Jedro

Ker ni izpolnjen pogoj dejanskega prebivanja tožnikove žene v nepremičnini, katere lastnica je, je tožena stranka pravilno upoštevala celotno vrednost te nepremičnine pri ugotavljanju izpolnjevanja finančnega kriterija po ZBPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Predsednica Okrožnega sodišča v Novem mestu (v nadaljevanju: organ za pravno pomoč) odločila, da se zavrne prošnja tožnika, vložena dne 17. 11. 2014 za dodelitev pravice do brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v pravni zadevi plačila odškodnine pri Okrajnem sodišču Črnomelj za vložitev tožbe zoper A. zaradi plačila odškodnine. Tožena stranka je ugotavljala izpolnjevanje finančnega kriterija opredeljenega v 11. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Sklicuje se na 13. člen ZBPP. Iz obrazložitvi izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik prebiva v gospodinjstvu z ženo in dvema mladoletnima otrokoma, do katerih ima preživninsko obveznost, da je brezposeln ter brez virov dohodka. Njegova žena je zaposlena in je od meseca julija do septembra 2014 prejela povprečno 597,56 EUR plače mesečno. Za otroka prejemata otroški dodatek 240,04 EUR mesečno. Upoštevaje navedeno mesečni povprečni dohodek na člana družine tožnika ne presega zakonsko določenega cenzusa, saj znaša 209,40 EUR. Tožnik je lastnik osebnega vozila Seat Ibiza, letnik 2004, ki se v skladu z 2. točko 18. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) ne šteje kot premoženje. Žena pa je lastnica stanovanjske hiše v kateri živi ter stavbnega zemljišča, parc. št. 102 k.o. … v vrednosti 21.000,00 EUR, parc. št. 1539 k.o. … v vrednosti 4,00 EUR, parc. 1395/2 k.o. … v vrednosti 306,00 EUR, parc. št. 1397 k.o. … v vrednosti 41,00 EUR ter parc. št. 1398/9 k.o. … v vrednosti 819,00 EUR. Skupna vrednost teh nepremičnin tako znaša 22.170,00 EUR. Nepremičnina parc. št. 102 k.o. … predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu B., ostale nepremičnine pa pripadajoča zemljišča. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS se stanovanje oziroma stanovanjska stavba, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno bivališče, ne upošteva do vrednosti primernega stanovanja. Glede na to, da je tožnik ženo navedel kot člana družine, in je kot njeno stalno prebivališče navedel naslov C. tožena stranka ugotavlja, da žena dejansko ne živi v nepremičnini na naslovu B., čeprav ti podatki izhajajo iz Centralnega registra prebivalstva. Ženino premoženje je tako v celoti upošteval pri presoji izpolnjevanja finančnega kriterija za dodelitev BPP. Ker tožnik in njegova žena razpolagata z nepremičnim premoženjem v skupni vrednosti 22.170,00 EUR, kar presega zakonski kriterij 13.780 EUR, tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno in da je tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Tožena stranka je napačno zaključila, da tožnikova žena D.D. dejansko živi na naslovu C., saj takšno dejansko stanje ni bilo izkazano. Res pa je, da žena tu in tam preživi kakšen dan na navedenem naslovu pri svojem možu E.E.. Tožnikova žena D.D. ima stalno prebivališče na naslovu B.. Res je tožnik navedel, da je njegova zakonska partnerica D.D. član družine, ker v resnici tudi je. Vendar zakonska partnerja dejansko ne živita na istem naslovu, zato tudi ima D.D. prijavljeno stalno prebivališče na naslovu B., torej na naslovu, kjer tudi dejansko živi. Tožnikova žena prihaja na obisk k svojemu možu zato, da postori kakšna gospodinjska dela, pri tem pa to še ne pomeni, da naslovu pri možu tudi dejansko živi. V skladu z navedenim je dejansko stanje napačno ugotovljeno, zato tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, toženi stranki pa tudi naloži, da je dolžna povrniti vse stroške postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo v izpodbijani odločbi pravilno ugotovljeno, da ima žena tožnika premoženje, ki presega kriterije, ki so določeni po 27. členu ZSVarPre. Na podlagi tega do BPP ni upravičena oseba, katere družina ima premoženje, ki presegajo 13.780,00 EUR. Sklicuje se na 1. točko prvega odstavka 10. člena ZUPJS in 18. člen ZUPJS. Tožena stranka je z dopisom 18. 11. 2014 tožnika o tej okoliščini seznanila in mu dala možnost, da se izjasni. Tožnik je odgovoril, da je lastnica parcel žena, ki ima prijavljeno stalno prebivališče na naslovu B. in da od teh parcel nimata ne tožnik ne žena nobenih dohodkov, ampak le stroške. V odgovoru z ničemer ni nakazal, da žena ne živi z njim ter njunima mladoletnima otrokoma, ter da dejansko živi na naslovu B.. Če bi držale navedbe tožnika, da njegova žena živi enkrat na enem naslovu, drugič na drugem, ter da le prihaja na obisk k tožniku in dvema mladoletnima otrokoma, ni jasno ali živita mladoletna otroka pri tožniku ali pa se selita skupaj z materijo.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je prošnjo za dodelitev BPP vložil tožnik E.E. lastnoročno in da je neizkazana trditev tožene stranke, da tožnikova zakonska partnerica D.D. dejansko ne živi v nepremičnini B. in da ni izpolnjen pogoj dejanskega bivanja. Žena tožnika dejansko živi na naslovu B. in ne na naslovu C., kar navaja tožena stranka. V resnici tožnikova žena D.D. tudi nikoli dejansko ni stanovala na naslovu C., marveč vedno na naslovu B., kjer ima tudi prijavljeno stalno prebivališče. Za ugotavljanje dejanskega prebivanja pa je izključno pristojna Upravna enota Črnomelj in ne sodišče. Gre za poseben postopek, kjer se v dokazne namene zaslišijo vse udeležene osebe, česar v obravnavani zadevi ni bilo storjenega. Dejstvo, da tožnikova žena D.D. občasno prihaja k možu E.E. na obisk še ne potrjuje zmotnega stališča tožene stranke, da dejansko tožnik E.E. in njegovi otroci ter njegova zakonska partnerica, vsi kot družina prebivajo na naslovu C..

Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je od CSD Črnomelj prejela odločbo 1231-2246/2014-1 z dne 9. 1. 2015 o upravičenosti tožnika do otroškega dodatka, iz katere izhaja upravičenje do otroškega dodatka v višini 240,04 EUR, upravičena pa sta otroka F.F. ter G.G.. Iz odločbe je razvidno, da družino CSD Črnomelj obravnava kot celoto, ob upoštevanju štirih članov in je tako tudi izračunal višino otroškega dodatka. Poleg navedenega je CSD Črnomelj toženi stranki poslal najemno pogodbo z dne 5. 5. 2014 za najem stanovanja na naslovu C., v lasti D.D., ki je sklenila najemno pogodbo z najemnikom H.H.. Tožena stranka v postopku odločanja o dodelitvi BPP ni vedela za obstoj najemne pogodbe. Tožnik tudi ni navedel, da na naslovu C. poleg D.D. živijo še tri osebe. Podatki si nasprotujejo, saj ob oznaki v najemni pogodbi, da gre za enostanovanjsko stavbo z eno sobo, ni mogoče, da bi tudi v njej živela D.D. in njena otroka ter še tri osebe. Postavljena najemnina 10,00 EUR oziroma vzdrževanje hiše pa je vprašljiva. V vsakem primeru pa je tožnik te dohodke zamolčal, kar je na podlagi petega odstavka 20. člena ZBPP dodaten razlog za zavrnitev prošnje za dodelitev BPP. Na podlagi citirane določbe ZBPP prosilec nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP. Prav tako dejstvo, da je tožnik zamolčal prejete dohodke na podlagi prvega odstavka 42. člena v povezavi s šestim odstavkom 20. člena ZBPP predstavlja podlago za začetek postopka ugotavljanja upravičenosti do dodelitve BPP tudi v drugih postopkih, ki so še odprti. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama je v obravnavani zadevi sporno ali tožnik izpolnjuje finančni kriterij za dodelitev redne BPP, opredeljen v ZBPP. Glede na tretji odstavek 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP (redna BPP) ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni z ZBPP. Na podlagi drugega odstavka 13. člena ZBPP je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja BPP. Socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka je ogroženo, če mesečni dohodek prosilca oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega dvakratnega osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve. Upošteva se določilo 8. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre), po katerem znaša minimalni dohodek 538,40 EUR. Na podlagi 27. člena ZSVarPre se BPP ne dodeli osebi oziroma družini, ki ima prihodke oziroma premoženje, ki presega 13.780,00 EUR.

