Jedro

Redakcijska pomota, do katere naj bi prišlo zato, ker je pooblaščenec v istem času pripravljal več podobnih vlog, po zaključku višjega sodišča ne more predstavljati tak opravičljiv razlog, ki bi utemeljeval vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Zoper navedeni sklep se je tožeča stranka pritožila zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve postopka. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev, pritožbenih stroškov pa ni priglasila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz določila 116. člena ZPP izhaja, da sodišče stranki dovoli vrnitev v prejšnje stanje takrat, kadar iz upravičenih razlogov, ki izvirajo iz njene sfere, zamudi rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje. Pravni standard upravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje obsega vsak dogodek, ki je stranki preprečil opravo procesnega dejanja ter v posledici povzročil prekluzijo, vsebino predpostavke "upravičeni vzrok" pa ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej po pravilih o razlagi pravnih standardov. Sodna praksa in pravna teorija sta pri tem izoblikovali naslednje merilo: upravičen vzrok je lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje; vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše slučaju, ki se je pripetil stranki. Po zaključku višjega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno ugotovilo odločilna dejstva in iz njih napravilo pravilne zaključke, pri čemer v konkretnem primeru niti ne gre za zamudo roka za opravo kakšnega pravnega dejanja, pač pa za vprašanje (ne)pravilnega poimenovanja vloge in posledično njenega zavrženja s strani Vrhovnega sodišča RS.

5. Za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (določbe 116. do 120. člena ZPP) zadostuje verjetnost dejstva, da je do zamude naroka ali roka za opravo kakšnega dejanja prišlo iz opravičljivega razloga. Tožeča stranka tudi v pritožbi ponavlja, da je vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi očitne redakcijske pomote, ki je pripeljala do tega, da je vlogo napačno poimenovala („predlog za dopustitev revizije“ namesto „revizija“). Navaja, da je pri pisanju vloge iz previdnosti navajala tudi argumente za dopustitev revizije in vlogo poimenovala „predlog za dopustitev revizije“, v končni redakciji pa teh navedb ni črtala in vloge pomotoma ni poimenovala „revizija“. Redakcijska pomota, do katere naj bi prišlo zato, ker je pooblaščenec v istem času pripravljal več podobnih vlog, po zaključku višjega sodišča ne more predstavljati tak opravičljiv razlog, ki bi utemeljeval vrnitev v prejšnje stanje. Tudi sicer je v predlogu za dopustitev revizije tožeča stranka postavila vprašanje, o katerem naj Vrhovno sodišče odloča v smislu predloga za dopustitev revizije, kar pomeni, da ni šlo zgolj za napačno poimenovanje vloge, pač pa (delno) tudi za napačno vsebino.

6. Dejstvo, da se je ZPP v delu, ki se nanaša na vlaganje revizije kot izrednega pravnega sredstva spremenil ter različna stališča v strokovni javnosti glede posameznih določb ZPP-E, nedvomno terjajo posebno skrbnost pri pripravi vloge, v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi pa je odgovornost strank še toliko bolj poudarjena. 125. člen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E) povsem jasno in natančno določa, glede katerih procesnih situacij velja nova ureditev, pritožnik pa niti v pritožbi ne navaja okoliščin (razen tistih, ki jih je uveljavljal že v postopku na prvi stopnji in jih je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje), s katerimi bi opravičil svojo napako.

7. Sodišče prve stopnje (in tudi višje sodišče) ne more in ne sme presojati, ali bi Vrhovno sodišče moralo vlogo kljub napačnemu poimenovanju obravnavati po vsebini. Prav tako pa niti prvostopenjsko sodišče niti višje sodišče ne moreta presojati razlogov, zaradi katerih je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrglo, namesto da bi jo vsebinsko obravnavalo. Zavrženje vloge, ki je po vsebini revizija, tudi ne pomeni nedopustnega posega v ustavno pravico tožeče stranke do sodnega varstva (23. člen Ustave RS): pravice do revizije ta ustavna določba namreč ne zagotavlja, iz ustaljene presoje Ustavnega sodišča pa izhaja, da v okviru pravice do sodnega varstva revizija kot izredno pravno sredstvo sama po sebi ni varovana.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).