Jedro

Po presoji sodišča gre v primeru roka, določenega v 12. členu Uredbe o rudarski koncesnini, za instrukcijski rok, katerega posledica ni v ugasnitvi pravice do izterjave terjatve.

Koncesnina je javna dajatev katere zastaranje ureja 125. člen ZDavP-2.

Izrek

I. Tožbi zoper odločbo Ministrstva za infrastrukturo številka 0141-126/2006-DE/82 (02731294) z dne 29. 12. 2022 se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. V izpodbijani odločbi je toženka tožnici za leto 2012 odmerila plačilo rudarske koncesnine za izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - dolomit na pridobivalnem prostoru ... pri Velenju v znesku 1.120,62 EUR (1. točka izreka). Naložila ji je plačilo polovico koncesnine v korist podračuna Republike Slovenije, drugo polovico pa v korist podračuna Mestne občine Velenje, v roku 60 dni od vročitve odločbe (2. in 3. točka izreka). V primeru zamude s plačilom se plačajo zakonite zamudne obresti.

2. V obrazložitvi se sklicuje na določbo 52. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1), da z dnem, ko postane koncesijska pogodba veljavna, postane nosilec rudarske pravice za izkoriščanje zavezanec za plačevanje rudarske koncesnine. V skladu z drugim odstavkom istega člena se zavezancu način in pogoji za plačevanje rudarske koncesnine določijo z odločbo, ki jo v skladu z Uredbo o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (Uredba o rudarski koncesnini) ter določbami koncesijske pogodbe, po uradni dolžnosti izda ministrstvo, pristojno za rudarstvo, to pa je Ministrstvo za infrastrukturo.

3. Na podlagi 7. člena Uredbe o rudarski koncesnini, po kateri rudarsko koncesnino izračuna in odmeri ministrstvo, pristojno za rudarstvo, po uradni dolžnosti, na podlagi podatkov za odmero rudarske koncesnine, ki jih mora koncesionar priglasiti ministrstvu vsako leto trajanja koncesijske pogodbe, je toženka odmerila višino koncesnine. Pri tem je izhajala iz osnove, ki jo je priglasila tožnica za kamnolom ... pri Velenju na obrazcu za leto 2020. 4. Tožnica izpodbija odločbo zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava, ter nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter sodišču predlaga, da tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi.

5. Opozarja, da je toženka izpodbijano odločbo, katere predmet je tožničina obveznost plačila rudarske koncesnine za leto 2012, izdala 29. 12. 2022. Ker toženka pri izdaji izpodbijane odločbe ni dosledno upoštevala materialnega prava (ni upoštevala 12. člena Uredbe o rudarski koncesnini), je izpodbijano odločbo potrebno odpraviti, saj ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Sicer pa še meni, da je naložena obveznost plačila rudarske koncesnine za leto 2012 zastarala, ker za presojo terjatev iz koncesijske pogodbe velja splošni petletni zastaralni rok po 346. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

6. Toženka v odgovoru na tožbo meni, da je rok, določen v 12. členu Uredbe o rudarski koncesnini instrukcijski rok, katerega posledica ni v ugasnitvi pravice do izterjave terjatve. Že iz same vsebine tega določila izhaja, da ne gre za prekluzivni rok, katerega posledica bi bila, da bi pravica toženke za odmero rudarske sanacnine v primeru prekoračitve tega roka ugasnila.

7. Pojasnjuje, da se je toženka, ki je bila v letu 2013 pristojna za rudarstvo, z dopisom št. 0141-126/2006/43 z dne 22. 11. 2013 opredelila, da je zaradi stečaja tožnice na pridobivalnem prostoru ... pri Velenju rudarska pravica potekla 7. 10. 2011. Skladno s četrto alinejo drugega odstavka 57. člena ZRud-1 je z ugasnitvijo rudarske pravice za izkoriščanje prenehala tudi koncesijska pogodba. Ker 52. člen ZRud-1 določa, da nosilec rudarske pravice za izkoriščanje postane zavezanec za plačevanje rudarske koncesnine z dnem, ko postane koncesijska pogodba veljavna, posledično stranka po tem, ko ji koncesijska pogodba za izkoriščanje preneha, ni več zavezanec za plačilo rudarske koncesnine.

