Up-46/98

26. 5. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Ž. na seji senata dne 26. maja 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Ips 17/98 z dne 5. 2. 1998 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. Ks 315/97 z dne 17. 2. 1997 in sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. Kpr 159/97 z dne 12. 12. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik izpodbija sodne odločbe, s katerimi je bilo odločeno, da se izbranemu zagovorniku ne dovoli zastopanje pritožnika v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju, ker je v isti kazenski zadevi že zastopal drugega obdolženca.

Odločitve sodišč temeljijo na določbi prvega odstavka 68. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju: ZKP), ki določa, da v isti zadevi zagovornik ne more zagovarjati dveh ali več obdolžencev.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev pravice do svobodne izbire zagovornika, ki izhaja iz druge alinee 29. člena Ustave. Navaja, da je njegov zagovornik prvega obdolženca zastopal le tri dni, zatem pa mu je ta preklical pooblastilo. Ne strinja se s stališčem sodišč, da prepoved iz prvega odstavka 68. člena ZKP velja tudi v takem primeru. Meni, da se omenjena prepoved nanaša le na istočasno zastopanje. V ravnanju pritožnikovega zagovornika naj ne bi bilo kršitev odvetniške etike, saj zagovornik v času zastopanja prvega obdolženca ni mogel predvidevati, da bo kasneje sprožen kazenski postopek tudi zoper pritožnika. Po mnenju pritožnika je le obdolženec upravičen ocenjevati, ali je zanj škodljivo ali koristno, če njegov zagovornik zastopa še kakšnega drugega obdolženca. Zaupnost razmerja med obdolžencem in njegovim zagovornikom naj bi bila še dodaten argument, da država ne posega v ta odnos, ne pa da ga omejuje s tem, ko mu postavi zagovornika po uradni dolžnosti. Pritožnik je predlagal tudi oceno skladnosti določbe prvega odstavka 68. člena ZKP z Ustavo.

3.Ustavno sodišče je iz ustavne pritožbe izločilo pobudo za oceno ustavnosti prvega odstavka 68. člena ZKP in jo s sklepom št. U-I- 345/98 z dne 19. 11. 1998 (OdlUS VII, 208) zavrnilo kot neutemeljeno.

4.Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-345/98 zavzelo stališče, da je določba 29. člena Ustave specialna v razmerju do pravic iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva). Določba 29. člena Ustave ureja pravna jamstva, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Kot je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, je za pošteno sojenje bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena (tako v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 - OdlUS VIII, 126). Temu služi tudi pravica obdolženca, da se brani sam ali s pomočjo zagovornika, ki si ga sam izbere. Njen namen je zagotoviti dejansko enakost strank v kazenskem postopku, s tem da ima obdolženec pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka. Eden izmed nujnih pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom je zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom, ta pa bo praviloma bolje vzpostavljen, če si bo obdolženec zagovornika izbral sam. Vendar pa pravice do zagovornika po lastni izbiri ni mogoče razumeti tako, da bi morala biti obdolžencu dosledno zagotovljena možnost, da ga bo v kazenskem postopku zastopal izbrani zagovornik. V zadevi št. U-I-345/98 je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da je pravica do obrambe s pomočjo zagovornika lahko učinkovita le, če zagovornika pri obrambi obdolženca ne omejujejo interesi drugih obdolžencev. Zato je ustavno dopustna ureditev, ki omejuje pravico do izbire zagovornika zaradi preprečitve kolizije interesov obrambe v postopkih z več obdolženci.

5.Pritožnik ni izkazal, da bi sodišče z izpodbijano odločitvijo nedopustno poseglo v njegovo pravico, da se brani s pomočjo zagovornika po lastni izbiri. Prosta izbira zagovornika je eno izmed jamstev poštenega kazenskega postopka. Zato je treba določbo 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku presojati v povezavi z jamstvom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Bistveno za presojo je, ali je imel obdolženec ustrezne in zadostne možnosti, da se izjavi glede dejanskih in pravnih vidikov obtožbe zoper njega oziroma da uveljavlja svoje pravice v kazenskem postopku. Zgolj dejstvo, da sodišče ni dovolilo, da bi pritožnika zastopal odvetnik Janez Hočevar, še ne pomeni, da mu ni bila zagotovljena učinkovita obramba njegovih pravic. Pritožnik niti ne zatrjuje, da bi se mu zaradi izključitve izbranega odvetnika poslabšal položaj in možnosti njegove obrambe. Poudariti je treba tudi, da ZKP ne preprečuje, da bi si obdolženec v primeru izključitve skupnega zagovornika sam izbral drugega. Iz pritožnikovih navedb v ustavni pritožbi ne izhaja, da mu ta možnost ni bila zagotovljena.

6.Ker z izpodbijanimi sodnimi odločbami niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

7.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in Lojze Janko.

Predsednica senata dr. Mirjam Škrk