Jedro

Sama kršitev osebnostne pravice ni zadostna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine, njene posledice se morajo manifestirati v obliki pravno priznane škode. Denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice se priznava, kadar moč in trajanje duševnih bolečin upravičujejo, da se na ta način vzpostavi porušeno oškodovančevo psihično ravnotežje. Kako se kažejo duševne bolečine oškodovanca, njihova stopnja in trajanje se ugotavlja v vsakem primeru posebej, v ta namen so dopustna vsa dokazna sredstva, primernejši in v sodni praksi tudi največkrat uporabljen dokaz za presojo duševnega trpljenja pa je zaslišanje stranke, saj je za presojo ključno osebno dojemanje oškodovanca.

Materialno procesno vodstvo je namenjeno dopolnjevanju strankine pomanjkljive trditvene ali dokazne ponudbe, ne pa dokazovanju dejstev, ki so bila sicer zatrjevana, in tudi ne nadomeščanju strankine izpovedbe, ki je le dokazno sredstvo.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15-ih dneh plačati stroške pravdnega postopka v višini 1.075,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v I. točki izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

3. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 1.460,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe 1. stopnje do plačila ter ji povrniti stroške pravdnega postopka. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 1.142,95 EUR.

Zoper navedeno sodbo se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožeča stranka. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala obstoja škoda, saj je ta jasno izpovedala, da ji ni bilo vseeno zaradi sporne objave, doma pa je tudi jokala. Svoje občutke je zaupala očetu, navedbe glede obstoja duševnih bolečina pa je potrdila tudi M. G. (ki ni več mačeha tožnice in je tako nesporno neodvisna priča). Ti priči sta bili tožnici najbližje in sta neposredno spremljali duševno stanje tožnice, ki je bila očitno pretresena, obe priči sta to zaznali kot močno pretresenost. Izpovedali sta tudi, da je po objavi fotografij tožnica zapustila D., kar je potrdila tudi priča D. B., sodišče pa pričam ni verjelo. Pri presoji izpovedbe tožnice sodišče ni upoštevalo, da je tožnica zaprt tip človeka že vse odkar ji je umrla mati, okolja iz katerega tožnica prihaja, saj namen in narava te institucije po splošno znanih dejstvih puščata sledi na duševnem stanju socialno ogroženih otrok, ki imajo primanjkljaj družinskih stikov. Napačen je tudi sklep sodišča, da tožnica nikoli ni bila prizadeta, saj je bila ta prvotno šokirana in pretresena ter niti ni mogla biti prizadeta, kar pa se je pokazalo po tem, ko je prvotni šok minil. Logična interpretacija njene izpovedbe, da sprva ni bila prizadeta, nujno implicira kasnejšo prizadetost, katere intenzivnost in trajnost se kaže predvsem v odhodu tožnice iz D.. Sodišču očita tudi bistveno kršitev določbe 285. člena ZPP, saj je opustilo dolžno materialno procesno vodstvo, po katerem bi bilo dolžno poskrbeti, da bi se obstoj škode ustrezno razjasnil. Izpodbija tudi odmero stroškov pravdnega postopka tožene stranke, kateri je sodišče priznalo tako stroške za konferenco s stranko, ki so že zajeti v postavki odgovora na tožbo in stroške obvestila stranki, ki so zajeti že v postavki za pristop na narok. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev ter vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbenih stroškov pa ne priglaša. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo opozarja na določbo 8. člena ZPP po katerem sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje dokazov presodi, katero dejstvo šteje za dokazno. Izpovedbi očeta in mačehe tožnice je sodišče primerjalo z izpovedbami nepristranskih prič (D. B.), ki je izpovedala tudi, da je tožnica D. zapustila zato, ker ji življenje tam ni več ustrezalo, saj je želela več svobode. Od njune izpovedbe se loči tudi izpovedba tožnice same, da so ji bile fotografije všeč, da pa jo jo motilo, ker ji ni bilo povedano, da bodo objavljene tudi v trgovinah C.. Zaradi te objave je ni nihče hecal in sprva ni bila prizadeta. Tožnica je svoje občutke izpovedala, le njene duševne bolečine niso bile takšne intenzivnosti, da bi bilo s tem ogroženo njeno duševno zdravje in bila posledično upravičena do izplačila odškodnine. Pojasnjuje še, da so bili stroški obračunani pravilno, saj se je bilo potrebno s stranko zaradi okoliščin primera večkrat sestati, jo obveščati o vseh izvedenih dejanjih, z jo je potekala korespondenca o podatkih priče A. R. Predlaga, da se pritožba tožeče stranke zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških pravdnega postopka, v preostalem pa je neutemeljena.