8. Z navedenim stališčem se je strinjala tudi tožnica, ki je že v Enotnem obrazcu za priglasitev osnov za odmero rudarske koncesnine in sredstev za sanacijo za leto 2013 pod rubriko "Načrtovana vrsta in količina mineralne surovine v tekočem letu" navedla "stečaj" in "ugasnitev rudarske pravice - dopis 22. 11. 2013".

9. Ne glede na navedeno je tožnica 9. 8. 2021 pri toženki vložila vlogo za izredno podaljšanje rudarske pravice in koncesije na podlagi 11. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije COVID-19. Na podlagi navedenega je toženka v letu 2022 s tožnico sklenila Dodatek št. 2 h Koncesijski pogodbi št. 354-14/72/01, v kateri se je v 6. točki 1. člena opredelila, da koncesijsko razmerje po takrat veljavni pogodbi poteče šele 10. 12. 2021 (in da torej rudarska pravica ni ugasnila, koncesijsko razmerje pa ni poteklo), z dodatkom pa koncesijsko razmerje podaljšala do 10. 6. 2023. 10. Ker je bil s sklenitvijo dodatka h koncesijski pogodbi iz prejšnje točke dvom o obstoju rudarske pravice med leti 2012 in 2022 odpravljen oz. je bilo - ne glede na predhodno stališče ministrstva in tožnice - privzeto, da sta rudarska pravica in koncesija ves čas obstajali, je skladno z 52. členom ZRud-1 za toženko nastala obveznost izdaje odločb za odmero rudarske koncesnine tudi za pretekla leta. Med strankama so ostale sporne odločbe za leta 2012, 2013, 2014 in 2016, za katere tožnica trdi, da so terjatve, ki iz njih izhajajo, zastarale.

11. Med strankama ni sporno, da je tožnica vlogo za sklenitev dodatka vložila dne 9. 8. 2021, kar je bilo pravočasno, podpisani dodatek pa je prav tako vrnila pravočasno. S tem je tožnica sprejela tako pravice, kot tudi obveznosti, ki ji gredo na podlagi podpisane koncesijske pogodbe ter relevantne rudarske zakonodaje, na katero se koncesijska pogodba, skupaj s svojimi aneksi oziroma dodatki sklicuje. Sklenitev navedenega dodatka bi tako lahko nenazadnje šteli tudi za prepoznavo obveznosti, prav tako tudi priglasitvene obrazce, ki jih je tožnica vložila za posamezna leta, med njimi tudi za leta, za katera so izdane sporne odločbe o odmeri rudarske koncesnine.

12. V napadenih odločbah gre za odmero koncesnine za mineralno surovino, ki jo je tožnica stranka priglasila za posamezno leto. Pri tem je potrebno izpostaviti, da je koncesionar zavezanec za plačilo koncesnine za celotno količino mineralne surovine, za katero sta podeljeni rudarska pravica in koncesija, ne glede na to, v katerem letu je pridobljena, institut delitve obveznosti plačila glede na količino mineralne surovine, pridobljene v posameznem letu, pa samo omogoča razdelitev plačil za več delov oziroma glede na letno proizvodnjo. ZRud-1 zato ne določa zastaralnega roka za plačilo obveznosti iz naslova rudarskih koncesnin, kar pa pojasnjujejo tudi s tem, da če se kadarkoli, tudi če se zgolj ob koncu koncesijskega obdobja ugotovi, da obstaja odstopanje med priglašenimi in dejansko pridobljenimi količinami mineralne surovine, se lahko izvede poračun. Zato v primeru odmere rudarske koncesnine nikakor ne moremo govoriti o zastaranju, ki sicer velja npr. za obligacijske oziroma civilnopravne ali davčne obveznosti.

13. Ne glede na navedeno toženka meni, da obveznost plačila rudarske koncesnine ni nastala z dnem, ko je bila ta mineralna surovina pridobljena in bi bili torej zastaralni roki lahko vezani na leto pridobitve mineralne surovine, ampak nastane obveznost iz naslova odmerjene rudarske koncesnine šele z izdajo odločbe o odmeri rudarske koncesnine. Tako bi tudi kakršnikoli zastaralni roki lahko začeli teči šele od dneva vročitve odločbe o odmeri rudarske koncesnine.

