Jedro

Po določilih ZUP ugotavljanje vzrokov, zakaj pravnomočna in izvršljiva odločba ni bila izvršena in kdo je odgovoren za njeno neizvršitev, ni predmet sklepa o dovolitvi izvršbe (prvi odstavek 278. člena ZUP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 138/98-10 z dne 27.1.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, nadalje ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 19.12.1997, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep o dovolitvi izvršbe Upravne enote B. z dne 9.10.1997. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je prvostopni organ v odločbi ugotovil, da je odločba Centra za socialno delo B. z dne 28.9.1995, s katero so bili J.Ž. določeni osebni stiki z mladoletnim sinom T.Ž., postala pravnomočna in izvršljiva dne 20.3.1996, zato se dovoljuje njena izvršba, opozoril zavezanko M.Ž., da je dolžna izpolnjevati obveznosti, določene v izreku navedene odločbe in omogočiti osebne stike sina T.Ž z očetom J.Ž., in ga na to primerno pripraviti v soboto 25.10.1997 ob 15. uri do 19. ure, ko ga mora oče pripeljati nazaj in naprej vsako soboto, kot je določeno v odločbi o določitvi osebnih stikov, nadalje določil, da če zavezanka svoje obveznosti ne bo izpolnila tako, kot je določeno, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 20.000,00 SIT; ter še, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži začete izvršbe.

Prvostopno sodišče je tožbene ugovore, da bi tožena stranka morala predhodno preveriti zdravstveno stanje otroka, da je razlog neizvršljivosti odločbe prav na strani otroka oziroma njegovega zdravstvenega stanja in da izhaja iz izvedeniškega mnenja, da tožnica ni sama odgovorna za pripravo otroka za stike z očetom ter da so tako podani razlogi, da se z izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe počaka, zavrnilo kot neutemeljene. Po presoji sodišča so se ti tožbeni ugovori nanašali na odločbo, s katero so bili določeni osebni stiki otroka z očetom. V upravnem sporu je predmet presoje odločba, izdana v upravnem izvršilnem postopku, ne pa zakonitost odločbe Centra za socialno delo B., ki se izvršuje. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je pred izdajo prvostopnega sklepa uradna oseba upravnega organa povabila na razgovor obe stranki in zaslišala otrokovo vzgojiteljico. Ugotovljeno je bilo, da se bo mati morala bolj potruditi, da bo otrok spremenil svoj odnos do očeta in ga pripraviti na očetov obisk tako, da bo z njim šel, saj sedaj obiski potekajo na otrokovem domu ob prisotnosti zavezanke, kar je v nasprotju z izvršinim naslovom. Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, odločba pa pravilna in temelji na zakonu, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 72. člena ZUS ter navaja, da je napačno stališče prvostopnega sodišča glede izreka denarne kazni, ker se v izvršilnem postopku ni ugotavljalo vzrokov, zakaj pravnomočna in izvršljiva odločba ni bila izvršena in kdo je odgovoren za njeno neizvršitev. Zatrjuje namreč, da z njene strani ni bilo storjenega nič takega, s čemer bi preprečila ali onemogočila izvršitev pravnomočne odločbe Centra za socialno delo B. Če razlog neizvršitve ni na njeni strani, tudi ni na mestu izrek denarne kazni njej. Na strani otroka obstoji zdravstvena indikacija, ki onemogoča izvršitev. Brez ugotavljanja teh razlogov ji ni mogoče naložiti denarne kazni zaradi neizvrševanja odločbe. Dokler razlogi niso ugotovljeni, sodba nima zakonite podlage.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca sklep o dovolitvi izvršbe. S sklepom se ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva in določi način izvršbe (1. odstavek 278. člena Zakon o upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86; v nadaljevanju: ZUP). Izvršba za izpolnitev zavezančevih nedenarnih obveznosti se opravlja po drugih osebah ali s prisilitvijo (284. člen ZUP).

ZUP določa vsebino sklepa o dovolitvi izvršbe (1. odstavek 278. člena ZUP), kakor tudi način izvršbe za nedenarne obveznosti (284. in naslednji členi ZUP). Po določilih ZUP ugotavljanje vzrokov, zakaj pravnomočna in izvršljiva odločba ni bila izvršena in kdo je odgovoren za njeno neizvršitev, ni predmet izpodbijanega sklepa.

Pritožbene navedbe tožnice, da se v izvršilnem postopku ni ugotavljalo vzrokov za neizvršitev pravnomočne odločbe Centra za socialno delo B. ter da razlog za neizvršitev le-te ni na njeni strani, se ne nanašajo na okoliščine, ki po navedenih določbah predstavljajo zakonsko podlago za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe. Zato te na odločitev sodišča v tej zadevi ne morejo vplivati. Tožnica bi tak ugovor lahko uveljavljala v postopku same izvršbe, saj se zagroženo prisilno sredstvo uporabi šele, če zavezanec stori kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, tedaj pa se mu tudi zagrozi z novim, strožjim prisilnim ukrepom (2. odstavek 286. člena ZUP).

Ni točna pritožbena navedba, da je bila tožnici z izpodbijanim sklepom že izrečena denarna kazen, saj je bilo tožnici z denarno kaznijo le zagroženo za primer, da ne bo prostovoljno izpolnila svoje obveznosti. Prvostopno sodišče je zato, po presoji pritožbenega sodišča, odločilo pravilno, ko je tožbo tožeče stranke zavrnilo.

Stališče prvostopnega sodišča, da se tožbene navedbe o razlogih za neizvršitev odločbe o stikih nanašajo na sam izvršilni naslov, pa na pravilnost njegove odločitve ni vplivalo.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.