Jedro

Bistvo edicijske dolžnosti (227. člen ZPP) ni v tem, da bi bila tožena stranka dolžna predložiti katerekoli podatke o obsegu in vrednotenju storitev akutne bolnišnične obravnave (ABO), ki bi jih tožeča stranka zahtevala, pač pa se omenjena dolžnost tožene stranke nanaša le na tiste podatke, ki so relevantni z vidika ugotavljanja povprečne cene uteži ABO taksativno naštetih primerljivih bolnišnic skladno z arbitražnim Sklepom 1b. Ta pa kot merodajne podatke določa le podatke iz sklenjenih pogodb za leto 2007. Tako podatki, ki so služili za določitev pogodbeno dogovorjenih vrednosti za leto 2007, ne morejo biti odločilni in njihove predložitve sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno ni naložilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 11672/2008 z dne 21.3.2008, pustilo v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 73.618,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2008 dalje do plačila (1. točka izreka izpodbijane sodbe), v preostalem delu 1. odstavka izreka, to je za znesek 2.598.684,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2008 dalje do plačila, ter v celotnem 3. odstavku izreka pa je omenjeni sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 3.042,80 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, zadevno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka (Splošna bolnišnica A.) od tožene stranke (Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije) terja plačilo preostanka dolžnega zneska po računu RPO6000004 z dne 31.12.2007 (priloga B23 spisa), to je 2.672.303,00 EUR ter pripadajoče zakonske zamudne obresti. Vtoževani znesek se nanaša na postavko 110 omenjenega računa, s katero je tožeča stranka toženi zaračunala storitve akutne bolnišnične obravnave (v nadaljevanju: ABO), ki jih je opravila za njene zavarovance. Pravno poslovno razmerje med pravdnima strankama temelji na 63. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, 9/92 s spremembami, ZZVZZ), Splošnem dogovoru za pogodbeno leto 2007 (priloga B11 spisa; v nadaljevanju: Splošni dogovor), na aneksih k Splošnemu dogovoru (prilogi B12 in B13 spisa), na Področnem dogovoru za bolnišnice za pogodbeno leto 2007 (priloga B14 spisa; v nadaljevanju: Področni dogovor) z aneksoma (prilogi B17 in B18 spisa), na sklepu 1b, sprejetem na naroku za arbitražo dne 10.7.2007 (priloga B44 spisa; v nadaljevanju: Sklep 1b)1 ter na Pogodbi o izvajanju programa zdravstvenih storitev za pogodbeno leto 2007 (priloga B6 oziroma B65 spisa; v nadaljevanju: Pogodba). Tako na podlagi 63. člena ZZVZZ o programu zdravstvenih storitev odločajo partnerji, določeni s tem zakonom. To so predstavniki izvajalcev zdravstvenih storitev, Ministrstvo za zdravje in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije - tožena stranka. Ti določijo glede na razpoložljiva sredstva letni program zdravstvenih storitev za vso državo, ki opredeljuje količino in vrsto storitev ter njihovo razporeditev po dejavnostih. Predmet dogovarjanja pa so tudi elementi za vrednotenje programov zdravstvenih storitev in za določanje njihovih cen. Osnovni oziroma krovni dokument, s katerim partnerji uredijo medsebojne odnose, je splošni dogovor. Na podlagi njegovih opredelitev sprejmejo predstavniki ožjih zdravstvenih dejavnosti s toženo stranko še področne dogovore, ki urejajo specifična vprašanja posamezne zdravstvene dejavnosti. Na podlagi splošnega in področnega dogovora za posamezno pogodbeno leto pa nato tožena stranka z vsakim izvajalcem zdravstvenih storitev posebej sklene še individualno pogodbo, s katero med drugim določita največje število posameznih primerov izvedenih zdravstvenih storitev (število uteži oziroma obteženih primerov), ki jih tožena stranka plača izvajalcu storitev, ter vrednost posamezne opravljene zdravstvene storitve. Tožena stranka se zahtevku tožeče stranke upira, saj je tožeča stranka že presegla pogodbeno dogovorjen oziroma planiran obseg storitev ABO, tožena stranka pa je dolžna plačati le toliko obravnav, kot jih je v pogodbi izrecno navedenih (7. člen Pogodbe v prilogi B6 oziroma B65 spisa). Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka presegla planiran oziroma pogodbeno dogovorjen obseg storitev ABO, sporno pa je, ali je tožeča stranka izpolnila pogoje iz arbitražnega Sklepa 1b, po katerem bi bila lahko upravičena do obsega sredstev za storitve ABO, ki presegajo pogodbeno dogovorjeni znesek iz tega naslova. Sklep 1b namreč določa, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki odobriti2 dodatna sredstva za program ABO, vendar le pod pogojem, da tožeča stranka ne preseže 100% povprečne cene uteži taksativno naštetih primerljivih bolnišnic (SB Celje, SB Murska Sobota, SB Jesenice, SB Novo mesto, SB Slovenj Gradec, SB Nova Gorica in SB Izola), pri čemer podlago za opredelitev dodatnih sredstev predstavlja stanje po sklenjenih pogodbah z bolnišnicami za pogodbeno leto 2007. 6. V tej zadevi pritožbeno sodišče odloča že drugič. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju s sodbo II Pg 1924/2008 z dne 25.5.2012 (red. št. 54 spisa) tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati izpolnjevanja pogoja iz Sklepa 1b za pridobitev dodatnih sredstev za program ABO. Zoper navedeno sodbo se je tožeča stranka pritožila, vendar je pritožbeno sodišče s sodbo I Cpg 1368/2012 z dne 17.6.2014 (red. št. 62 spisa) njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Po tožničinem uspehu z revizijo je Vrhovno sodišče RS s sklepom III Ips 139/2014 z dne 19.7.2016 (red. št. 69 spisa) sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritrdilo je tožnici, da bi moralo sodišče slediti njenemu predlogu in toženki skladno z 227. členom ZPP naložiti predložitev predvsem pogodb s primerljivimi bolnišnicami, na podlagi katerih bi lahko tožnica preverila pravilnost toženkinega izračuna povprečne cene uteži primerljivih bolnišnic in mu nato lahko argumentirano ugovarjala. V ponovljenem postopku je tožena stranka po pozivu sodišča prve stopnje predložila sklenjene pogodbe s primerljivimi bolnišnicami za leto 2007 s prilogami (priloge B59 do B65 spisa), sodišče prve stopnje pa je postavilo tudi sodno izvedenko ekonomske stroke (podpodročje poslovne finance), ki je na podlagi predloženih listin preverila toženkin izračun povprečne cene uteži. Z izpodbijano sodbo II Pg 1896/2016 z dne 16.11.2018 (red. št. 115 oziroma 120 spisa) je tožbenemu zahtevku ugodilo za znesek 73.618,12 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kolikor tožnici pripada še na podlagi Pogodbe za realizacijo pogodbeno dogovorjenega obsega storitev ABO, v presežku (2.598.684,88 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je njen zahtevek zavrnilo, potem ko je na podlagi izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve ugotovilo, da je tožeča stranka presegla povprečno ceno uteži taksativno naštetih primerljivih bolnišnic in da tako niso izpolnjeni pogoji iz Sklepa 1b, po katerem bi bila tožeča stranka upravičena do obsega sredstev za storitve ABO, ki presegajo pogodbeno dogovorjeni znesek iz tega naslova. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, izdane v ponovljenem postopku, se je pritožila tožeča stranka, ki meni, da je izpolnila pogoje iz Sklepa 1b za pridobitev dodatnih sredstev za storitve ABO, izvedene preko pogodbeno dogovorjen obsega.