14. V prvi pripravljalni vlogi tožnica vztraja pri tožbenih navedbah ter se sklicuje na 125. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), da pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti (21. točka obrazložitve sodbe UPRS II U 487/2019-13 z dne 2. 3. 2022).

15. Dodaja, da je bil izključni namen sklenitve dodatka h koncesijski pogodbi podaljšanje koncesijskega razmerja. Iz same vsebine dodatka ne izhaja, da bi tožnica pripoznala obveznosti, za katere ji toženka (kljub pravočasno in pravilno oddanimi priglasitvenimi obrazci) še ni izdala odločbe. Meni, da ni izpolnjen noben izmed pogojev za pripoznavo dolga, saj mora biti slednja jasna, nepogojna in določna (glej npr. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 7/2019 z dne 12. 4. 2019). Niti iz uvodnih ugotovitev npr. ne izhaja, da tožnici za posamezna leta koncesnina kljub oddani priglasitvi še ni bila odmerjena, da ji bo odmerjena nemudoma po podpisu dodatka in da se tožnica (sicer prepozno) odmerjeno koncesnino s podpisom dodatka zaveže plačati. Tako o kakršni koli pripoznavi obveznosti v zvezi s podpisom dodatka oziroma podaljšanjem koncesijskega razmerja kot ukrep omilitve posledic epidemije COVID-19 ni mogoče govoriti in tožnica pripoznavo dolga izrecno zanika.

**K I. točki izreka**

16. Tožba je utemeljena.

17. Uvodoma je poudariti, da so mineralne surovine rudno bogastvo, ki je kot naravni vir v lasti Republike Slovenije (prvi odstavek 4. člena ZRud-1). Za njihovo izkoriščanje je potrebno pridobiti koncesijo (tretji odstavek 5. člena ZRud-1) ter plačevati ustrezno nadomestilo, to je rudarsko koncesnino in zagotavljati in plačevati rezervirana sredstva za sanacijo (prvi odstavek 52. člena ZRud-1). Čas veljavnosti rudarske pravice začne teči z dnem, ko koncesijsko pogodbo podpišeta pogodbeni stranki (48. člen ZRud-1), s to pogodbo pa se med drugim določijo tudi način in pogoji za plačevanje rudarske koncesnine (4. točka prvega odstavka 49. člena ZRud-1). Razmerje med Republiko Slovenijo in nosilcem rudarske pravice za izkoriščanje, vzpostavljeno s koncesijsko pogodbo, preneha s prenehanjem koncesijske pogodbe, in sicer s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, z razdrtjem koncesijske pogodbe, z odvzemom rudarske pravice za izkoriščanje, z ugasnitvijo rudarske pravice za izkoriščanje in s sklenitvijo koncesijske pogodbe s prevzemnikom rudarske pravice, v primeru prenosa rudarske pravice (57. člen ZRud-1). Rudarska pravica za izkoriščanje ugasne s potekom časa, za katerega je bila sklenjena koncesijska pogodba; ali če je nad nosilcem rudarske pravice za izkoriščanje začet stečajni postopek ter je, med drugim, izpolnjen pogoj, da nosilec rudarske pravice, ki še ne zagotavlja rezerviranih sredstev za sanacijo v skladu z določbami prvega, drugega in tretjega odstavka 54. člena tega zakona, v roku treh mesecev od začetka stečajnega postopka ministrstvu, pristojnemu za rudarstvo, ne predloži bančne garancije v celotnem znesku stroška končne sanacije, z veljavnostjo najmanj treh let; ali če nosilec rudarske pravice, ki je pravna oseba ali samostojni podjetnik preneha obstajati in ta pravica ni prenesena na pravnega naslednika; ali v primeru smrti nosilca rudarske pravice, ki ni prenesena na dediča (1. točka, 2. alineja 2. točke, 3. točka in 4. točka, vse prvega odstavka 60. člena ZRud-1). Z dnem ugasnitve rudarske pravice začasno prevzame pravice in obveznosti nosilca rudarske pravice za izkoriščanje, razen obveznosti iz naslova plačila koncesnin in plačila rezerviranih sredstev za sanacijo, ki so predmet priglasitve v stečajno maso ali tekočega poslovanja stečajnega dolžnika, ministrstvo, pristojno za rudarstvo, pri čemer v tem času, ko ministrstvo nastopa v vlogi prevzemnika pravic in obveznosti iz naslova rudarske pravice, obveznosti iz naslova plačila koncesnin in plačila rezerviranih sredstev za sanacijo mirujejo (drugi odstavek 60. člena ZRud-1).

