Jedro

Obstoj dolga je toženka predhodno prerekala, nakar je v spornem dopisu prosila za njegov odpis. S tem dopisom je toženka nedvomno (posredno) priznala obstoj dolga. Toženka je sporno izjavo podala prej, preden je petletni zastaralni rok iztekel, s tem pa je pretrgala tek zastaralnega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi za glavnico 1.149,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za plačilo izvršilnih stroškov v višini 46,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem pa sklep o izvršbi razveljavilo, tožbeni zahtevek zavrnilo in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Toženka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče napačno presodilo njeno izjavo (dopis) z dne 30. 6. 2010 kot posredno pripoznavo dolga ter na tej podlagi napačno odločilo o ugovoru zastaranja ter s tem zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga zavrnitev zahtevka v celoti.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbenem postopku je sporno le še vprašanje, ali je tožbeni zahtevek tožeče stranke zastaral ali ne. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo toženkin ugovor zastaranja, toženka pa v pritožbi vztraja, da je tako stališče napačno. Odločitev o tem, ali je zahtevek zastaral ali ne, je odvisna od presoje toženkine izjave/dopisa z dne 30. 6. 2010. V tem dopisu (priloga A 11) je toženka zaprosila tožečo stranko za odpis dolga, ki je izviral iz Pogodbe o sofinanciranju stroškov spodbujanja podjetništva (priloga A 2/B 2). Obstoj navedenega dolga je toženka predhodno prerekala, nakar je v spornem dopisu prosila za njegov dopis, to pa naj bi po toženkinih trditvah storila na podlagi priporočila uslužbenke tožeče stranke.

6. Odločitev prvostopenjskega sodišča o razlagi dopisa (priloga A 11) je pravilna. S tem dopisom je toženka nedvomno (posredno) priznala obstoj dolga, ki izvira iz zgoraj navedene pogodbe. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, bi bilo nelogično sklepati, da bi oseba zaprosila za odpis nečesa, kar ne obstaja. Nasprotna razlaga bi bila nevzdržna. V tem kontekstu je bila pravilna tudi odločitev sodišča, da ni sledilo toženkini izpovedi, saj je v popolnem nasprotju z vsebino tega dopisa. Pravilnosti stališča ne morejo omajati niti pritožbene navedbe. Za odločitev v tem sporu je pravno neodločilno, ali se je toženka za pisanje tega dopisa odločila samostojno ali pa pogovoru z uslužbencem tožeče stranke. Dejstvo je, da je dolg pripoznala. Da bi z tožečo stranko (oziroma njenim zaposlenim) sklenila dogovor, da dolga ni (kot npr. odpust dolga ipd.), pa toženka niti ni zatrjevala. Zaradi navedenega je sodišče izvedlo vse dokaze, s katerimi sta stranki dokazovali pravno odločilna dejstva, preostale pa utemeljeno zavrnilo.

7. Pritožbene navedbe, da je toženka prava neuka in ni razumela pravnih posledic svoje izjave, so neutemeljene. Ugotovitve, ki izhajajo iz dopisa, so dejanske narave. Povprečni osebi je jasno (ali pa bi ji vsaj moralo biti), da če zaprosi nekoga za odpis nekega dolga, to predpostavlja zavedanje o obstoju tega dolga. Za takšen sklep ni potrebno nobeno posebno pravno ali računovodsko znanje.

8. Toženka je sporno izjavo podala prej, preden je petletni zastaralni rok iztekel, s tem pa je pretrgala tek zastaralnega roka, ki do vložitve predloga za izvršbo ni znova iztekel (prvi odstavek 369. člena OZ). Odločitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek v ugodilnem delu ni zastaral, je torej pravilna.

9. Pritožbeni razlogi niso podani, v sodbi pa tudi ni pomanjkljivosti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).