Jedro

Zaradi poteka zastaralnega roka iz 1. odstavka 9. člena ZST je zastarala tudi pravica terjati plačilo sodne takse. Zato tožnik nima več pravnega interesa, da izpodbija odločbo, s katero je bilo odločeno, da se njegovemu predlogu za odložitev plačila ali dovolitev obročnega plačila sodne takse ne ugodi.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlogu tožnika za odložitev plačila ali dovolitev obročnega plačila sodne takse za pritožbo ne ugodi.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da po 1. odstavku 14. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 48/90-93/01-ZST) oprostitev plačila taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse vloge in dejanja, za katera je nastala obveznost tega dne ali pozneje. Ker gre v obravnavanem primeru za predlog za odložitev plačila taks do izdaje odločbe ali za dovolitev obročnega plačila, predpisan v 2. odstavku 13. člena ZST, tožnik pa je navedeni predlog vložil po tem, ko je bila že vložena pritožba, sodišče njegovemu predlogu ni moglo ugoditi. Za odložitev plačila taks do izdaje odločbe ali dovolitev obročnega plačila po 4. odstavku 168. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 58/03 – odl. US – ZPP), pa bi moral tožnik navesti okoliščine, s katerimi bi utemeljeval odlog plačila sodnih taks, česar pa tožnik v obravnavanem primeru ni storil in tako sodišče niti po navedeni določbi ZPP ni moglo ugoditi njegovemu predlogu.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da ga oprosti plačila sodnih taks ali, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da živi in dela na Hrvaškem, zaradi česar mu je bilo potrebno pomagati pri pribavi dokazov, ki jih v pritožbi tudi prilaga. Tako iz potrdila njegove družbe izhaja, da ima osebni dohodek v višini 3.125,10 kun, kar ne zadošča za plačilo sodnih taks, upoštevaje pri tem, da ima štiri otroke, kar izhaja iz predloženega potrdila o skupnem gospodinjstvu.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da je potrebno tožnikovo pritožbo obravnavati kot pritožbo po ZUS-1. Pritožba ni dovoljena.

Ob reševanju pritožbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je po samem zakonu nastopilo zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo potrebno takso plačati (relativni rok, 1. odstavek 9. člena ZST). Zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse sicer prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje pa nastopi v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse (absolutni rok, 2. odstavek 9. člena ZST).

V skladu s 4. členom ZST je potrebno takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost. Takšna obveznost za vlogo nastane takrat, ko se vloga izroči, za sodno odločbo pa takrat, ko se stranki ali njenemu zastopniku vroči prepis odločbe.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik vložil pritožbo zoper sodbo U 349/2000-15 z dne 20.12.2002, dne 6.1.2003, ko je tudi nastala taksna obveznost. Tožniku je sodišče dne 13.1.2003 vročilo opomin za plačilo sodne takse za pritožbo, zoper katerega je tožnik ugovarjal, hkrati pa predlagal odlog plačila ali obročno odplačilo sodne takse. Sodišče je 21.2.2003 izdalo sklep, s katerim je tožniku odmerilo sodno takso za pritožbo zoper sodbo in za opomin, zoper katerega se je tožnik pritožil, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sklepom, opr. št. I Up 522/2003-2 z dne 29.10.2003 njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Sodišče prve stopnje je nato dne 21.11.2003 s sklepom, opr. št. U 349/2000-27 odločilo, da se predlogu tožnika za odložitev plačila ali dovolitev obročnega plačila sodnih taks ne ugodi. Ta sklep je bil tožniku vročen dne 28.11.2003. Relativno zastaranje je tako pričelo teči dne 1.1.2004. Ker v času od 1.1.2004 do 1.1.2006 v postopku ni bilo opravljeno nobeno uradno dejanje, namenjeno izterjavi sodne takse, je zaradi poteka zastaralnega roka iz 1. odstavka 9. člena ZST dne 1.1.2006 zastarala tudi pravica terjati plačilo sodne takse.

Ker plačilo sodne takse zoper tožnika ni več mogoče zahtevati in sodne takse tudi ni več mogoče prisilno izterjati, tožnik nima več pravno varovanega interesa, da izdano odločbo izpodbija. Pritožbeno sodišče je zato njegovo pritožbo na podlagi 1. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – UPB2, Uradni list RS, št. 36/04) zavrglo kot nedovoljeno.