Jedro

Sodno overjeni zapisnik družbe z o.z., v katerem je zapisana izjava o odstopu poslovnega deleža družbenika, je po vsebini pogodba o odstopu, z vsemi pravnimi učinki, čeprav ni bil sporočen registrskemu sodišču. Nima lastnosti stranke v denacionalizacijskem postopku oseba, pravni naslednik pok. družbenice, ki ni upravičenka, ker je odstopila svoj poslovni delež še pred nacionalizacijo tega premoženja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Sekretariata za družbeno planiranje, gospodarstvo in proračun občine z dne 31.1.1994, s katerim tožniku ni priznal lastnosti stranke v denacionalizacijskem postopku premoženja družbe T. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je odločitev prvostopnega upravnega organa pravilna, saj temelji na zapisniku občnega zbora družbe z dne 5.6.1945. Iz njega izhaja, da je pokojna Z.L., katere pravni naslednik je tožnik, dne 5.6.1945 odsvojila svoj poslovni delež in tako ni bila družabnica družbe, katere premoženje je bilo kasneje podržavljeno. I.L., mož Z.L., ki je umrl pred njo in po katerem bi kot žena dedovala, pa je bil le poslovodja te družbe ne pa tudi njen član. Zato Z.L. zaradi izstopa iz družbe pred nacionalizacijo premoženja te družbe ni upravičenka v postopku denacionalizacije in zato tudi njenim pravnim naslednikom ne gre lastnost stranke. Tožena stranka v izpodbijani odločbi nadalje zavrača pritožbeni ugovor, da bi navedeni zapisnik družbe ne bil dokaz o odstopu deleža Z.L., ker bi po tožnikovem mnenju kot dokaz za tako spremembo lahko bila le sodno overjena odstopna pogodba, vpisana v sodni trgovinski register. Po ugotovitvah tožene stranke se po takratnem avstrijskem zakonu o družbah z omejeno zavezo (odgovornostjo) iz leta 1906 (Gesetz vom 6. M„rz 1906 ber Gesellschaften mit beschr„nkter Haftung) družbeniki družbe in njihovi poslovni deleži niso vpisovali v trgovinski register, saj tudi predložena kopija vpisa o ustanovitvi družbe T. v trgovinski register ne vsebuje rubrike za vpis družbenikov, pač pa je evidenco družbenikov vodil poslovodja družbe, ki je bil dolžan vsako leto v mesecu januarju poslati trgovinskemu sodišču seznam družbenikov z navedbo njihovih vlog.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker temelji na dokazu, to je zapisniku občnega zbora družbe z dne 5.6.1945. Ta zapisnik pa po njegovem mnenju ni obvezujoč in nima nobenega pravnega učinka. Ta zapisnik, ki po vsebini predstavlja radikalno spremembo temeljne družbene pogodbe, sklenjene 27.3.1940 ni bil registriran pri trgovskem registru Okrožnega sodišča. Po paragrafu 50 navedenega zakona o družbah z omejeno zavezo, na katerem temelji družbena pogodba in na katerega se sklicuje tožena stranka, pa je potrebno prijaviti vsako spremembo družbene pogodbe sodnemu trgovskemu registru. Jasno je, da je zakon določal obveznost najave spremembe družbene pogodbe, saj je po paragrafu 9 med drugim potrebno za vpis obvezno sestaviti in priložiti seznam družbenikov in njihove vložke, po paragrafu 26 je obvezno vsakoletno poročilo trgovskemu registru in sicer z navedbo družbenikov in njihovih deležev, če je v predhodnem letu prišlo do sprememb. Na podlagi teh določb bi po tožnikovih navedbah morala družba vsebino spornega zapisnika, ki pomeni spremembo družbene pogodbe glede števila družbenikov in njihovih deležev, prijaviti trgovskemu registru sodišča, ki bi to prijavo vneslo v trgovinski register in bi tako ta sprememba pomenila ustrezno informacijo za vso javnost. Ker te spremembe poslovodja s poročilom za leto 1945, do konca januarja 1946, ni sporočil sodišču, in je sodišče ni vpisalo v register, sama sprememba ni postala perfektna. Ker ta postopek ni bil izpeljan, zapisnik nima nobene veljave niti med strankami, ker je ničen. Še manj pa ta sprememba velja "erga omnes". Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlaga zavrnitev neutemeljene tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno ali je zapisnik občnega zbora družbe z omejeno zavezo T. z dne 5.6.1945 relevanten dokaz o odstopu poslovnega deleža družbenice Z.L. drugim osebam, čeprav ta zapisnik oziroma njegova vsebina, ki predstavlja spremembo prvotne družbene pogodbe, ni bila prijavljena trgovskemu sodnemu registru. