U-I-43/04

4. 3. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Janeza Kimovca iz Ljubljane na seji dne 4. marca 2004

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti petega, šestega in sedmega odstavka 57. člena Zakona o javnih skladih (Uradni list RS, št. 22/2000) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik izpodbija določbe petega, šestega in sedmega odstavka 57. člena Zakona o javnih skladih (v nadaljevanju ZJS), ki določajo, da postanejo (z vsemi bremeni) last občine, na območju katere ležijo (razen če v celoti služijo izvrševanju komunalnih nalog ali storitev občanov druge občine), nezazidana stavbna zemljišča , ki so bila s prostorskimi sestavinami občinskega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 in s prostorskimi sestavinami občinskega dolgoročnega plana za obdobje od leta 1986 do leta 2000 namenjena za graditev objektov in so bila do 10. 3. 1993 družbena lastnina, in zemljišča, ki jih je občina s sprejemom novega prostorskega izvedbenega akta, usklajenega z obveznimi republiškimi izhodišči, namenila za graditev objektov. Katerakoli novonastala občina lahko pred sodiščem zahteva ureditev premoženjskopravnih razmerij in razdelitev skupnega premoženja v skladih, če se skladi lokalnih skupnosti (pri katerih skupno premoženje zaradi ustanovitve novih občin ni bilo razdeljeno v zakonsko določenih rokih) ne preoblikujejo v javne sklade po tem zakonu najkasneje do 30. 3. 2001.

2.Pobudnik navaja, da je v imenu dedičev po pokojni denacionalizacijski upravičenki vložil zahtevo za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč, ki naj bi bila podržavljena z arondacijsko odločbo. Delno naj bi bilo o zahtevi za denacionalizacijo že odločeno. Tako naj bi bila že vrnjena tista zemljišča, ki jih je bilo mogoče vrnitvi v last in posest. Za tista zemljišča, ki jih v naravi ni mogoče vrniti, pa naj bi bil postavljen zahtevek za odškodnino v obliki nadomestnih zemljišč in to tistih, na katera se med drugim nanaša tudi izpodbijana ureditev. Uradna oseba Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju Sklad) naj bi pobudniku pojasnila, da so zahtevana nadomestna zemljišča na podlagi izpodbijanih določb ZJS postala last Mestne občine Ljubljana in da je bila za zahtevana nadomestna zemljišča pogodba o brezplačnem prenosu na Mestno občino Ljubljana sklenjena leta 2003, ker da bo Mestna občina Ljubljana ta zemljišča prodala Islamski verski skupnosti za gradnjo džamije. Pobudnik meni, da ureditev, ki občinam omogoča pridobitev lastninske pravice na nezazidanih stavbnih zemljiščih, ni v skladu s 15., 33. in 67. členom Ustave in da pomeni omejitev oziroma prepoved pridobitve lastninske pravice na nezazidanih stavbnih zemljiščih za tiste, ki so vložili zahteve za denacionalizacijo. Zemljišča, ki so bila na podlagi ZSKZ prenesena na Sklad, bi po mnenju pobudnikov morala biti razpoložljiva za dajanje nadomestnih zemljišč upravičencem do denacionalizacije. Ker je vrnitev v naravi mogoča ne glede na to, da je kmetijsko zemljišče po podržavljenju postalo stavbno zemljišče, naj bi ureditev, ki onemogoča dajanja takih zemljišč kot nadomestnih, kršila 2. in 14. člen Ustave. Meni, da zakonodajalec lastninjenja zemljišč ne bi smel določiti v škodo upravičencev do denacionalizacije. Določbi petega in sedmega odstavka 57. člena ZJS naj bi lokalnim skupnostim omogočali razpolaganje v nasprotju z javnim interesom, kar naj bi tudi ustvarjalo notranje nasprotje pravnega reda. Pobudnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijane določbe in do končne odločitve zadrži njihovo izvrševanje.

B.

