Jedro

Tožnik je v spornem obdobju opravljal delo na infokanalu v organiziranem delovnem procesu v sklopu dejavnosti tožene stranke, v njenih prostorih in z uporabo njenih delovnih sredstev, in sicer prostovoljno, osebno, nepretrgano, za plačilo in po navodilih ter pod nadzorom tožene stranke. Njegovo delo je tako imelo vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1 oziroma prej veljavnega ZDR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se IV. točka izreka razveljavi v delu, ki se nanaša obveznost tožene stranke, da vpiše tožniku delovno dobo za čas od 10. 1. 2013 do 30. 4. 2015 v matično evidenco ZPIZ ter za to obdobje plača davke in prispevke.

II. V preostanku se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je med tožnikom in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas od 10. 1. 2013 dalje (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je navedena pogodba o zaposlitvi 30. 4. 2015 nezakonito prenehala in je trajala do 22. 10. 2015, ko je bila sodno razvezana na podlagi 118. člena ZDR-1 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 30. 4. 2015 do 22. 10. 2015 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač v znesku 1.649,53 EUR bruto na mesec, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne neto plače dalje do plačila (III. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna za tožnika vpisati delovno dobo za čas od 10. 1. 2013 do 22. 10. 2015 v matično evidenco ZPIZ ter mu za to obdobje tudi plačati vse davke in prispevke (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo denarnega povračila v znesku 3.299,86 EUR bruto, odvod davkov in prispevkov in plačilo neto zneska tožniku (V. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo plačilo regresa za letni dopust za leto 2013 in leto 2014 v vsakokratnem znesku 692,00 EUR, odvod akontacije dohodnine in plačilo neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. in VII. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo povračilo stroškov prehrane med delom za leto 2013, 2014 in 2015 v določenih zneskih (VIII. točka izreka). Prav tako je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške prevoza na delo in z dela za leto 2013 po 10,00 EUR na mesec, enako tudi za leto 2014 za mesece januar, junij, julij, avgust, september, oktober, november in december ter za leto 2015 za januar, februar, marec in april (IX. točka izreka). Zavrnilo je zahtevke, da je bila pogodba sklenjena za delovno mesto novinar infokanala in da je tožniku na tem delovnem mestu tudi prenehala, da naj ga tožena stranka pozove nazaj na delo, višji zahtevek za denarno povračilo, višje zneske regresov za leti 2013 in 2014 ter višje zahtevke iz naslova prehrane in prevoza na delo in z dela (X. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v znesku 874,52 EUR (XI. točka izreka).

2. Zoper I., IV., VI., VII., VIII., IX. in XI. točko izreka sodbe vlaga po pooblaščencu pravočasno pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje tako, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 6. 2014 dalje do sodne razveze ter posledično zavrnitev vseh zahtevkov tožeče stranke (glede vpisa delovne dobe, regresa, povračila stroškov prehrane in prevoza), ki se vežejo na obdobje pred 1. 6. 2014, podredno pa, da se v izpodbijanem delu zadeva vrne v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik v obdobju od 1. 2. 2014 do 31. 5. 2014 ni delal, ker je bil na izobraževanju s področja mode v tujini, ki je bilo v njegovem lastnem interesu in ni bilo v zvezi z delom pri toženi stranki ter da so v tem obdobju njegovo delo opravljali drugi sodelavci. Meni, da je sodišče prve stopnje na tako ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo s stališčem, da navedena štirimesečna prekinitev ne vpliva na ugotovitev, da je imelo razmerje med strankama že od samega začetka vse elemente delovnega razmerja. Kot napačno graja sklicevanje na določbo ZDR-1, ki ureja suspenz pogodbe. Trdi, da je eden izmed bistvenih elementov delovnega razmerja nepretrgano opravljanje dela, pri tožniku pa glede na štirimesečno prekinitev ni mogoče govoriti o nepretrganem opravljanju dela. Nadalje pove, da v tem času tožnik ni prejemal plačila, kar je izpovedal v postopku pred istim sodiščem prve stopnje opr. št. Pd 90/2015, zaradi česar v obdobju med 1. 2. 2014 do 31. 5. 2014 manjkata dva elementa delovnega razmerja (nepretrgano opravljanje dela in plačilo za delo). Meni, da izobraževanje v lastnem interesu ni razlog za suspenz pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je sklicevanje na 53. člen ZDR-1 neutemeljeno. Četudi je razmerje med pravdnima strankama že od 10. 1. 2013 imelo elemente delovnega razmerja, je po njenem mnenju s prenehanjem opravljanja dela 1. 2. 2014 delovno razmerje med strankama prenehalo, nakar se je ponovno vzpostavilo po 1. 6. 2014, ko se je tožnik ponovno vključil v organiziran delovni proces tožene stranke. Navaja, da to, da so bili elementi delovnega razmerja podani v dveh časovno ločenih obdobjih, ne pomeni, da je mogoče za celotno obdobje ugotoviti trajanje delovnega razmerja. Glede na navedeno meni, da je lahko delovno razmerje ugotovljeno le od 1. 6. 2014 do sodne razveze. Posledično graja tudi odločitev o denarnih zahtevkih tožnika in trdi, da tožnik ni upravičen do regresa za letni dopust za leto 2013 ter je upravičen le do polovičnega regresa za letni dopust za leto 2014, prav tako pa ni upravičen do povračila stroškov prehrane in prevoza za mesece pred junijem 2014. Nadalje še navaja, da je zaradi nepravilno ugotovljenega obdobja trajanja delovnega razmerja sodišče prve stopnje napačno odločilo o zahtevku tožnika za vpis delovne dobe ter plačilo davkov in prispevkov za obdobje od 10. 1. 2013 do 22. 10. 2015, saj bi po njenem mnenju bilo pravilno le od 1. 6. 2014 dalje do 22. 10. 2015. Ob tem še poudarja, da je sodišče prve stopnje v tem delu tudi sicer odločilo preko meja postavljenega zahtevka. Pove, da je tožnik postavil zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 30. 4. 2014 do poziva na delo, za obdobje od tega datuma dalje do poziva na delo pa je zahteval tudi vpis delovne dobe v matično evidenco ter prijavo v invalidsko in pokojninsko zavarovanje. Trdi, da za čas od 10. 1. 2013 do 30. 4. 2015 tožnik takšnega zahtevka ni postavil, zaradi česar je sodišče prve stopnje z odločitvijo o tem obdobju zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Pove še, da tudi če bi tožnik tak zahtevek postavil, bi bila materialno pravilna odločitev, da je tožena stranka dolžna plačati zgolj razliko prispevkov in davkov za sporno obdobje, saj so bili tako davki kot prispevki tožnika v spornem obdobju delno že plačani, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo, čeprav je to tožena stranka navedla v svoji pripravljalni vlogi.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v točki IV izreka odločilo preko tožbenega zahtevka, kolikor se ta nanaša na obdobje pred 30. 4. 2015. Tožnik je v tožbi v 3. točki tožbenega zahtevka od tožene stranke med drugim zahteval, naj mu za čas od 30. 4. 2015 do dneva poziva nazaj na delo vpiše delovno dobo v matično evidenco ZPIZ in naj ga za to obdobje prijavi v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zahteval je tudi plačilo zaostalih plač v znesku 1.649,52 EUR bruto na mesec, plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo neto plač, prav tako za obdobje od 30. 4. 2015 do poziva nazaj na delo. Sodišče prve stopnje je tako v IV. točki izreka z odločitvijo, da se toženi stranki naloži vpis delovne dobe že za obdobje od 10. 1. 2013 do 30. 4. 2015 v matično evidenco ZPIZ ter je za to obdobje dolžna plačati tožniku tudi vse davke in prispevke, prekoračilo tožbeni zahtevek, kar tožena stranka tudi izrecno uveljavlja v pritožbi (tretji odstavek 350. člena ZPP), zaradi česar je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo razveljavilo (357. člen ZPP).

