Jedro

Sama zatrjevana škoda še ne pomeni izkazanosti hujših škodljivih posledic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1071/2002-6 z dne 21.6.2002.

Obrazložitev

V upravnem sporu so izpodbijane 3 odločbe, in sicer: - odločba z dne 24.5.2002 o zahtevi za varstvo pravic, ki jo je izdal na zahtevo imetnika blagovne znamke, registrirane v Republiki Sloveniji, J.T. Inc., 2-2-1, T.M.-ku, J., ki ga zastopa I. d.o.o, Zastopniška pisarna za patente in blagovne znamke L., vloženi po 5. členu Zakona o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine (ZCUKPIL, Uradni list RS, št. 30/2001) in - odločbi z dne 24.5.2002 in z dne 29.5.2002, ki ju je izdal Carinski urad K., Izpostava L. K. o začasnem zadržanju pošiljke cigaret znamke "M.C." za tri delovne dni in za nadaljnjih deset delovnih dni.

S tožbo, vloženo dne 6.6.2002, je tožeča stranka zahtevala odložitev izvršljivosti navedenih odločb in odložitev zadržanja blaga, posebej pa še (pod C.I) začasno ureditev stanja glede na sporno razmerje, da se z začasno odredbo izpusti zadržano blago, zaradi hujše škode, ki se ji s tem povzroča (470.833.268,00 SIT). Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče pod 1. točko izreka, ob uporabi 2. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) zahtevo za odložitev izvršitve odločb zavrglo, pod 2. točko izreka pa zavrnilo izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja. V obrazložitvi sklepa sodišče navaja, da za začasno odredbo po 1. odstavku 69. člena ZUS ni izkazana procesna predpostavka, ki ob vložitvi tožbe niti ne more biti izkazana, to je, da je bila odložitev izvršbe prej predlagana pri pristojnem organu (2. odstavek 30. člena ZUS) in da je pretekel 7-dnevni rok za odločitev o tej zahtevi (3. odstavek 30. člena ZUS). Navaja še, da tudi sicer s tako zahtevo ni mogoče uspeti, če se predlaga odložitev izvršitve že izvršenih odločb. Za začasno ureditev stanja, nastalega zaradi izvrševanja ali izvršitve akta, izpodbijanega v upravnem sporu, pa bi morala tožeča stranka glede na 2. odstavek 69. člena ZUS izkazati potrebo po taki začasni ureditvi stanja, da se odvrnejo hujše škodljive posledice. Toda v tem primeru se predlagana začasna ureditev stanja (da se izpusti zadržano blago) vsebinsko pokriva s tožbenim predlogom oziroma ga celo presega, saj naj bi se z začasno odredbo vzpostavilo stanje, kot da zadržanja spornega blaga sploh ne bi bilo, odpravljeni pa bi bili tudi učinki odločbe o varstvu pravic, ki veljajo do 24.5.2004. Zahtevana začasna odredba ne bi bila skladna z namenom določbe 2. odstavka 69. člena ZUS in bi posegla tudi v pravice vlagatelja zahteve za varstvo pravic intelektualne lastnine. Tudi sicer tožeča stranka samo z navajanjem višine škode še ni izkazala hujših škodljivih posledic, kar je eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe. Z zadržanjem blaga se namreč ne posega v njeno lastninsko pravico.

V pritožbi, ki jo vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov, tožeča stranka navaja, da ni zahtevala izdaje začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS, ampak po 30. členu ZUS. Ker sodišče vloge ni odstopilo po določbah ZPP pristojnemu izvršilnemu sodišču, je kršilo postopek in odločilo celo mimo zahtevka. V tem primeru niti ne gre za izvršbo kot tako, saj organ, ki je blago zadržal, niti ni mogel kaj izvršiti, ampak je blago le zadržal. Meni, da določba 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS ni bila pravilno uporabljena, saj zahteva ni bila preuranjena, ampak le vložena pri nepristojnem organu. Navaja še, da je glede 2. točke izreka izpodbijanega sklepa dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj se predlog zahtevane začasne odredbe ne pokriva s tožbenim predlogom in ga ne presega, kot napačno ugotavlja sodišče prve stopnje. Z začasno odredbo bi se le začasno uredilo stanje (v tem primeru uredil pretok blaga), odprava odločbe pa je vezana na odškodninski zahtevek, ker posledic zadržanega blaga za nazaj ni mogoče odpraviti. Sodišče prve stopnje tudi ne pove, v čem naj bi bile kršene pravice podjetja J.T. Hujše škodljive posledice ji nastajajo zaradi izgube dobička, kar je obrazložila že v tožbi, pa tudi zaradi škode in stroškov, ki nastajajo s skladiščenjem cigaret. Da ti stroški obstajajo, izhaja iz priloženih faktur, ki so bile izdane po vloženi tožbi. Sklicuje se na 71. člen ZUS in navaja, da teh dejstev in dokazov ni mogla navesti in predložiti do izdaje sklepa prve stopnje. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in njeni zahtevi ugodi oziroma ga odpravi in vrne v ponovno odločanje.