3.V skladu z drugim odstavkom 162. člena Ustave lahko vsakdo da pobudo za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem, če izkaže svoj pravni interes. Drugi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) določa, da je pravni interes za vložitev pobude podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavnega sodišča mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev pobudnikovemu predlogu mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja. Splošen in abstrakten pravni interes, ki bi ga imel kdorkoli, ne zadošča.

Zato pobudnik pravnega interesa ne more izkazati z navedbami, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z morebitnim razpolaganjem Mestne občine Ljubljana z zemljišči, ki so postala njena last na podlagi izpodbijane ureditve.

4.Pobudnik pobudo vlaga v svojem imenu, ne navaja pa, da bi bil eden izmed pravnih naslednikov denacionalizacijske upravičenke, temveč le, da je zahtevo za denacionalizacijo vložil v imenu dedičev. Tudi v dopisu Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič- Rudnik, št. 321-48/93-16 z dne 8. 12. 2003 (ki ga je pobudnik priložil pobudi) je pobudnik naveden kot vlagatelj zahteve za denacionalizacijo "po pooblastilu dedičev". Tudi če bi bil eden izmed dedičev denacionalizacijske upravičenke, pobudnik z navedbami v pobudi ni izkazal, da bi se z razveljavitvijo izpodbijanih določb njegov pravni položaj izboljšal.

5.Pobudnik ne zatrjuje, da podržavljenega zemljišča zaradi izpodbijane ureditve ne bi bilo mogoče vrniti njegovemu prejšnjemu lastniku, temveč, da Sklad zemljišč, ki so po izpodbijani ureditvi prešla v last občine, ne more dati kot nadomestnih zemljišč. Zgolj okoliščina, da pravni nasledniki denacionalizacijske upravičenke zahtevajo nadomestna zemljišča, pa še ne izkazuje, da izpodbijane določbe ZJS posegajo v pravni položaj pobudnika. Razveljavitev izpodbijane ureditve namreč še ne bi pomenila, da bi bila v konkretnem denacionalizacijskem postopku kot nadomestna zemljišča dana zahtevana zemljišča.

Določba 27. člena ZDen, da je Sklad zavezanec za vrnitev nadomestnih kmetijskih zemljišč in gozdov, namreč ne pomeni, da je Sklad denacionalizacijskim upravičencem zavezan dati tisto nadomestno zemljišče, ki ga denacionalizacijski upravičenec oziroma njegov pravni naslednik želi. Po tretjem odstavku 42. člena ZDen da zavezanec upravičencu nadomestno nepremičnino, če se o tem sporazumeta. Pobudnik ne navaja, da bi do takega sporazuma pred uveljavitvijo izpodbijane ureditve oziroma pred prenosom zemljišč v last Mestne občine Ljubljana že prišlo, temveč le, da je bil marca 2003 postavljen zahtevek za odškodnino v obliki nadomestnega premoženja. Pobudnik tudi ne zatrjuje, da Sklad zaradi izpodbijane ureditve ne razpolaga z zemljišči, ki jih lahko ponudi kot nadomestna zemljišča. To tudi ne izhaja iz dopisa Sklada št. 11-65/03/JZU z dne 15. 1. 2004. Nasprotno, iz tega dopisa Sklada je razvidno, da bo Sklad s postopkom dodeljevanja nadomestnega zemljišča nadaljeval po prejemu vloge vlagatelja.

6.Pobudnik torej ni izkazal, da se izpodbijana ureditev nanaša na zemljišča, za vrnitev katerih bi se pobudnik s Skladom že sporazumel. S pavšalnim zatrjevanjem, da bi morala biti vsa zemljišča, ki so bila v Sklad prenesena na podlagi ZSKZ, razpoložljiva za vračilo v obliki nadomestnih zemljišč, pa pobudnik zatrjuje zgolj hipotetični oziroma ekonomski interes, ki za izpolnjevanje procesne predpostavke iz 24. člena ZUstS ne zadošča. Zato je bilo treba pobudo zavreči.

C.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: podpredsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Podpredsednik dr. Janez Čebulj