Jedro

Ob ustrezni (logični) interpretaciji določbe 11. točke 3. člena CZ, veljavnega v času upravnega odločanja, bi po presoji sodišča tožnik v zadevi ne bi bil pasivno legitimiran le, če bi v carinskem postopku nastopal kot direktni zastopnik prejemnika blaga. Carinska deklaracija je zahtevek stranke - carinskega deklaranta za začetek carinskega postopka, na zahtevek stranke pa je carinski organ pri svojem odločanju v celoti vezan. V izreku prvostopne odločbe je carinska obveznost obema strankama naložena v solidarno plačilo. Kakšna so notranja razmerja med strankama, iz katerih izhajajo morebitne notranje regresne pravice ni stvar carinskega postopka v katerem se odloča le o razmerjih med carinskimi dolžniki in carinskimi organi. Carinski organ bi s poseganjem v to razmerje prekoračil zakonska pooblastila in odločal o stvari, ki ne sodi v upravno pristojnost. Na vprašanje je torej tožena stranka utemeljeno odgovorila s sklicevanjem na določbo 150. člena CZ kot podlago za določitev solidarne odgovornosti za plačilo carinskega dolga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeni zavrnila pritožbi pravnega prednika tožeče stranke in družbe T. d.o.o. zoper odločbo Carinarnice B. z dne 26.11.1998, s katero je Carinarnica B. za blago, ki je bilo z enotno carinsko listino CI B. javna skladišča z dne 10.07.1998 sproščeno v prost promet in prijavljeno v tarifno oznako 10011009 Kombinirane nomenklature carinske tarife (v nadaljevanju: KNCT) kot trda pšenica s carinsko stopnjo "prosto" naknadno obračunala plačilo carinskega dolga v višini 485.500,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik kot deklarant za družbo T. d.o.o. po enotni carinski listini z dne 10.07.1998 prijavil za sprostitev v prost promet 26.770 kg (1 koli) trde pšenice tip triticum, madžarskega porekla s carinsko stopnjo "prosto" v vrednosti 4.550,90 DEM oziroma 447.792,00 SIT. Blago je bilo prijavljeno v tarifno oznako 1 001 10 009 KNCT z imenovanjem trda pšenica. Na podlagi zahtevka Carinske uprave Republike Slovenije je prvostopni carinski organ preko Carinarnice A opravil kontrolo dokumentacije in o tem napravil zapisnik z dne 26.10.1998 iz katerega izhaja, da je v 39 primerih uvoza pšenice med katerimi je tudi obravnavani, dejansko pri pšenici, ki je bil deklarirana kot trda šlo za uvoz navadne pšenice, kar izhaja tudi iz madžarskega fitosanitarnega spričevala z dne 09.07.1998, v katerem je navedeno, da se iz Madžarske izvaža 26.770 kg pšenice (wheat, fodder-krma), z latinskim imenom triticim aestivum, kar pomeni navadna pšenica, z dodatnim pojasnilom v madžarskem jeziku "omleszett", kar pa pomeni, da je ta pšenica namenjena za mletje. Zapisnik je bil poslan tako tožniku kot tudi družbi T. d.o.o., ki sta oba vložila pripombe. Po definiciji iz 5. točke prvega odstavka 3. člena Carinskega zakona (Uradni list RS št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju: CZ) pomeni izraz "carinski dolžnik" osebo, ki je odgovorna za plačilo carinskega dolga, po definiciji iz 15. točke istega odstavka istega člena CZ pa pomeni izraz "carinski zavezanec" osebo, v imenu katere je bila carinska deklaracija vložena ali osebo, na katero so bile prenesene pravice in obveznosti prve osebe v zvezi z določenim carinskim postopkom. Iz deklaracije, obravnavane v tem postopku je razvidno, da je tožnik deklariral blago in da je kot deklarant vpisan v polje št. 14 ECL, zato je tudi carinski dolžnik v smislu določbe 143. člena CZ. Ker pa zakon določa, da je v primeru indirektnega zastopanja carinski dolžnik tudi oseba, v imenu katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo, če je bila deklaracija vložena na podlagi informacij, zaradi katerih carinske dajatve niso bile plačane, pa se za zavezanca šteje tudi ta oseba, sta stranki v postopku tako