18. Način izračuna, odmere in plačevanja rudarskih koncesnin natančneje določa Uredba o rudarski koncesnini. Po določbi 3. člena te Uredbe mora koncesionar plačevati rudarsko koncesnino kot plačilo za pridobivalni prostor in kot plačilo za mineralno surovino, pridobljeno v preteklem letu v raščenem stanju v takšnem pridobivalnem prostoru. Osnova za izračun višine plačila rudarske koncesnine je velikost pridobivalnega prostora in povprečna cena enote posamezne vrste pridobljene mineralne surovine v raščenem stanju (prvi odstavek 4. člena te Uredbe). Rudarsko koncesnino izračuna in odmeri ministrstvo, pristojno za rudarstvo po uradni dolžnosti na podlagi podatkov za odmero rudarske koncesnine, ki jih mora priglasiti koncesionar vsako leto trajanja koncesijske pogodbe, in sicer po preteku leta, v katerem je imel rudarsko pravico za izkoriščanje (prvi in drugi odstavek 7. člena te Uredbe). Drugače je dopustno ravnati le v primeru, ko koncesionar zadnjič priglasi osnovno za odmero rudarske koncesnine, in sicer po uspešno opravljenem tehničnem pregledu izvedene sanacije (tretji odstavek 7. člena te Uredbe). Ministrstvo odmeri rudarsko koncesnino z enotno odločbo o odmeri letnega plačila za pridobivalni prostor in odmeri letnega plačila za mineralno surovino, pridobljeno v preteklem letu v pridobivalnem prostoru (prvi odstavek 11. člena te Uredbe).

19. Med strankama ni sporno, da sta stranki tega postopka 10. 12. 2001 sklenili Koncesijsko pogodbo št. 354-14-72/01 za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - dolomit, na območju pridobivalnega prostora kamnoloma ... pri Velenju, v količini, ki jo mora koncesionar (torej tožnica) vsako leto do 30. januarja za preteklo leto priglasiti koncedentu (toženki) na posebnem obrazcu, predpisanem v Uredbi o načinu določanja plačila za rudarsko pravico1. 20. 9. člen koncesijske pogodbe določa, da koncesionar plačuje za podeljeno mu rudarsko pravico koncesijsko dajatev v višini, kot je navedena v tem členu. S tem členom je določeno tudi, da koncesionar koncesijsko dajatev plača enkrat letno na podlagi izdane odločbe s strani koncedenta za preteklo leto.

21. Med strankama nadalje ni sporno, da se je nad tožnico s sklepom Okrožnega sodišča št. 1392/2010 z dne 6. 10. 2010 začel stečajni postopek. Sporno ni niti, da se je ministrstvo za infrastrukturo in prostor, ki je bilo v letu 2013 pristojno za rudarstvo, z dopisom št. 0141-126/2006/43 z dne 22. 11. 2013 opredelilo, da je zaradi stečaja tožnice na pridobivalnem prostoru ... pri Velenju rudarska pravica potekla 7. 10. 2011, kar zatrjuje sama toženka.

22. Med strankama tudi ni sporno, da je tožnica pri toženki 9. 8. 2021 vložila vlogo za izredno podaljšanje rudarske pravice in koncesije na podlagi 11. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije COVID-19 in nadalje sklenila Dodatek št. 2 h Koncesijski pogodbi št. 354-14/72/01, v katerem se je v 6. točki 1. člena opredelilo, da koncesijsko razmerje po takrat veljavni pogodbi poteče šele 10. 12. 2021, z dodatkom pa koncesijsko razmerje podaljšalo do 10. 6. 2023. 23. Med strankama pa je sporno, ali je zaradi neizdaje odločbe v letu 2012 zastarala pravica do odmere oz. ali je zastarala sama obveznost plačila koncesnine za leto 2012 oz. ali s sklenitvijo Dodatka št. 2 h koncesijski pogodbi nastopila pripoznava obveznosti.