6. V preostanku pa pritožba tožene stranke ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik od 10. 1. 2013 dalje opravljal delo na infokanalu v organiziranem delovnem procesu v sklopu dejavnosti tožene stranke, v njenih prostorih in z uporabo njenih delovnih sredstev, in sicer prostovoljno, osebno, nepretrgano, za plačilo in po navodilih ter pod nadzorom tožene stranke. Zavzelo je pravilno stališče, da je njegovo delo imelo vse elemente delovnega razmerja po 4. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1) oziroma prej veljavnega ZDR (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.).

7. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je bilo delovno razmerje tožnika pri toženi stranki v času od 1. 2. 2014 do 31. 5. 2014 prekinjeno, saj v tem času tožnik dela pri toženi stranki ni opravljal, ker je bil na izobraževanju s področja mode v tujini, ki je bilo v lastnem interesu tožnika. Sodišče prve stopnje je sicer v zvezi s tem zavzelo stališče, da četudi se pogodba o naročilu in izvedbi avtorskega dela v tem obdobju ni izvrševala, to ne spremeni dejstva, da je imelo razmerje med strankama že od vsega začetka vse elemente delovnega razmerja in je v navedenem obdobju prišlo do mirovanja pravic iz delovnega razmerja zaradi suspenza pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka v pritožbi takemu stališču nasprotuje, vendar pa trditev o tem, da je bilo razmerje med tožnikom in toženo stranko v času od 1. 2. do 31. 5. 2014 pretrgano, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno uveljavljala. Te navedbe je namreč prvič podala šele v pripravljalni vlogi z dne 25. 9. 2015, s katero je sicer odgovarjala na navedbe tožnika, ki jih je ta podal v pripravljalni vlogi z dne 10. 9. 2015, vendar pa po svoji vsebini ne pomenijo odgovora na navedbe tožnika iz te vloge. Skladno z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Kasneje lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku, sicer se ne upoštevajo (četrti in šesti odstavek 286. člena ZPP). Sodišče prve stopnje posledično ne bi smelo upoštevati prepoznega ugovora tožene stranke, da tožnik pri njej ni nepretrgano od 10. 1. 2013 dalje opravljal dela, saj tožena stranka ni izkazala, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno, pri čemer toženi stranki kot delodajalcu ni moglo biti neznano, da delavec pri njej v določenem obdobju dela ni opravljal. Glede na to, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati trditev tožene stranke o prekinitvi delovnega razmerja med 1. 2. 2014 in 31. 5. 2014, je tudi pritožba v tem delu neutemeljena, pritožbeno sodišče pa se po vsebini do teh trditev ne more opredeljevati. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je šlo za nepretrgano delovno razmerje v celotnem obdobju od 10. 1. 2013 dalje do dne razveze pogodbe o zaposlitvi (I. točka izreka izpodbijane sodbe).

8. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sodbo v presežku kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje izpodbijanem nerazveljavljenem delu (353. člen ZPP).