Na pritožbo je odgovoril le Carinski urad K., Izpostava L.K. V odgovoru med drugim navaja, da je bilo v nadaljevanju postopka prej zadržano blago z odločbo Carinskega urada K. z dne 2.7.2002 zaseženo do pravnomočne odločitve sodišča o tožbi, ki jo je vložil imetnik pravice. Oba akta, izpodbijana v tem upravnem sporu, sta bila torej v celoti izvršena in odložitev niti ni več mogoča. Glede zahtevane začasne ureditve stanja navaja, da bi taka začasna odredba, kot je bila predlagana, vplivala na učinkovitost sodnega varstva, ki ga imetnik blagovne znamke uveljavlja v pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem. Pojasnjuje režim skladiščenja blaga po carinskih predpisih in navaja, da je o zatrjevani veliki škodi preuranjeno govoriti. Predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

ZUS v 69. člen ureja dve vrsti začasnih odredb, ki sta vsaka zase vezani na obstoj določenih pogojev, začasna odredba po 1. odstavku 69. člena (odložitev izvršitve akta, ki je izpodbijan v upravnem sporu), pa tudi na obstoj procesnega predpogoja, da je bila predhodno zahtevana odložitev izvršbe pri pristojnem upravnem organu. Ker je očitno, da ob vložitvi tožbe ta predpogoj niti ne more biti izpolnjen, saj je šele vložena tožba podlaga za vložitev zahteve v smislu 30. člena ZUS pri upravnem organu, je sodišče prve stopnje že zato utemeljeno kot prezgodnjo zavrglo zahtevo, ki je ob tožbenih navedbah vsebovala (pod B I) le navedbo o težko popravljivi škodi (opredeljeni v tožbi) in predlog, da v skladu s 30. členom ZUS vlaga zahtevo za odložitev izvršljivosti izpodbijanih upravnih aktov, tako da predlaga odložitev zadržanja blaga. Čeprav v pritožbi tožeča stranka navaja, da v tem primeru za pravo izvršitev odločb sploh ne gre, je moralo sodišče prve stopnje odločati pač o taki zahtevi, kakršna je bila vložena. Zato pritožbeno sodišče zavrača ugovor, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo zahtevka. Tudi če bi dejansko iz zahteve izhajalo, vendar ne izhaja, da je zahteva namenjena carinskemu organu, je sodišče ne bi odstopilo "izvršilnemu sodišču" po določbah ZPP. Tudi za napačno uporabo določbe 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS ne gre, ker je bila zaradi pomanjkanja procesnega predpogoja zahteva prezgodaj vložena.

Že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe, tako po 1. odstavku kot tudi po 2. odstavku 69. člena ZUS, mora tožnik navesti in verjetno izkazati obstoj pogojev za njeno izdajo. Ker mora sodišče odločiti o zahtevi v sedmih dneh (4. odstavek 69. člena ZUS), ni dolžno v postopku pred izdajo sklepa posebej ugotavljati okoliščin, na katere se sklicuje tožnik, če zanje ne prilaga dokazov. Eden bistvenih pogojev za začasno ureditev stanja po 2. odstavku 69. člena ZUS je tudi obstoj hujših škodljivih posledic, ki morajo biti verjetno izkazane še v sami zahtevi. Zato ne more vplivati na odločitev o pritožbi sklicevanje na 71. člen ZUS in navajanje novih okoliščin in dokazov. Ne glede na to pa se pritožbeno sodišče tudi sicer strinja s presojo sodišča prve stopnje, da samo zatrjevana škoda še ne pomeni, da so izkazane hujše škodljive posledice. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi taka začasna ureditev stanja, kot je bila predlagana, presegala namen začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS, ne glede na to, da tožeča stranka v zahtevi niti ni jasno navedla, v zvezi s katero odločbo, ki jo izpodbija v upravnem sporu, je zahtevala začasno ureditev stanja.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (73. člen, v zvezi z 68. členom ZUS).