Jedro

Tožnik lahko v pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi uveljavlja ugovor vročitve odločbe, s katero se mu nalaga plačilo dolga, saj kolikor mu odločba ni bila vročena, tudi nima pravnih posledic in izvršljivost ni nastopila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep RTV Slovenija št. ... z dne 28. 9. 2004 o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva v višini 57.763,00 SIT. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bilo tožniku naloženo plačilo neplačanih prispevkov za programe RTV Slovenije od junija 2000 do aprila 2001 z odločbo RTV Slovenija št. ... z dne 20. 4. 2001, ki je postala izvršljiva dne 18. 5. 2001. Ker dolg v predpisanem roku ni bil poravnan, je RTV Slovenija s prvostopnim sklepom izdala sklep o prisilni izterjavi dolga iz naslova neplačanega prispevka. Tožena stranka se v obrazložitvi sklicuje na 132. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96-odločba US, 87/97, 35/98-odločba US, 82/98, 91/98, 108/99, 37/01 - odločba US in 97/01 in 54/04, v nadaljevanju ZDavP), ki določa, da je izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog, ki ga izda organ, pristojen za odmero obveznosti. V skladu s 5. odstavkom 142. člena ZDavP s pritožbo zoper sklep ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Ker iz pritožbenih navedb izhaja, da tožnik v pritožbi izpodbija pravilnost odločbe, ki se izvršuje, je tožena stranka zavrnila pritožbo kot neutemeljeno.

Tožnik v tožbi navaja, da so v pravni službi prvostopnega organa zelo dobro vedeli, da odločbe o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija z dne 20. 4. 2001 ni prejel in ga z zahtevkom ni seznanila niti ga. A.A. na pogovoru dne 3. 5. 2001, zato po njegovem mnenju razlog za obveznost plačila ni obstajal. Tožnik zatrjuje, da je za navedeno odločbo izvedel šele 8. 10. 2004, ko je ustno podal pritožbo na predmetni prvostopni sklep o davčni izvršbi. Tako namestnica prave službe na RTV Slovenija kot tudi odvetnica Zveze potrošnikov naj bi izjavili, da je v opisanem položaju nemogoče, da je prišlo po toliko letih do davčne izvršbe. Navsezadnje tožnik tudi ni prejel nobenega odgovora na dopis, ki ga je na njegovo prošnjo RTV Slovenija poslala pravnica Zveze potrošnikov. Glede na vse navedeno tožnik smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, ter predlaga, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Glede obračunavanja in plačevanja RTV prispevka, zamudnih obresti, prisilne izterjave in drugih vprašanj postopka so se po določbi 15. i člena tedaj veljavnega Zakona o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 18/94, 29/94, 73/94 - odločba US, 88/99, 102/99 - odločba US, v nadaljevanju ZRTVS) uporabljale določbe ZDavP. Sodišče ugotavlja, da so se v obravnavanem primeru uporabljale tako določbe ZDavP kot tudi deloma določbe novega Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04, v nadaljevanju ZDavP-1). Prehodna določba 409. člena ZDavP-1 namreč določa, da se novi zakon začne uporabljati 1. januarja 2005, razen izrecno določenih poglavij oziroma zakonskih določil, med katerimi se nahaja tudi tretji del zakona, ki se nanaša na davčno izvršbo, ki je začel veljati z dnem uveljavitve novega ZDavP-1 dne 21. 5. 2004. V skladu z navedenim so se v obravnavani zadevi uporabljale tako določbe XXI. a poglavja ZDavP "Plačevanje prispevkov za programe RTV Slovenija" (členi 223. b do 223. e ZDavP) kot tudi določbe tretjega dela novega ZDavP-1 "Davčna izvršba" (členi 125 do 198), ki jih je pravilno uporabil tudi prvostopni organ v sklepu o davčni izvršbi z dne 28. 9. 2004. V skladu z določbo 223. c člena ZDavP izda javni zavod fizični osebi, za katero ugotovi, da je zavezanec za prispevek in da prispevka ni plačala, odločbo o obveznosti plačila prispevka, s katero ji naloži, da neplačane prispevke plača v 15 dneh od vročitve odločbe. Prisilno izterjavo zoper zavezanca, ki davka ni plačal v določenem roku, uvede in vodi javni zavod po tem zakonu, razen prisilne izterjave iz premičnega premoženja, ki jo opravljajo pooblaščeni delavci davčnega organa (223. e člen ZDavP). V obravnavani zadevi je prvostopni organ na podlagi 127. člena ZDavP-1 začel davčno izvršbo z izdajo sklepa, ki mora vsebovati taksativno določene ter druge potrebne podatke, da se prisilna izterjava lahko opravi (137. člen ZDavP-1); med drugim mora sklep o davčni izvršbi vsebovati izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost (3. točka 1. odstavka 137. člena ZDavP-1). Izvršilni naslov je odločba o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija št. 60160357-041-02-01 z dne 20. 4. 2001, pri čemer je sedaj v tožbi sporno le še vprašanje, ali je bil tožniku izvršilni naslov vročen, kar je pogoj za ugotavljanje izvršljivosti odločbe o naložitvi plačila. Tožnik je namreč že v pritožbi smiselno zatrjeval, da mu odločba ni bila vročena, tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi kot odgovor navedla, da je citirana odločba postala izvršljiva dne 18. 5. 2001. Tožnik lahko v pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi uveljavlja ugovor vročitve odločbe, s katero se mu nalaga plačilo dolga, saj kolikor mu odločba ni bila (pravilno) vročena, tudi nima pravnih posledic in izvršljivost ni nastopila. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je bil poskus vročitve odločbe tožniku najprej opravljen dne 23. 4. 2001, sama odločba o naložitvi plačila RTV prispevka kot izvršilni naslov pa mu je bila osebno vročena dne 3. 5. 2001, kar je razvidno iz originalne povratnice, ki jo je tožena stranka predložila sodišču, potem ko je sodišče od nje zahtevalo dopolnitev upravnih spisov. V nasprotju s podatki upravnega spisa je torej tožnikovo zatrjevanje, da izvršilnega naslova ni prejel, pravilna pa je v posledici tudi ugotovitev prvostopnega organa in tožene stranke, da je odločba o obveznosti plačila RTV prispevka postala izvršljiva dne 18. 5. 2001, kar izhaja tudi iz potrdila o izvršljivosti na prvi strani te odločbe. Prvostopni sklep o davčni izvršbi pa ima tudi vse druge sestavine, ki jih zahteva 137. člena ZDavP-1. Dejstvo, ali je bilo tožniku izvršilni naslov vročen, je med strankama sicer sporno, vendar je že iz podatkov upravnih spisov nedvomno izkazana osebna vročitev izvršilnega naslova, tožnik pa v tožbi nevročitev odločbe zgolj zatrjuje, zato je sodišče odločilo brez glavne obravnave (2. alinea 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - odločba US, v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na vse navedeno je sodišče po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Tožnik je skupaj s tožbo vložil tudi predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Ker tožnik v predlogu ni navedel razlogov za svoje slabo premoženjsko stanje, niti v zvezi s tem predložil nobenih dokazil, je sodišče tožniku poslalo dopis št. U 2178/2006-5 z dne 6. 2. 2008, ki ga je tožnik osebno prejel dne 25. 2. 2008, v katerem ga je pozvalo, da predloži dokazila iz 2. odstavka 169. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 - prečiščeno besedilo, 70/04 in 69/05 ter 90/05, 43/06 - odločbi US in 52/07) oziroma iz 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/04 - uradno prečiščeno besedilo, 115/06 in 140/06, v nadaljevanju ZST).