Tožena stranka je v predmetnem postopku med drugim tudi ugotavljala premoženjsko stanje tožnika in njegove družine. Osebe, ki se upoštevajo kot družinski člani prosilca določa prvi odstavek 10. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS). Pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca se upošteva tudi premoženje zakonca prosilca. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS se pri presoji izpolnjevanja pogojev za BPP ne upošteva stanovanje oziroma stanovanjska hiša, v kateri oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče do vrednosti primernega stanovanja. Pri ugotavljanju vrednosti primernega stanovanja pa se upošteva število oseb, ki imajo na naslovu tega stanovanja prijavljeno stalno prebivališče in na tem naslovu tudi dejansko živijo. Stanovanje je kot upoštevno premoženje lahko izločeno le ob pogoju dejanskega bivanja. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS morajo biti izkazani naslednji pogoji: da je prosilec ali njegov družinski član lastnik stanovanja oz. stanovanjske hiše, da prosilec oziroma družinski član, ki je lastnik te nepremičnine v njej dejansko prebiva in ima tudi prijavljeno stalno prebivališče. Na tej pravni podlagi je tožena stranka presojala izpolnjevanje tega pogoja tudi glede nepremičnine, ki je v lasti tožnikove žene D.D. in sicer nepremičnine parc. št. 102 k.o. …, ki predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu B.. Med strankama ni sporno, da je navedena nepremičnina v lasti tožnikove zakonske partnerke D.D.. Tudi ni sporno, da je tožnik v prošnji za dodelitev predmetne BPP navedel kot člana družine tudi D.D., čemur tožnik prav tako ne ugovarja. Sporna pa je ugotovitev tožene stranke, da D.D. ne prebiva v stanovanjski hiši, katere lastnica je.

Iz vpogleda v Centralni register prebivalstva je tožena stranka ugotovila, da ima tožnikova zakonska partnerica D.D. prijavljeno stalno prebivališče na naslovu B., kar med strankama tudi ni sporno. Iz listin upravnega spisa pa izhaja, da je tožnik v svoji prošnji za dodelitev BPP navedel ženo kot članico družine in kot njeno stalno prebivališče navedel: „C.“, torej isto stalno prebivališče kot je tožnikovo. Tožena stranka je glede na navedbe tožnika v vlogi za dodelitev BPP ugotovila, da tožnikova zakonska partnerica D.D. dejansko ne prebiva v nepremičnini na naslovu B., katere lastnica je.

Na podlagi prvega odstavka 20. člena ZBPP se premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi njegove pisne izjave, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Pisna izjava se izpolni na obrazcu, ki je del prošnje za BPP. Iz petega odstavka 20. člena ZBPP izhaja, da v primeru če prosilec v izjavi navaja neresnične podatke, pristojni organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP. Če pa je drugačno premoženjsko stanje prosilca oz. njegove družine ugotovljeno po odobritvi BPP, veljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP. Tožena stranka je tako pravilno, glede na to, da je tožnik v prošnji za dodelitev BPP navedel zakonsko partnerico D.D. kot člana svoje družine in kot njeno stalno prebivališče navedel: „C.“. Torej gre za isti naslov stalnega prebivališča, kot ga ima tožnik. Da tožnikova žena stalno ne prebiva na naslovu B., katere lastnica je, izhaja tako iz same vloge tožnika za dodelitev BPP, ki jo je dal pod materialno in kazensko odgovornostjo. Ker glede na predhodno navedeno torej ni bil izpolnjen pogoj dejanskega prebivanja tožnikove žene v nepremičnini, katere lastnica je, je tožena stranka pravilno upoštevala celotno vrednost te nepremičnine pri ugotavljanju izpolnjevanja finančnega kriterija po ZBPP.

Tožnik je imel tudi po presoji sodišča vse možnosti v postopku, da se izjavi o vprašanju dejanskega bivanja njegove zakonske partnerice D.D.. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožena stranka z dopisom 18. 11. 2014 tožniku dala možnost, da se o navedenem izjasni. V svojem odgovoru na ta dopis pa tožnik ni navedel, da njegova zakonska partnerica D.D. dejansko ne živi z njim in njunima otrokoma ter da živi na naslovu B. ,torej v svoji nepremičnini.

Da je odločitev tožene stranke pravilna pa kaže tudi sicer pridobljena najemna pogodba za stanovanje B., ki jo je D.D. kot najemodajalka že 5. 5. 2014 sklenila z H.H. in vzpostavila najemno razmerje do 5. 5. 2015 za najemnino „10,00 EUR/vzdrževanje hiše“. Čeprav slednje na samo odločitev ne vpliva.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 je sodišče odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi prvega in četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.