24. Sklenjena koncesijska pogodba v 12. členu določa, da koncesionar s podpisom pogodbe garantira izvedbo sprotne in dokončne sanacije okolja in odprave posledic izvajanja rudarskih del v pridobivalnem prostoru. Nadalje določa, da bo koncesionar redno do 30. januarja tekočega leta priglasil koncedentu podatke o proizvedenih enotah mineralne surovine in vrednosti izvedenih sanacijskih del za preteklo leto.

25. Tožnica izpostavlja dejstvo, da je toženka izpodbijano odločbo namesto v dveh mesecih, kot je to določeno v 12. členu Uredbe o rudarski koncesnini, torej v marcu 2013, izdala šele v 29. 12. 2022, torej 9 let po roku. Tako ugovarja zastaranje pravice do odmere rudarske koncesnine za leto 2012. 26. Po presoji sodišča gre v primeru roka, določenega v 12. členu Uredbe o rudarski koncesnini, za instrukcijski rok, katerega posledica ni v ugasnitvi pravice do izterjave terjatve. V prvem odstavku 12. člena Uredbe o rudarski koncesnini je določeno, da ministrstvo izda odločbo o odmeri rudarske koncesnine v skladu z določbami prejšnjega člena v dveh mesecih po prejemu rudarskega priglasitvenega obrazca. Že iz same vsebine tega določila po presoji sodišča izhaja pravilen zaključek toženke, da ne gre za prekluzivni rok, katerega posledica bi bila, da bi pravica toženke za odmero rudarske koncesnine v primeru prekoračitve tega roka ugasnila.

27. Sodišče pa sicer ugotavlja, da je utemeljen ugovor tožnice, da je pravica tožene stranke do odmere koncesnine za leto 2012 zastarala.

28. V predmetni zadevi gre za razmerje med toženko kot državnim organom, pristojnim za odmero rudarske sanacnine, in tožnico kot zavezanko za plačilo te dajatve, javnopravne narave. Stranki navedenega razmerja sta namreč v razmerju nad oziroma podrejenosti, saj je ena od njiju (toženka) v pravnem položaju, ki ji omogoča oziroma daje pristojnost, da drugi (tožnici) enostransko in oblastveno nalaga obveznost. Obveznost tožnice je določena s predpisom in jo je oblastni organ pristojen oziroma dolžan odmeriti in v primeru neplačila tudi izterjati. Zato za njuno razmerje ne veljajo pravila dispozitivnosti in avtonomnosti urejanja vsebine tega razmerja, kar v temelju izključuje obligacijskopravno naravo njunega razmerja in s tem tudi uporabo pravnih pravil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede zastaranja.

29. Pravna narava koncesnine je, da je to javna dajatev.2 Ena izmed bistvenih značilnosti javnih dajatev pa je, da so enostransko ter oblastveno določene. Ker je o predmetni obveznosti tožnice treba stranki kot zavezanki za plačilo te dajatve izdati upravno odločbo, ki vzpostavlja izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti, je ta obveznost tožnice kot takšna sorodna drugim javnim dajatvam in davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravnimi pravili ZDavP-2. Čeprav ZRud-1 zastaranja ne določa, to ne pomeni, da zastaranje ne nastopi. Koncesnina je kot javna dajatev namreč podvržena davčnim predpisom.

30. Temeljni namen instituta zastaranja je, da se dolžniku, ki je zaupal v neaktivnost upnika, po poteku določenega časa zagotovi varstvo. S tem je upoštevano načelo pravne varnosti in pravnega miru. Namen zastaranja je torej v tem, da določene obveznosti prenehajo veljati iz razloga, ker jih upnik ni procesno pravočasno uveljavljal. Zakon glede tega jasno določa, da z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Z institutom zastaranja želi zakonodajalec spodbuditi vse upnike, da naj čim prej terjajo svoje dolžnike. V kolikor namreč tega ne bodo storili pravočasno, bo njihova terjatev zastarala.