deklarant kot tudi prejemnik. Po določbi 150. člena CZ so v primeru, če je več oseb odgovornih za plačilo carinskega dolga te osebe odgovorne za plačilo solidarno. Na tej podlagi tožena stranka kot neutemeljene zavrača tožnikove pritožbene ugovore glede njegove pasivne legitimacije. Neutemeljeni so tudi ugovori glede pravne podlage, saj je kot pravna podlaga za obračun v izpodbijani odločbi navedena določba 154. člena CZ, kot neumestno pa ocenjuje tožnikovo sklicevanje na inštitut zavarovanja carinskega dolga in poroštvenih razmerij. Tožnik je v carinski postopek predložil blago skupaj z vsemi dokumenti, ki so bili potrebni za izvedbo določenega postopka oziroma tudi dokazila o tem, da je bila izvršena predpisana fitopatološka kontrola. Ta dokazila - madžarsko fitopatološko spričevalo je tožnik pred tem predložil Mejni postaji za varstvo rastlin B., mejni prehod C. v pregled, torej je bil seznanjen z dejstvom, da gre v zadevnem primeru za blago z imenom Triticum aestivum - navadno pšenico in bi jo kot deklarant, v skladu s prej navedeno določbo 4. odstavka 143. člena CZ, kot tako moral tudi prijaviti. Podlaga za obračun carinskega dolga je torej 143. člen CZ in ne 146. člen CZ, s katerim svojo odločitev utemeljuje prvostopni organ, kar pa ni vplivalo na ugotovljeni čas nastanka obveznosti kot tudi ne na ugotovitev, da je bila pšenica prijavljena v napačno tarifno oznako in posledično temu, da je bil plačan carinski dolg v nižjem znesku od tistega, ki je predpisan. Naknadne kontrole ni opravila nepristojna carinarnica, kot ugovarja tožnik, temveč jo je opravila Carinarnica A., na območju katere je sedež prejemnika blaga, na zaprosilo Carinarnice B. Vrsta blaga je bila v obravnavani zadevi ugotovljena na podlagi uradne listine pristojne uprave tuje države, madžarskega fitopatološkega spričevala. Ker je bilo blago v času kontrole že sproščeno v prost promet in odpravljeno h končnim porabnikom ter s tem nedosegljivo, neposredna kontrola blaga, ki jo predlaga tožnik zaradi določanja tarifne številke s pritegnitvijo izvedenca, ni več mogoča. Tožeča stranka izpodbija odločitev tožene stranke iz vseh tožbenih razlogov po Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Obrazložitev odločbe je nejasna in sama s sabo v nasprotju. V izreku kot prvopritožnika navaja tožečo stranko, v obrazložitvi pa nato stranki večkrat pomeša, tako da govori o drugopritožniku, pa se navedbe nanašajo na tožečo stranko in obratno. Tožena stranka z odločbo tudi ni odgovorila na vse pritožbene navedbe, predvsem na navedbe, da sta v izreku prvostopne odločbe navedeni dve stranki, brez obrazložitve ali gre za materialno ali za formalno sosporništvo. Iz odločbe je razvidno, da se obveznosti strank ne opirajo na isto ali podobno dejansko stanje. Med strankama je razmerje pooblastitelja in pooblaščenca, zato tožnik kot zastopnik stranke oziroma deklaranta ni stranka v postopku, saj ni nosilec lastnih pravic in obveznosti. V izpodbijani odločbi materialni predpis, ki določa pasivno legitimacijo oziroma carinskega dolžnika, ni naveden. Določba 146. člena CZ, na katero se sklicuje prvostopna odločba je glede na dejansko stanje neustrezna. Nanaša se namreč na "carinski dolg zaradi neizpolnjevanja dolžnosti". Ker pravna podlaga v odločbi ni navedena, je obrazložitev odločbe pomanjkljiva in s tem kršen 209. člen ZUP. Drugi pogoj za sosporništvo, ki ga terja zakon, je ista pravna podlaga. Stališče tožene stranke, da podlago predstavlja 3. odstavek 146. člena CZ je napačno, saj iz tako nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni moč sklepati, da je tožnik carinski dolžnik. V zvezi z določbo 150. člena CZ pa opozarja na razliko med solidarnimi carinskimi dolžniki in osebami, ki jamčijo za carinskega dolžnika (garanti). Slednji niso carinski dolžniki. Iz