Jedro

Pri ugotavljanju višine ob podržavljanju dane odškodnine prejem praviloma ni bistven, presojati je treba zgolj možnost realizacije določene odškodnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju: SOD) in odločbo Upravne enote A z dne 22. 6. 2001 odpravila in zadevo vrnila v ponoven postopek in odločanje (1. točka); pritožbo - predlog za izdajo popravka odločbe, ki ga je podala Kongregacija šolskih sester D dne 13. 7. 2001, pa zavrnila (2. točka). Organ prve stopnje je odločil, da mora SOD v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe izročiti Kongregaciji šolskih sester D obveznice v višini 39.598,57 DEM, kot odškodnino za podržavljene nepremičnine del parc. št. 370/2 v izmeri 14 m2, del parc. št. 370/3 v izmeri 272 m2, del parc. št. 370/4 v izmeri 931 m2, del parc. št. 371 v izmeri 12 m2 ter del parc. št. 372/2 v izmeri 249 m2 (1. točka); da je obveznice dolžna zavezana stranka izročiti zastopnici Kongregacije šolskih sester D, provincijalki AA iz B (2. točka); da stroški postopka niso zaznamovani (3. točka); ter da je s tem v celoti odločeno o denacionalizacijski zadevi (4. točka). V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je na podlagi spisnih listin ugotovila, da je v obravnavanem primeru sporno, ali je bila upravičenki za premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi, določena in izplačana odškodnina, ki je upravni organ prve stopnje ni upošteval, ter ali je pravilno določena začasna skrbnica. Tožena stranka pritrjuje pritožbenim navedbam SOD, da je bila v zemljiški knjigi vpisana odločba z dne 10. 12. 1949 izvršilni naslov, na podlagi katerega bi lahko upravičenka zahtevala izplačilo odškodnine (v denarju in obveznicah) in v primeru neplačevanja ali neizročitve obveznic uporabila takrat dopustna pravna sredstva. Očitno pa tega upravičenka ni storila, kar po mnenju tožene stranke ni popolnoma jasno in nedvoumno ugotovljeno. Zato bo moral upravni organ prve stopnje pridobiti ustrezne dokaze s strani vlagateljev oziroma upravičenke po 62. členu ZDen in šele, če to ni mogoče, pridobiti ustrezne dokaze po 63. členu ZDen. Organ prve stopnje je sicer za predložitev dokazov vlagateljico pozval, vendar v spisu ni dokazil, da bi vlagateljica dokumente dostavila. V danem primeru upravičenka ni dokazovala, da ni prejela odškodnine, kar mora dokazati in ne zgolj zatrjevati, saj se sicer šteje, da je izkazano, da je odškodnino prejela, ker je obstajal izvršljiv pravni naslov, na podlagi katerega je bilo izplačilo mogoče. Zaradi neugotovljenega dejanskega stanja glede odškodnine ni mogoče pravilno in zakonito odločati o višini odškodnine, ki bi lahko pripadla upravičenki na podlagi ZDen. Za zadevo pa je pomembno, ali je odškodnina, ki je bila izplačana, presegla 30 %, saj bi v tem primeru resnično bila upravičenka upravičena le do razlike med vrednostjo podržavljenega premoženja, preračunano po metodologijah, izdanih na podlagi 44. in 85. člena ZDen, in vrednostjo odškodnine v času podržavljenja, kot to določa 72. člen ZDen. Prvostopni organ je tudi nepravilno določil, da se morajo obveznice izročiti zastopnici, provincijalki AA, saj taka odločba ni izvršljiva. V obravnavanem primeru skrbnika za posebne primere sploh ni potrebno postaviti, saj je Kongregacija šolskih sester pravna naslednica upravičenke Kongregacije ubogih šolskih sester D. Glede na dejstvo, da določitev skrbnice za posebni primer ni potrebna, kot je tožeča stranka v predlogu za popravo predlagala, je tožena stranka predlog zavrnila.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka nepravilno očita tožeči stranki, da je imela pravico do izplačila odškodnine in da bi lahko uporabila dopustna pravna sredstva za izplačilo. Dejstvo je, da tožeča stranka nikoli ni priznavala posega v lastninsko pravico in se zato tudi nikakor ni strinjala s prejemom simbolične odškodnine. Ker ni priznavala takratnega pravnega reda in je uporabila vsa možna sredstva za izpodbijanje odvzema premoženja, tudi ni pristala na morebitno odškodnino, ker bi s tem priznala takratni pravni red, ki je dopuščal sporne posege v lastninsko pravico. Vodstvo tožeče stranke ni nikoli priznalo razlastitve in je zato tudi zavrnilo obveznice. Listine, ki jih je predložila, dokazujejo, da odškodnine ni prejela. Podala je tudi izrecno izjavo in garancijo, da odškodnine ni prejela. Drugačno sklepanje organa in sklicevanje na možnost uveljavljanja odškodnine je pravno zmotno. Odločba tožene stranke je nepravilna tudi iz procesnih razlogov. Tožena stranka nalaga tožnici dokaz neobstoječega dejstva. Nečesa, kar ni, ni mogoče dokazati po pravilih logičnega sklepanja. Dokazuje se lahko samo pozitivno, obstoječe dejstvo. Ker SOD dejstva o prejemu odškodnine ni uspel dokazati, bi bilo potrebno pritožbo zavrniti. Prilaga sklep III R 153/55-33 z dne 16. 10. 1964 Okrajnega sodišča v A, iz katerega je razvidno, da je odškodnina postala splošno ljudsko premoženje in torej ni pripadla tožeči stranki. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke v izpodbijanem delu.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Stranka z interesom v tem postopku SOD na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je neutemeljena.