31. V prvem odstavku 125. člena ZDavP-2 je določeno, da pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti, kot to v tožbi zatrjuje tožnica.

32. Iz določbe prvega odstavka 22. člena Uredbe o rudarski koncesnini izhaja, da mora koncesionar ministrstvu posredovati izpolnjen rudarski priglasitveni obrazec v predpisanem roku priglasitve za odmero rudarske koncesnine, torej v roku iz drugega odstavka 7. člena Uredbe o rudarski koncesnini, to je najkasneje do 30. januarja naslednjega leta za preteklo leto. Gre za datum, na katerega sodišče ob upoštevanju določbe 125. člena ZDavP-2 veže začetek teka 5 letnega zastaralnega roka. To pomeni, da je začel teči zastaralni rok za obveznost odmere plačila koncesnine za leto 2012 31. 1. 2013. Koncesijska dajatev je bila tožnici odmerjena z odločbo 29. 12. 2022, torej po poteku petletnega roka. To pomeni, da je 5 letni zastaralni rok potekel 31. 1. 2018 in je bila torej izpodbijana odločba z dne 29. 12. 2022, s katero je bila odmerjena koncesnina za leto 2012, izdana po poteku zastaralnega roka.

33. Poračuna koncesnin ZRud-1 ne predvideva (medtem ko je pri sanacnini drugače). Prav tako se za morebitni poračun stranki nista dogovorili s koncesijsko pogodbo, niti z naknadno sklenjenim aneksom in Dodatkom št. 2. Tako z domnevnim poračunom instituta zastaranja na tak način, kot to želi storiti toženka, ni mogoče zaobiti, še posebno iz razloga, ker stranka soglasja za morebitni poračun ni dala in poračunu izrecno nasprotuje.

34. Zmotno je stališče toženke, da pomeni sklenjen Dodatek št. 2 h Koncesijski pogodbi št. 354-14-72/01 pripoznava obveznosti. Pritrditi je namreč zatrjevanjem tožnice, da navedeni dodatek o tem ne vsebuje ničesar. Tako ne neposredne izjave o tem, prav tako tožnica ni izvedla nobenega dejanja v smislu pretrganja zastaranja (podala izjavo ali priznala dolg posredno - da npr. kaj plača na račun, plača obresti ali da zavarovanje).

35. V konkretnem primeru ni izpolnjen noben izmed navedenih pogojev. Niti iz uvodnih ugotovitev npr. ne izhaja, da tožnici za posamezna leta koncesnina kljub oddani priglasitvi še ni bila odmerjena, da ji bo odmerjena nemudoma po podpisu dodatka in da se tožnica (sicer prepozno) odmerjeno koncesnino s podpisom dodatka zaveže plačati. Glede na vse navedeno je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

36. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj sta obe stranki sodišču predlagali, da v zadevi odloči brez glavne obravnave. V zadev pa je bila sporna pravilna uporaba materialnega prava.

**K II. točki izreka**

37. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Čeprav se po Zakonu o odvetništvu pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporablja odvetniška tarifa, je ZUS-1 kot kasnejši in specialni zakon vprašanje ugotavljanja višine stroškov odvetniškega zastopanja v upravnem sporu, ki naj jih uspelemu tožniku povrne nasprotna stranka, uredil drugače kot Zakon o odvetništvu.3 Tako je pri odmeri višine stroškov tožnice, čeprav jih je stranka priglasila na podlagi Odvetniške tarife, sodišče, ker je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, o stroških odločilo skladno z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožnici, ker je bila zadeva rešena brez naroka in jo je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, stroški v višini 285,00 EUR. Prisojeni znesek se poveča še za 22 % DDV (odvetnik je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

1 Ki je sicer z dnem veljavnosti Uredbe o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo prenehala veljati. 2 Takšno je tudi stališče v sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 147/2015 z dne 1. 2. 2017. 3 Tako sklep VSRS I Up 141/2017 z dne 6. 9. 2017.