Da bi tožnica s svojim tožbenim zahtevkom za plačilo odškodnine uspela, mora zatrjevati in dokazati obstoj kumulativno izpolnjenih vseh predpostavk civilnega delikta: nedopustno ravnanje toženca, obstoj škode, vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost toženca. že odsotnost ene od njih pa narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka.

Sama kršitev osebnostne pravice (ki je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje nastopila z objavo tožničine fotografije v promocijske namene brez njenega soglasja) ni zadostna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine, njene posledice se morajo manifestirati v obliki pravno priznane škode. Denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice se priznava, kadar moč in trajanje duševnih bolečin upravičujejo, da se na ta način vzpostavi porušeno oškodovančevo psihično ravnotežje. Kako se kažejo duševne bolečine oškodovanca, njihova stopnja in trajanje se ugotavlja v vsakem primeru posebej, v ta namen so dopustna vsa dokazna sredstva, primernejši in v sodni praksi tudi največkrat uporabljen dokaz za presojo duševnega trpljenja pa je zaslišanje stranke, saj je za presojo ključno osebno dojemanje oškodovanca.

Tožnica je obstoj duševnih bolečin zatrjevala kot zbadljivke v trajanju najmanj 3 mesece, pa tudi kasneje, ko se je zmanjšala le njihova pogostost in intenzivnost, zaradi česar je tožnica imela občutek tesnobe in neprijetnosti, ki je ob spominu na objavo spornih fotografij prisoten tudi še danes, a dokaznega bremena za svoje trditve ni zmogla. Dokazna ocena izvedenih dokazov je v rokah sodišča prve stopnje, ki na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka presodi, katero dejstvo šteje za dokazano. Ob primerjavi izpovedb tožnice, njenega očeta S. S. in M. G. je sodišče tudi na podlagi lastnega neposrednega zaznavanja njihove verodostojnosti, kot prepričljivo sprejelo izpovedbo tožnice, da je zaradi fotografij niso hecali, da sprva tudi ni bila prizadeta, da pa ji ni bilo vseeno, da so bile fotografije tudi drugod, razen v reviji O.. Takšna dokazna ocena pa je tudi logična in ustrezno obrazložena. Izpovedba tožnice resda dopušča možnost, da je bila prizadeta pozneje, kar pa za obstoj škode ne zadostuje, ta mora biti namreč dokazan z gotovostjo oz. vsaj z veliko stopnjo verjetnosti. V kolikor bi tožnica zaradi objave spornih fotografij veliko prejokala, se zapirala vase popuščala v šoli in zapustila D., pa bi o tem kljub zadržanosti gotovo znala izpovedati sama. Takšnega zaključka sodišča prve stopnje pritožba ne more omajati s sklicevanjem na iz konteksta vzeto izpovedbo D. B., saj ta ni potrdila, da bi tožnica dom zapustila zaradi objave spornih fotografij, samo dejstvo da je tožnica dom zapustila, če razlog ni bil v objavi spornih fotografij, pa na odločitev o tožbenem zahtevku ne more vplivati.

Sodišče tudi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, ko ni opravilo materialno procesnega vodstva. To je namenjeno dopolnjevanju strankine pomanjkljive trditvene ali dokazne ponudbe, ne pa dokazovanju dejstev, ki so bila sicer zatrjevana in tudi ne nadomeščanju strankine izpovedbe, ki je dokazno sredstvo.

Ker v tem delu uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je v tem delu pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Utemeljeno pa pritožnica izpodbija odločitev o stroških pravdnega postopka. Ti se pravdni stranki priznajo v obsegu, ki je bil potreben za pravdo, kar odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Stroški konference s stranko in obvestila stranki so že zajeti v postavki odgovora na tožbo in postavki za pristop na narok, zato jih ni mogoče opredeliti kot potrebne za pravdo, ne glede na to, da sta bili aktivnosti morebiti izvedeni. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v njegovo odločitev poseglo in višino pravdnih stroškov tožene stranke znižalo za 120 neutemeljeno priznanih odvetniških točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR, skupaj z 2% materialnimi stroški in 20% DDV-jem znaša 67,42 EUR. Ker pa odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj ni ničesar doprinesel k pritožbeni presoji, je toženi stranki naložilo tudi, da sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, o pritožbenih stroških tožeče stranke pa ni odločilo, saj ti niso bili priglašeni.

(1) Trditveno in dokazno breme tožeči stranki nalagajo določbe 2. in 212. člena ZPP.

(2) 179. člen Obligacijskega zakonika

(3) 8. člen ZPP

(4) 1. odstavek 339. člena ZPP

(5) Predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP).

(6) 1. in 2. odstavek 155. člena ZPP

(7) 5. alinea 358. člena ZPP

(8) 2. odstavek 163. člena ZPP