Po 3. odstavku 168. členu ZPP, ki se po 1. odstavku 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US, v nadaljevanju ZUS-1) primerno uporablja za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, in v skladu s 1. odstavkom 13. člena ZST, lahko sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks, če bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama, ali se preživljajo njeni družinski člani. Glede na to, da je bil tožnik v skladu z 2. odstavkom 269. člena ZPP in 1. odstavkom 13. člena ZST pozvan, da za oprostitev plačila sodnih taks predloži ustrezna dokazila, ki jih v postavljenem roku niti kasneje ni predložil, je predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks neutemeljen in ga je treba zavrniti, ker tožnik ni izkazal, da bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sam ali se preživljajo njegovi družinski člani. Predlog za oprostitev plačila sodnih taks mora vsebovati vse sestavine, ki so opredeljen v 2. odstavku 105. člena ZPP. Če predlogu za oprostitev sodnih taks ni predložena vsa potrebna dokumentacija, iz katere bi izhajalo, da stranka utemeljeno predlaga sodišču, da jo oprosti plačila takse, sodišče njen predlog zavrne kot neutemeljen (tako tudi v sklepu Vrhovnega sodišča RS št. I Up 595/2007 z dne 10. 10. 2007). Sodišče še pripominja, da je tožnika izrecno pozvalo na dopolnitev vloge za oprostitev plačila sodnih taks, čeprav dolžnost predložitve listinskih dokazov hkrati z vloženim predlogom za oprostitev plačila sodnih taks predlagatelju nalaga že 3. odstavek 13. člena ZST ter 2. odstavek 269. člena ZPP, zato dodatni poziv sodišča po stališču v zgoraj citiranem sklepu št. I Up 595/2007 z dne 10. 10. 2007 niti ni bil potreben.

Uporaba določb 51. do 72. člena ZUS-1 temelji na podlagi prehodne določbe 104. in 2. odstavka 105. člena istega zakona.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 107. člena istega zakona.