Jedro

Šlo je za izročitev besedila pogojev nezgodnega zavarovanja in to je tudi ugotovljeno na polici. To pomeni, da njegove določbe vežejo sklenitelja zavarovanja in tako tudi tistega, v katerega korist je bilo zavarovanje sklenjeno za primer smrti zavarovanca oziroma zavarovalnica se lahko sklicuje nanj. Tožnici, v katere korist je bilo sklenjeno življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim zavarovanjem, tako ne gre odškodnina za nezgodno smrt, ker je imel sklenitelj zavarovanja - njen sin ob nezgodi več kot 0.5 promila alkohola v krvi (prva alinea 8. točke 9. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-94).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej zavarovalniški pravdi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek naj ji toženka plača 1.556.529 SIT z obrestmi od 25.2.1997 dalje do plačila. Ugotovilo je, da je bil tožničin sin L. L. življenjsko in hkrati nezgodno zavarovan pri toženki. Umrl je v prometni nesreči kot voznik avtomobila, vendar je vozil pod vplivom alkohola s koncentracijo 0,5 promila v krvi. Zato gre tožnici, v katere korist je bilo sklenjeno zavarovanje, le odškodnina za naravno, ne pa tudi nezgodno smrt, kar je predmet tožbenega zahtevka. Pogoji nezgodnega zavarovanja so morali biti znani zavarovancu.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo, ker je sprejelo kot pravilne dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča. Tudi samo ne vidi razloga, da toženka ne bi zapustniku vročila poleg Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje tudi Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje NE-94. Ob tem in ob izpovedi priče I., da so bili pokojniku pogoji znani, je sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev postopka pred sodiščema prve in druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj vrhovno sodišče sodbi nižjih sodišč tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ali pa ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da ne sodišče prve, ne sodišče druge stopnje ni naredilo dokazne ocene pričevanj. Obsežno pojasnjuje, zakaj ne gre verjeti priči I. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do predloga za razširitev dokaznega postopka in je le pavšalno odgovorilo na pritožbene navedbe. Zato meni, da sta nižji sodišči storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj gre za očitno nasprotje v odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah prič v postopku, in med samimi zapisniki. Materialno pravo je nepravilno uporabilo, saj če se upošteva tretji odstavek 902. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ustna seznanitev sklenitelja zavarovanja s takšnimi pogoji ne zadošča, ker je potrebna njihova fizična izročitev. Le-te pa glede pogojev NE-94 nikoli ni bilo.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je razgrnilo svojo dokazno oceno v zvezi s pričevanji na 4. strani svoje sodbe, sodišče druge stopnje pa v obsežnem drugem in tretjem odstavku obrazložitve svoje odločbe v ožjem pomenu. Očitek, da sodbi ne vsebujeta dokazne ocene, torej ne drži. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Obsežna revizijska pojasnila, zakaj sodišče ne bi smelo verjeti priči A. M. I., pa meri prav na izpodbijanje dejanskega stanja. Zato odgovorov na te trditve ne bo.

Res se pritožbeno sodišče ni opredelilo do dokaznih predlogov, danih v pritožbi. Vendar tega pritožba niti ni omogočila, ker ni izkazala, da tožeča stranka novih dokazov ni mogla brez svoje krivde predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave (prvi odstavek 337. člena ZPP). Takšnih dokaznih predlogov ni mogoče upoštevati (četrti odstavek 286. člena ZPP).

Končno ne gre niti za kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nelogično je revizijsko povezovanje med zatrjevano pavšalnimi odgovori na pritožbene navedbe ter nasprotjem med razlogi sodbe o vsebini zapisnikov in njimi samimi. Sicer pa teh nasprotij ni in jih revizija tudi ne opiše. Procesnih kršitev torej ni.

Kar zadeva uporabo materialnega prava, ima sicer revizija prav, da morajo biti ob sklenitvi zavarovalne pogodbe zavarovalni pogoji izročeni sklenitelju zavarovanja. Tretji odstavek 902. člena ZOR namreč določa, da mora zavarovalnica opozoriti sklenitelja zavarovanja, da so splošni in posebni zavarovalni pogoji sestavni del pogodbe, in mu izročiti njihova besedila, če niso natisnjeni že na sami polici. Vendar je tožena stranka obema pogojema zadostila. Iz police S 1097317 za življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim zavarovanjem (iz njenega uvodnega dela) sledi opozorilo, da so sestavni del zavarovalne pogodbe poleg Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje tudi Splošni pogoji za dodatno nezgodno zavarovanje. Sodišče druge stopnje pa je ugotovilo, da je tožena stranka slednje (NE-94) izročila pokojniku (glej sodbo višjega sodišča na 3. strani spodaj!). Spričo prej citirane zakonske določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve in torej tudi to pravkar opisano. Revizija jo sicer zanika, kar pa pomeni le nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, medtem ko je s procesnega vidika revizija ne izpodbija.

Šlo je torej za izročitev besedila pogojev nezgodnega zavarovanja in to je tudi ugotovljeno na polici (četrti odstavek 902. člena ZOR). To pomeni, da njegove določbe vežejo sklenitelja zavarovanja in tako tudi tistega, v katerega korist je bilo zavarovanje sklenjeno za primer smrti zavarovanca (957. člen ZOR), oziroma zavarovalnica se lahko sklicuje nanj (prvi odstavek 921. člena ZOR). Tožnici, v katere korist je bilo sklenjeno življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim zavarovanjem, tako ne gre odškodnina za nezgodno smrt, ker je imel sklenitelj zavarovanja - njen sin ob nezgodi več kot 0.5 promila alkohola v krvi (prva alinea 8. točke 9. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-94). Odločitev nižjih sodišč je torej materialnopravno pravilna.

Izkazalo se je, da ni podan noben izmed uveljavljanih revizijskih razlogov. Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).