Jedro

Laična revizija ni dovoljena ter po izteku roka za vložitev revizije pozivanje stranke, naj vloži novo revizijo po pooblaščencu, ki je odvetnik, ne bi imelo nobenega smisla. Takšna revizija bi bila namreč prepozna.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev kupoprodajne pogodbe med toženkama zaradi kršitve predkupne pravice tožnice in zahtevek za sklenitev kupne pogodbe med tožnico in prvotoženko. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi je revizijo vložila tožnica sama. Predlagala je razveljavitev sodbe pritožbenega sodišča in vrnitev zadeve temu sodišču v ponovno sojenje.

Revizijsko sodišče je s sklepom, opr. št. II Ips 439/2003 z dne 26.8.2004 revizijo enkrat že zavrglo, vendar je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo Up-162/05-19 z dne 7.2.2007 ta sklep razveljavilo in zadevo vrnilo vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

Ustavno sodišče se je v obrazložitvi sklicevalo na svojo odločbo Up-736/04 z dne 9.11.2006, v kateri je sprejelo stališče, da gre za nesorazmeren poseg v pravico do dostopa do sodišča, če vrhovno sodišče zavrže revizijo, ki jo vloži stranka sama, ne da bi bila pred tem opozorjena na procesno omejitev pri vložitvi revizije in na njene posledice. Pri tem je opozorilo na določbo 12. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št.43/2006; ZPP), ki sodišču nalaga, naj stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori, katera pravda dejanja lahko opravi. Ocenilo je, da predhodno opozorilo stranke na omejitev postulacijske sposobnosti stranke v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne bi bistveno zmanjšalo učinkovitosti vodenja postopka z revizijo, medtem ko je na drugi strani posledica za stranko, ki vloži revizijo sama in ni opozorjena na to omejitev in na njene posledice v tem, da Vrhovno sodišče o njeni reviziji ne bo vsebinsko odločalo.

Revizija ni dovoljena.

Splošno o odpravljanju pomanjkanja postulacijske sposobnosti: Revizijsko sodišče je že v zadevi II Ips 3/2007, ki je bila temu sodišču vrnjena na podlagi prej navedene razveljavitvene odločbe ustavnega sodišča (Up-736/04 ), ponovno odločilo, da revizija ni dovoljena. Bistvo izčrpno navedenih razlogov v navedenem sklepu(1) je, da niti pravni pouk v odločbi višjega sodišča niti poziv v postopku z revizijo ne moreta biti primerna (ustrezna) načina poučevanja strank o njihovih pravicah.

Izrecne zahteve, da bi morala odločba višjega sodišča vsebovati pravni pouk o pravici do revizije ter o načinu izvrševanja te pravice, ZPP ne vsebuje. Pravni red predvideva številna pravna sredstva (revizija, predlog za obnovo postopka, ustavna pritožba), kjer velja enako ter tudi takšna, kjer pravni pouk pojmovno sploh ni mogoč (npr. vrnitev v prejšnje stanje, predlog za izdajo dopolnilne sodbe). Če bi veljala takšna razlaga 12. člena ZPP, na katero opira svojo odločitev ustavno sodišče, potem bi morala biti stranka poučena o vseh pravnih sredstvih, ki bodo eventualno prišla v poštev (če bo npr. stranka izvedela za nova dejstva in nove dokaze), kakor tudi o roku in načinu njihovega uveljavljanja. Očitno je torej, da bi bil tak pravni pouk izrazito obsežen, nepregleden ter bi pravzaprav izničil staro pravno načelo Ignorantia iuris nocet. Po prepričanju revizijskega sodišča pomanjkanja postulacijske sposobnosti ni mogoče odpraviti v fazi revizijskega postopka. Revizija, ki jo vloži stranka sama, ni nepopolna in tudi ne nerazumljiva. Nepopolna bi bila, če bi vlagatelj zatrjeval, da ima opravljen pravniški državni izpit, pa o tem ne bi predložil potrdila. Revizija tudi ni nerazumljiva, saj je iz nje jasno razvidno, da jo je vlagatelj vložil sam, ne da bi zatrjeval, da ima opravljen pravniški državni izpit. ZPP prav tako ne določa nobene posebne podlage za odpravo pomanjkanja postulacijske sposobnosti, kot to določa glede nekaterih drugih procesnih predpostavk: glede sposobnosti biti stranka (prvi odstavek 81. člena ZPP), glede procesne sposobnosti (drugi odstavek 81. člena ZPP) in omejitev pri izbiri pooblaščenca (88. člen ZPP). Iz takšne ureditve (argument celovitosti in notranje povezanosti pravnega reda) izhaja, da 108. člen ZPP ni predviden za odpravo procesne pomanjkljivosti revizije, ki jo stranka vloži sama. Če bi šlo pri obravnavi zgoraj naštetih predpostavk (ki so vsebinsko v bistvenih prvinah podobne vložitvi revizije brez pooblaščenca, ki je odvetnik) za vprašanje splošne odprave nepopolnosti, prej navedene specialne določbe ne bi bile potrebne. Zadoščala bi že splošna določba 108. člena ZPP.