7. Ne držijo pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ignoriralo oziroma ravnalo v direktnem nasprotju s sklepom Vrhovnega sodišča RS III Ips 139/2014 z dne 19.7.2016. Namreč bistvo navedenega sklepa in edicijske dolžnosti (227. člen ZPP) ni v tem, da bi bila tožena stranka dolžna predložiti katerekoli podatke o obsegu in vrednotenju storitev ABO, ki bi jih tožeča stranka zahtevala, pač pa se omenjena dolžnost tožene stranke nanaša le na tiste podatke, ki so relevantni z vidika ugotavljanja povprečne cene uteži ABO taksativno naštetih primerljivih bolnišnic skladno z arbitražnim Sklepom 1b. Ta pa kot merodajne podatke določa le podatke iz sklenjenih pogodb za leto 2007. Tako podatki, ki so služili za določitev pogodbeno dogovorjenih vrednosti za leto 2007 (t. i. vhodni podatki3), ne morejo biti odločilni in njihove predložitve sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno ni naložilo, kot tudi utemeljeno ni zahtevalo dopolnitve izvedenskega mnenja v tej smeri. Tožena stranka je skladno s pozivom sodišča prve stopnje z dne 9.8.2016 (red. št. 70 spisa) predložila pogodbe z vsemi sedmimi primerljivimi bolnišnicami za leto 2007 s prilogami (priloge B59 do B65 spisa) ter na jasen in pregleden način pojasnila svoj izračun4 povprečne cene uteži pri teh primerljivih bolnišnicah (vključno s tožečo stranko) za ABO (pripravljalna vloga z dne 13.12.2016 na red. št. 77 spisa), po katerem povprečna cena uteži tožeče stranke (1.031,19 EUR5 oziroma 1.036,99 EUR6) presega povprečje sedmih primerljivih bolnišnic (1.012,87 EUR7 oziroma 1.018,70 EUR8). Tožeča stranka je tako po oceni pritožbenega sodišča vsekakor imela možnost, da toženkin izračun preizkusi in mu ugovarja9, njegovo pravilnost pa je preizkusila tudi izvedenka ekonomske stroke, ki je ugotovila, da je uporabljena formula za izračun povprečne cene uteži enaka za vse primerljive bolnišnice, vključno s tožečo stranko, da so bili pri izračunu upoštevani podatki iz sklenjenih pogodb za leto 200710 ter da je izračun pravilen oziroma, da je povprečna cena uteži tožeče stranke presegla povprečje sedmih primerljivih bolnišnic.11 Izvedenkinemu mnenju (red. št. 100 spisa) in njegovi dopolnitvi (red. št. 109 spisa) je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, saj sta jasna in pregledna ter izdelana skladno z navodili sodišča ter pravili znanosti in stroke, njune pravilnosti pa ne uspe omajati niti tožeča stranka v pritožbi.12 Glede na pojasnjeno tožeča stranka torej ni izpolnila pogoja iz Sklepa 1b in do dodatnih sredstev za storitve ABO, ki so bile izvedene preko pogodbeno dogovorjenega obsega, ni upravičena, zato je sodišče prve stopnje v presežku (t. j. za znesek 2.598.684,88 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) njen zahtevek utemeljeno zavrnilo.

8. Prav tako ni nikakršnega nasprotja v razlogih izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč le povzelo Poročilo o opravljenem upravnem nadzoru v Splošni bolnišnici A. št. 0600-185-2008-20 Ministrstva za zdravje iz oktobra 2008 (priloga A11 spisa) ter nato zavzelo pravilno stališče, da omenjeno poročilo ni pravno zavezujoče13 oziroma, da ne more vplivati na veljavnost arbitražnega Sklepa 1b. Za pravdni stranki je Sklep 1b zavezujoč in dopolnjuje njun pogodbeni dogovor, sodišče pa v konkretnem primeru nima podlage za to, da bi vanj posegalo. Tožeča stranka ne more uspeti z navedbami, da vsebina arbitražnega sklepa zanjo ni ugodna in da naj bi druge bolnišnice v postopku arbitraže izposlovale zase bolj optimalne sklepe, tako da tožeča stranka naj ne bi bila v arbitraži enakopravno obravnavana. Zoper Sklep 1b tožeča stranka namreč niti ni vložila ustreznih pravnih sredstev (npr. 40. člen Zakona o arbitraži (Ur. l. RS, št. 45/08, ZArbit) oziroma takrat veljavni 476. člen ZPP), prav tako pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano in obrazloženo prerekala navedb tožene stranke, da je takšno vsebino Sklepa 1b predlagala oziroma se zanjo zavzemala ravno tožeča stranka, pri čemer slednje izhaja tudi iz zapisnika naroka arbitraže z dne 10.7.2007 in pripomb tožeče stranke na predlog pogodbe o izvajanju programov zdravstvenih storitev za pogodbeno leto 2007 z dne 18.7.2007 (prilogi B1 in B52 spisa). Posledično tako ne morejo držati niti pritožbene navedbe o nezakonitem oškodovanju tožeče stranke.

9. Končno je neutemeljena tudi pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških. Tožena stranka je v ponovljenem postopku skoraj v celoti uspela (del, s katerim ni uspela predstavlja manj kot 3%, pri čemer s tem delom tudi po presoji pritožbenega sodišča niso nastali posebni stroški), zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene potrebne stroške (3. odstavek 154. člena in 1. odstavek 155. člena ZPP). Pretekli uspeh tožeče stranke z revizijo v tej zadevi (razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje) ni odločilen14, pač pa je odločilen zgolj končni uspeh strank v pravdi15, zaradi česar je Vrhovno sodišče RS pridržalo odločitev o revizijskih stroških za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP). Stroški toženkinega odgovora na revizijo16 so bili tudi po oceni pritožbenega sodišča za pravdo potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP), saj je toženka argumentirano odgovorila na revizijske navedbe in s tem skušala zavarovati svoj pravni položaj, zato ji je sodišče prve stopnje v priglašeni višini pravilno priznalo tudi te stroške.

10. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (1. odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve17, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.18

11. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa nastanka oziroma višine stroškov odgovora na pritožbo, ki ga ni vložila po odvetniku, ni z ničemer izkazala (smiselno 163. člen ZPP), zato stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Sklep je bil sprejet skladno s 67. členom ZZVZZ. 2 Arbitražni Sklep 1b v primeru izpolnjevanja pogojev za dodelitev dodatnih sredstev za program ABO sicer predvideva sklenitev aneksa k Pogodbi, vendar med strankama ni sporno, da bi bila tožeča stranka, v kolikor bi izpolnjevala te pogoje, do dodatnih sredstev upravičena že na podlagi samega Sklepa 1b. 3 To so npr. (za vsako bolnišnico posebej) celotni prihodek za leto 2006, vsi v letu 2006 upoštevani primeri, vrednost uteži po posameznih primerih ter podatki v zvezi z v pritožbi izpostavljenimi vprašanji kot so npr., ali se je tudi pri ostalih bolnišnicah in zasebnih izvajalcih sprememba programa na podlagi širitev iz Splošnega dogovora in Področnega dogovora spremenila na podlagi povečane planske cene uteži ali se je spremenila na podlagi obteženosti novih programov in način določitve števila obteženih primerov v pogodbah 2007 s primerljivimi bolnišnicami ter način določitve tega števila v pogodbi s tožečo stranko. Upoštevanje teh podatkov bi lahko tožeča stranka dosegla v okviru arbitražnega postopka, v predmetnem postopku pa so upoštevni le tisti kriteriji, ki so zajeti v besedilu Sklepa 1b. 4 Povprečno ceno uteži za storitve ABO je tožena stranka izračunala tako, da je pri vsaki primerljivi bolnišnici celoten prihodek iz naslova ABO delila s številom uteži za ABO. Na podlagi tako dobljene povprečne cene uteži posamezne primerljive bolnišnice je nato izračunala povprečje vseh sedmih primerljivih bolnišnic. 5 Upoštevaje izhodiščne cene na dan 1.7.2007. 6 Upoštevaje revalorizirane vrednosti na dan 1.11.2007. 7 Upoštevaje izhodiščne cene na dan 1.7.2007. 8 Upoštevaje revalorizirane vrednosti na dan 1.11.2007. 9 Tožnica je zahtevala le predložitev dodatnih podatkov, ki pa kot že pojasnjeno, glede na besedilo arbitražnega Sklepa 1b niso relevantni. 10 Stanje na dan 1.7.2007 v izhodiščnih cenah je tožena stranka preračunala še na dan 1.11.2007 (ko je bila znana projekcija poslovanja tožene stranke do konca leta po Sklepu 1b). Pri tem je skladno z določbo 1. člena Aneksa št. 3 k Splošnemu dogovoru za leto 2007 upoštevala nove podatke za pogoje dela, in sicer se je odstotek povečal iz 24,32% na 26,15%, skladno z določbo 9. odstavka 15. člena Splošnega dogovora pa tudi novo oceno inflacije v višini 1,022. 11 Zlasti npr. izvedensko mnenje na list. št. 375 do 378 spisa ter dopolnitev izvedenskega mnenja na list. št. 435 spisa. 12 Tožeča stranka meni, da je izvedensko mnenje ostalo nepopolno, ker izvedenka ni upoštevala t. i. vhodnih podatkov za pogodbeno dogovorjene vrednosti, kar pa (kot že večkrat pojasnjeno) za izračun povprečne cene uteži skladno s Sklepom 1b ni relevantno. 13 Omenjeno poročilo se niti ne nanaša direktno na toženo stranko, saj se upravni nadzor ni opravljal nad njo in njenim poslovanjem. 14 Gre namreč le za uspeh v posamezni fazi postopka, ki se s tem še ni zaključil, pri čemer je bil ta uspeh glede na končni uspeh zgolj navidezen. 15 Npr. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 742/2018 z dne 10.10.2018 in opr. št. I Cpg 576/2015 z dne 9.9.2015. 16 Red. št. 66 spisa. 17 Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24.6.2003 (2. točka obrazložitve). 18 Npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 84/2017 z dne 22.5.2018.