniti s tožnikoma prodajno pogodbo za stanovanje v P. za ceno 1,391.336,00 SIT z obročnim odplačevanjem in ji izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. Ugotovilo je, da je poveljstvo garnizije v M. v letu 1988 oddalo sporno stanovanje R. J., ta pa je nato v soglasju s stanodajalcem stanovanje oddal v podnajem prvemu tožniku. Tožnika sta pridobila pravico do privatizacije stanovanja na podlagi 149.čl. Stanovanjskega zakona.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Oprlo se je na prvostopne ugotovitve o dodelitvi stanovanja J., o podnajemni pogodbi med njim in tožnikom ter o tem, da je tožena stranka dodelila tožniku sporno stanovanje za čas, dokler je pri njej zaposlen. Iz vsebine podnajemne pogodbe in iz pričevanja J. je sklepalo, da podnajemna pogodba ni bila sklenjena za celo stanovanje, saj je eno sobo zadržal J. in te sobe tožeča stranka ni uporabljala. J. stanovanjska pravica na spornem stanovanju ni prenehala, ker je podnajemno pogodbo sklenil s soglasjem stanodajalca. Tožnika nista pridobila pravic iz 149.čl. Stanovanjskega zakona. Tožena stranka tudi J. ne bi bila dolžna prodati stanovanja, ker stanuje v lastni hiši. Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, ker je sodišče odločilo o zahtevku, o katerem je že pravnomočno razsojeno. Opozarja namreč na spis opr. št. P 583/92 Temeljnega sodišča v M., enote v.. V tej zadevi je bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek Republike Slovenije proti sedanjima tožnikoma M. J. in V. J. na izpraznitev stanovanja, ker je bilo ugotovljeno, da imata toženca - sedanja tožnika - na spornem stanovanju stanovanjsko pravico. S tem je bilo po mnenju revizije predhodno vprašanje, to je pravica za nakup stanovanja po določilih stanovanjskega zakona, dokončno rešeno. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo druge stopnje in toženi stranki naloži revizijske stroške.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

S pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v M., enote v ..., opr. št. P 583/92 z dne 11.5.1995 je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke Republike Slovenije proti tožencema M. in V. J. na izpraznitev stanovanja P. 97 b. Tako je bilo odločeno zato, ker je sodišče ugotovilo, da J. kot imetnik stanovanjske pravice ni oddal M. J. v podnajem celega stanovanja, temveč je zase zadržal eno sobo. To pogodbo je stanodajalec odobril, zato J. stanovanjska pravica ni prenehala. Tem razlogom sodba dodaja še nadaljnje za primer, če bi se štelo, da je bilo celotno stanovanje oddano v podnajem. V tem primeru pride v poštev 149.čl. Stanovanjskega zakona (v nadaljnjem SZ), ker sta toženca več kot dve leti uporabljala stanovanje in stanodajalec v tem času ni zahteval izselitve. Zato sta pridobila pravice, ki bi jih imel imetnik stanovanjske pravice.

Iz navedenega izhaja, da predmet odločanja v zadevi opr. št. P 583/92 ni bila pravica do odkupa stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona o privatizaciji. Sodišče je odločalo o tožbenem zahtevku na izpraznitev stanovanja in pri tem ugotavljalo, kakšen je dejanski in pravni položaj tožencev (sedanjih tožnikov) v spornem stanovanju. Te ugotovitve se nanašajo na odločitev, s katero je bil zavrnjen izpraznitveni zahtevek. Sodba navaja dva med seboj izključujoča si razloga. Po prvem imata toženca pravico uporabljati del stanovanja na podlagi veljavne podnajemne pogodbe, imetnik stanovanjske pravice pa je še vedno J., po drugem pa sta z več kot dvoletno uporabo celega stanovanja pridobila položaj imetnikov stanovanjske pravice in upravičenja po 149.čl. SZ. Nobena od teh ugotovitev ne veže sodišča pri odločanju o tožbenem zahtevku na odkup stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona o privatizaciji. Pravnomočen je namreč samo izrek sodbe, ne pa ugotovitve in stališča v razlogih (1. odst. 333.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). V tej zadevi, ki se nanaša na pravico do odkupa stanovanja, je torej sodišče povsem samostojno ugotavljalo dejstva in sprejemalo pravna stališča. Spis opr. št. P 583/92 je bil uporabljen kot dokaz, ne pa kot obvezna podlaga za odločanje. Kot dokaz pa je podvržen presoji in oceni. V tem smislu sta sodišči prve in druge stopnje obravnavali ta spis in ga vrednotili v povezavi z drugimi dokazi. Pri tem odločitev sodišča druge stopnje niti po vsebini ni v nasprotju s primarnimi razlogi sodbe opr. št. P 583/92, ki govorijo o tem, da podnajemna pogodba ni obsegala celega stanovanja.

Iz navedenega sledi, da uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 11. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP ni podan. O zahtevku na sklenitev pogodbe še ni bilo pravnomočno odločeno, izrek o zavrnitvi izpraznitvenega zahtevka pa ni istoveten z zahtevkom na sklenitev pogodbe v tej zadevi. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Sicer pa tožeča stranka ni utemeljila svojega interesa za uveljavljanje revizijskega razloga bistvene kršitve določb postopka po 11.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP, češ da je sodišče odločalo o pravnomočno že razsojeni zadevi. Uspešno uveljavljanje tega revizijskega razloga ima za posledico razveljavitev sodbe in zavrženje tožbe (2. odst. 394. čl. ZPP), torej za revidenta neugoden končni izid postopka.