komentarja CZ (Mateja Vraničar, Novi carinski zakon s komentarjem, Ljubljana, Primath 1995) ugotavlja, da se carinski dolg ne more obračunati dvema zavezancema hkrati in da tožnik kot garant ne more biti carinski dolžnik v smislu CZ. Opozarja na določbe ZOR o garanciji in poroštvu s katerimi utemeljuje svoje stališče, da mora biti vrsta solidarne odgovornosti v odločbi navedena in obenem z njo tudi zaščitene regresne pravice morebitnega plačnika. Tožena stranka se ni izrekla, kaj pomeni solidarna odgovornost po 150. členu CZ, kar bi bila glede na določbo 22. člena Ustave RS dolžna storiti. Predmet naknadne kontrole so bile le carinske deklaracije. Za poznejšo kontrolo carinskih deklaracij je pristojna Carinarnica B., ki jih je overila in podpisala. Carinarnica A. je pri naknadni kontroli pridobila le madžarsko fitosanitarno spričevalo, v katerem je navedeno, da se iz Madžarske izvaža pšenica (buza) z latinskim imenom "triticum aestivum", kar potrditvah tožene stranke pomeni "navadna pšenica". Tožena stranka je s tem storila bistveno kršitev postopka, saj navedenega spričevala ni dostavila tožeči stranki v slovenskem prevodu, tako da se ne more z gotovostjo ugotoviti njegova vsebina. Vse listine tujih carinskih organov se morajo prevesti v slovenski jezik in dostaviti tožnici, da se ta lahko izreče glede relevantnih dejstev. S tem je carinarnica zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 3. točki 3. odstavka 25. člena ZUS. Upoštevano je bilo tuje spričevalo, čeprav bi v postopku moralo biti uporabljeno slovensko spričevalo pristojnega organa. Ker stranki ni bila dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo niti v posebnem ugotovitvenem postopku, ki bi moral biti izveden, je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Tožeča stranka je res vpisana v rubriko 14 ECL, vendar vpis podatka v ECL nima konstitutivnega učinka, kot je to predpisano pri vrednostnih papirjih. Po 147. členu Ustave RS država predpisuje davke, carine in druge dajatve z zakonom. Carinska deklaracija je odločba v skrajšanem postopku, katere oblika je prilagojena elektronski obdelavi podatkov. Kot vsaka odločba ima tudi carinska deklaracija titularja - nosilca pravic in obveznosti, ki je v predmetni zadevi družba T. d.o.o., saj je le-ta lastnik blaga po predloženih računih. Tožeči stranki bi torej državni organ moral dokazati lastnost carinskega zavezanca že na podlagi CZ, brez pomoči derivativnih pravnih norm, ki jih vsebuje Pravilnik o enotni carinski listini, ki določa rubrike carinske deklaracije. Vpis v rubriko 14 ima le deklarativen pomen. V izpodbijani odločbi tožena stranka ravno na podlagi rubrike 14 gradi celotno konstrukcijo carinskega zavezanca, pri tem pa ne upošteva, da je med tožečo stranko in družbo T. d.o.o. razmerje direktnega zastopanja. Zakonodajalec, glede na besedilo zakona, gotovo ni hotel, da bi direktni zastopniki postali carinski zavezanci. To pomeni, da tožeča stranka ni deklarant, temveč je to družba T. d.o.o., zastopana po tožeči stranki. Po 2. odstavku 60. člena ZUP se pooblastilo preizkusi po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti pismenega pooblastila pa se odpravijo po 68. členu CZ. Vsaka vloga, ki jo vloži druga oseba brez priloženega pooblastila, je pomanjkljiva. Upravni organ ni ugotavljal ali je tožeča stranka imela pooblastilo ali ne, temveč je popolnoma neutemeljeno direktnega zastopnika štel za deklaranta. Tudi določba 4. odstavka 143. člena CZ, na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi sklicuje, ne more biti temelj izpodbijani odločbi, saj je iz konkretnega upravnega spisa razvidno, da je tožeča stranka izpolnila ECL na podlagi računa za trdo in ne navadno pšenico ter ni mogla vedeti, da naj bi šlo za navadno pšenico. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno ime strokovne uradne osebe organa, pooblaščenega za dejanja v postopku pred izdajo odločbe v skladu z 39. členom ZUP. Ker tožena stranka ni ravnala skladno z 2. odstavkom 95. člena ZUP in na primeren način objavila, katere osebe so pooblaščene za odločanje v upravnih stvareh (35. člen) in katere za dejanja v postopku pred izdajo odločbe (39. člen), tožeča stranka ne more preizkusiti ustreznosti njene strokovne izobrazbe. Glede na navedeno predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari tako, da prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga zavrnitev tožbe. Pojasnjuje, da je postopek pred izdajo odločbe vodila po predstojniku organa pooblaščena oseba, kar je razvidno iz priloženega upravnega spisa.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke je pravilna in zakonita, sodišče pa soglaša tudi z razlogi, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev in se nanje v izogib ponavljanju izrecno sklicuje. Pasivno legitimacijo obeh pritožnikov ter njun položaj carinskih dolžnikov je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno utemeljila že tožena stranka s sklicevanjem na določbe 143. člena CZ. Z navedbo pravilne pravne podlage je tožena stranka sanirala v postopku na prvi stopnji napačno uporabljeno pravno podlago, ki pa v obravnavanem primeru iz razlogov, ki jih navaja, ne vpliva na odločitev o stvari. Ker tožena stranka svoje odločitve ne opira več na določbo 146. člena CZ so tožbeni ugovori v zvezi z njegovo uporabo neutemeljeni. Ob ustrezni (logični) interpretaciji določbe 11. točke 3. člena CZ, veljavnega v času upravnega odločanja, bi po presoji sodišča tožnik v zadevi ne bi bil pasivno legitimiran le, če bi v carinskem postopku nastopal kot direktni zastopnik prejemnika blaga, kot to neizkazano in v nasprotju s podatki upravnih spisov zatrjuje v tožbi. Kot navaja že tožena stranka, je iz obravnavane ECL razvidno nesporno dejstvo, da je ECL vložil tožnik. Iz ECL je razvidno tudi, da se je v ECL z vpisom v polje 14 sam deklariral kot carinski deklarant. Indirektno zastopanje je zastopanje, ki navzven ni razvidno in velja le v razmerju med zastopnikom in zastopancem, ne pa tudi v razmerju do tretjih oseb, v obravnavanem primeru do carinskih organov. Če torej zastopnik navzven ne izkaže in v ECL ne navede, da nastopa v imenu druge osebe, torej v vlogi direktnega zastopnika, lahko nastopa le v vlogi indirektnega zastopnika. Zato po presoji sodišča ni bilo potrebe tožnika pozivati k predložitvi ustreznega pooblastila, saj je po določbi 47. člena CZ carinski deklarant lahko katerakoli oseba s sedežem v Sloveniji, ki predloži ali lahko predloži blago carinskim organom skupaj z vsemi drugimi dokumenti, ki so potrebni za izvedbo določenega carinskega postopka. Vpis podatkov v ustrezno polje ECL in njena vložitev je bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku. Carinska deklaracija je zahtevek stranke - carinskega deklaranta za začetek carinskega postopka, na zahtevek stranke pa je carinski organ pri svojem odločanju v celoti vezan. Ker je tožniku z izpodbijano odločbo utemeljeno naloženo plačilo carinskega dolga kot carinskemu dolžniku so tudi po presoji sodišča njegove tožbene navedbe v zvezi z garanti in poroki v obravnavani zadevi pravno nerelevantne. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe v celoti odgovorila na vse pritožbene ugovore. Stališče tožeče stranke, da odgovora na vprašanje o vrsti sosporništva v izpodbijani odločbi ni dobila, je napačno. V izreku prvostopne odločbe je carinska obveznost obema strankama naložena v solidarno plačilo. Kakšna so notranja razmerja med strankama, iz katerih izhajajo morebitne notranje regresne pravice ni stvar carinskega postopka v katerem se odloča le o razmerjih med carinskimi dolžniki in carinskimi organi. Carinski organ bi s poseganjem v to razmerje prekoračil zakonska pooblastila in odločal o stvari, ki ne sodi v upravno pristojnost. Na vprašanje je torej tožena stranka utemeljeno odgovorila s sklicevanjem na določbo 150. člena CZ kot podlago za določitev solidarne odgovornosti za plačilo carinskega dolga. Po drugem odstavku 62. člena CZ lahko carinski organ tudi po prepustitvi blaga deklarantu, do poteka rokov iz 9. člena tega zakona, zaradi preverjanja točnosti podatkov v deklaraciji, naknadno pregleda komercialne, tehnološke in druge dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne postopke v zvezi s tem blagom ali na kasnejše komercialne postopke v zvezi s tem blagom. Ti postopki se lahko izvedejo v prostorih deklaranta ali druge osebe, ki je neposredno ali posredno poslovno vključena v omenjene operacije ali v prostorih katerekoli druge osebe, ki poseduje omenjene podatke in dokumente v poslovne namene. Carinski organ lahko prav tako pregleda blago, če je to še vedno mogoče. Na podlagi podatkov upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je postopek naknadnega preverjanja deklaracij vodil stvarno in krajevno pristojni carinski organ, ki je na podlagi zbranih podatkov tudi izdal odločbo, ki je predmet tega upravnega spora. Ker po določbah 27. člena ZUP vsak organ opravlja delo le v mejah svojega območja, izven njega pa le, če bi bilo nevarno odlašati, je dejanja v postopku preveritve deklaracij na svojem območju opravila Carinarnica A na zaprosilo Carinarnice B. Ugovor kršitve načela zaslišanja stranke je neutemeljen. Tožeča stranka je bila z listino tujega organa - fitosanitarnim spričevalom v postopku seznanjena, skupaj z zapisnikom o naknadni kontroli z dne 26.10.1998, tožena stranka pa skladno s podatki upravnih spisov ugotavlja, da gre za listino, ki jo je v carinskem postopku Mejni postaji za varstvo rastlin B., mejni prehod C. v pregled predložila tožeča stranka sama, skupaj s prijavo za pregled uvoznih pošiljk. Da gre za tujo javno listino med strankama ni spora. Listine, izdane v tujem jeziku, je treba predložiti v overjenem prevodu le, če je to potrebno (170. člen ZUP). Po presoji sodišča potreba po prevodu fitosanitarnega spričevala, izdanega na obrazcu v angleškem in madžarskem jeziku in v zvezi z vsebino katerega je sporna le oznaka vrste blaga, ki je predmet carinskega postopka, ta pa je označena s strokovnim izrazom v latinskem jeziku, v upravnem postopku ni bila izkazana, prav tako pa potrebe po prevodu ne izkazuje tožeča stranka. Navedena listina tujega organa pa je bila ob naknadni kontroli zaradi preveritve pravilnosti označbe blaga na fakturi (durum) in s tem za kontrolo pravilnosti uvrščanja v tarifno oznako po presoji sodišča kot dokaz tudi utemeljeno uporabljena. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor neskladnosti izreka izpodbijane odločbe z njeno obrazložitvijo oziroma nejasnosti obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožena stranka je v izreku odločbe pritožbo tožnika in družbe T. d.o.o. zavrnila. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka tožnika označila kot "drugopritožnik" z dostavkom BBB, prav tako pa je iz povzetkov pritožbenih ugovorov obeh pritožnikov tudi jasno razvidno, do ugovorov katerega od pritožnikov tožena stranka zavzema stališča. Izpodbijano odločbo je nesporno izdal pristojni organ in je pravilno podpisana s strani pooblaščene osebe. Na njej res ni zapisano ime osebe, ki je bila pooblaščena za dejanja v postopku pred njeno izdajo, vendar pa ta pomanjkljivost po presoji sodišča ni in tudi ni mogla vplivati na odločitev o stvari in zato ne predstavlja bistvene kršitve upravnega postopka.

Ker je po povedanem odločitev tožene stranke pravilna tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.