Po vpogledu v upravne spise, odločbo organa prve stopnje in izpodbijano odločbo sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena s pravilnimi razlogi.

V določbi 72. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US) je urejena obveznost upoštevanja odškodnin, danih ob podržavljenju premoženja, katerega vrnitev se zahteva v denacionalizacijskem postopku, pod pogojem, da so presegle 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. Merilo 30 % je ločnica za odplačno oziroma neodplačno podržavljenje. Navedena določba narekuje ugotavljanje višine odškodnine, dane ob podržavljenju in je del popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, torej je pravilna ugotovitev tožene stranke, da v zadevi dejansko stanje ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno, v kolikor se ni ugotovilo višine odškodnine, dane ob podržavljenju, in kršeno materialno pravo, če se dane odškodnine v smislu 72. člena ZDen ni upoštevalo.

V ponovnem postopku bo potrebno, kot je navedla že tožena stranka, dopolniti postopek z ugotovitvami, ki jih narekuje materialna določba 72. člena ZDen. Pravilno je stališče tožene stranke, da je bila odločba o podržavljenju z dne 10. 12. 1949 izvršilni naslov, na podlagi katerega bi lahko upravičenka zahtevala izplačilo v odločbi določene odškodnine in v primeru neplačevanja uporabila vsa takrat dopustna pravna sredstva za njeno pridobitev. Navedeno stališče uokvirja obseg ugotovitev, ki jih bo potrebno izvesti v ponovnem postopku. Tožeča stranka neutemeljeno ugovarja in navaja razloge, zakaj določene odškodnine ni sprejela. Pri presoji, ali je bila odškodnina dana, prejem praviloma ni bistven, presojati je treba zgolj možnost realizacije določene odškodnine. Pri ugotavljanju višine prejete odškodnine bo potrebno upoštevati vso iz pravnega temelja podržavljenja določeno odškodnino, ki bi jo upravičenka lahko prejela, ter tudi presoditi možnost izvršitve odločbe o podržavljenju v delu, v katerem je bila odškodnina določena v obveznicah.

Z zgoraj navedenim je sodišče odgovorilo tudi na tožbene ugovore, ki se nanašajo na kršitev določb postopka. Po povedanem namreč odpade obveznost dokazovanja tožeče stranke, da odškodnine ni prejela.

Sodišče je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in zakonita, zato je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.