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno štela sporni zapisnik kot dokaz o odločilnih dejstvih v tej zadevi in nato tudi pravilno odločila. Navedeni zapisnik občnega zbora družbe z o.z. z dne 5.6.1945, ki je bil v novembru 1945 sodno overjen, je po svoji vsebini pogodba o odstopu oziroma prenosu poslovnega deleža. Družbenica Z.L. je z njim izrazila svojo pogodbeno voljo, da odstopa svoj poslovni delež drugim osebam, s čimer sta se ostala dva navzoča družbenika strinjala. To pomeni, da so pravne posledice odstopa nastale s tem zapisnikom, ne pa šele z vpisom v sodni trgovinski register, kot to zmotno trdi tožnik. Če navedena sprememba ni bila prijavljena trgovskemu registru, to še ne pomeni, da je sama listina, to je navedeni zapisnik, ki pa je bil sodno overjen, neveljavna ali celo nična. Zato je na podlagi navedenega zapisnika pravilna ugotovitev upravnega organa, da se je družbenica Z.L. z izjavo o odstopu svojega poslovnega deleža izključila kot solastnica družbe in s tem kot upravičenka do denacionalizacije. Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da se po citiranem zakonu o družbah z omejeno zavezo iz leta 1906, po katerem je bila družba ustanovljena, v sodni trgovski register niso vpisovali družbeniki in njihovi poslovni deleži, kar dokazuje tudi predložena kopija trgovskega vpisnika takratnega Okrožnega sodišča, ki niti nima rubrike za vpis družbenikov. Res je, da je poslovodja družbe moral poročilo o spremembah družbenikov in njihovih poslovnih deležev že po zakonu posredovati registrskemu sodišču. Ker pa se je to poročilo nanašalo na podatke preteklega leta, je imelo po presoji sodišča le evidenčni značaj in ni imelo konstitutivnega učinka. Tudi iz paragrafa 26 navedenega zakona izhaja, da je ob ustanovitvi družbe bilo treba priložiti le seznam družbenikov, iz česar je zaključiti, da so tudi nadaljnja poročila, ki jih je moral poslovodja pošiljati na sodišče pomenila le evidenco družbenikov in njihovih poslovnih deležev, saj so se nanašala za nazaj na preteklo leto, kar pa pomeni, da ni šlo za nastanek pravice ali pravnega razmerja kot neposredne posledice vpisa v sodni register, temveč so imela le deklaratorni značaj. Zato iz navedenih razlogov niso utemeljene tožbene navedbe, da se zapisnik ne more šteti za dokaz o odstopu poslovnega deleža Z.L., ker ni bilo vpisa v trgovski register in zato nima učinkov. Sodno overjeni zapisnik, ki po vsebini predstavlja pogodbo o odstopu poslovnega deleža, je dokaz o izstopu družbenice iz družbe z omejeno zavezo, četudi ta zapisnik ni bil predložen registrskemu sodišču kot del poročila poslovodje o poslovanju družbe. Navedeno dejstvo lahko predstavlja le pomanjkljivost, ki bi eventuelno povzročala težave pri nadaljnjem poslovanju družbe, ne predstavlja pa take napake, ki bi pomenila, da pogodbena volja nima pravnih učinkov. Tudi za javnost te spremembe niso bile pomembne, saj družbeniki niso odgovarjali za obveznosti družbe.

Po tako pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je odločitev obeh upravnih organov pravilna. S prenosom svojega poslovnega deleža je Z.L. prenehala biti družbenica družbe, katere premoženje je bilo kasneje nacionalizirano. Zato ni upravičenka v denacionalizacijskem postopku in njenim pravnim naslednikom ne gre lastnost stranke v postopku.

Ugotovitev tožene stranke, da je z overovitvijo spornega zapisnika na Okrajnem sodišču smatrati, da je bil trgovski register seznanjen s prenosom vložka in s tem prenos pravno formalno pravilno opravljen, je sicer zmotna, vendar ne vpliva na pravilno odločitev. Ta overovitev podpisov družbenikov, opravljena pri sodišču, predstavlja le izpolnjeno zahtevo o obličnosti navedene listine, pogodbe o odstopu poslovnega deleža, zato ni pomembno, pri katerem sodišču je bila opravljena, upoštevajoč takratne razmere (ukinitev notariatov). Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).