Konkretno o dovoljenosti revizije v danem procesnem položaju: Tožnica je v obravnavani zadevi vložila laično revizijo, kar je v nasprotju z zahtevo iz tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP. Procesno dejstvo je, da revidentka v obravnavani zadevi o pravilu iz tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP ni bila poučena v odločbi Višjega sodišča in procesno dejstvo je prav tako, da k odpravi pomanjkljivosti ni bila pozvana v revizijskem postopku.

Nadaljnje procesno dejstvo je, da je rok za vložitev dovoljene revizije potekel. To pa pomeni, da bi bilo v danem procesnem položaju pozivanje stranke, naj vloži revizijo po pooblaščencu, ki je odvetnik oz. da naj vloži revizijo, v kateri bo zatrdila in izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit, samo sebi namen. Morebitna vložena revizija bi tako več ne bila nedovoljena, bila pa bi prepozna ter bi jo bilo treba zavreči iz tega razloga. Zakonskih rokov namreč sodišče načeloma ne sme podaljševati.

Zgolj v ilustracijo ad absurdum: če bi bilo v konkretnem primeru dovoljeno podaljšati zakonski rok za vložitev revizije - in podaljšalo bi ga sodišče v tem primeru vse dotlej, ko je stranka izvedela za pravilo o obveznem zastopanju (mimogrede - za to je stranka izvedela najkasneje ob prejemu sklepa revizijskega sodišča, opr. št. II Ips 439/2003 z dne 26.8.2004, torej pred skoraj tremi leti, pa pomanjkljivosti vseeno v tem času ni skušala odpraviti) - bi to pomenilo, da je izredna pravna sredstva dovoljeno vložiti izven zakonskega roka tudi v vseh drugih primerih. To je vselej, ko stranka v pravnem pouku ni opozorjena na tak zakonski rok. Ker zakon ne določa, da mora imeti odločba pritožbenega sodišča pravni pouk, le-te pravnega pouka tudi niso vsebovale in tako stranke nikoli niso bile poučene o roku (ter drugih pogojih) za vložitev pravnih sredstev proti takšni odločbi. To pa pomeni, da bi lahko z enakim argumentom sodišče podaljšalo zakonske roke za vložitev revizije, predloga za obnovo, ustavne pritožbe, dopolnilne sodbe tudi v zadevah, kjer je zakonski rok potekel že pred deset in več leti. Kaj bi to pomenilo z vidika načela pravne varnosti (in s tem z vidika načela pravne države - 2. člen Ustave RS), je več kot očitno.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče tudi v ponovljenem postopku revizijo zaradi pomanjkanja predpostavke obveznega odvetniškega zastopanja zavrglo.

Op. št. (1): Na celovito argumentacijo tega sklepa se revizijsko sodišče v tej zadevi sklicuje ter povzema le njeno bistvo.