Jedro

Pojem "zbirka" je opredeljen široko in med drugim zajema "vsak" strukturiran niz osebnih podatkov. Zbirka pa mora biti strukturirana tako, da omogoča enostaven dostop do osebnih podatkov. Merila in oblike za strukturiranje te zbirke niso določena, na primer da bi bilo treba zadevne osebne podatke voditi v obliki kartotek, posebnih seznamov ali drugih sistemov razvrščanja, da bi jih bilo mogoče šteti za zbirko. Cilj zahteve, da mora biti niz osebnih podatkov "strukturiran v skladu s posebnimi merili", je zgolj omogočiti, da se podatki o neki osebi enostavno najdejo.

15(1) člen GDPR je treba razlagati tako, da okoliščina, če upravljavec osebnih podatkov opravlja regulirano dejavnost in je posameznik, katerega osebni podatki so bili obdelani, tudi zaposlen pri tem upravljavcu, to načeloma ne vpliva na obseg pravice, ki jo ima ta posameznik na podlagi te določbe; oziroma da temeljne pravice posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, (lahko) prevladajo nad interesi upravljavca, kadar se osebni podatki obdelujejo v okoliščinah, v katerih posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, take obdelave razumno ne pričakujejo; oziroma da morebitni ekonomski interesi upravljavca ne prevladajo nad pravicami osebe, na katere se osebni podatki nanašajo, ker niti ne gre za pravice in svoboščine drugih iz člena 23(1)(i) GDPR.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Informacijska pooblaščenka je na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu zvezi s 15. členom in 77. členom Uredbe (EU) 2916/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku tokih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju Splošna uredba o varstvu podatkov) ter na podlagi petega odstavka 65. člena, tretjega odstavka 248. člena in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) o pritožbi prosilke A. A. z dne 20. 8, 2019 zoper obvestilo upravljavca B., d.o.o., v zadevi seznanitve z lastnimi osebnimi podatki izdala odločbo, s katero je pritožbi prosilke zoper obvestilo upravljavca z dne 13. 8. 2019 delno ugodila in obvestilo upravljavca delno odpravila ter odločila, da mora upravljavec prosilki v 15 dneh od vročitve te odločbe, na način, ki ga je določila prosilka v zahtevi, posredovati določene dele "poročila o opravljenih razgovorih na podlagi določbe 11. člena Pravil o ravnanju in ukrepih za preprečevanje trpinčenja na delovnem mestu (mobbing) in drugih prepovedanih dejanj zoper zaposlene ter za odpravo njihovih posledic, in sicer na podlagi vloge, ki jo je dne 17. 11.2017 po e- pošti podala zaposlena A. A. predsednici sindikata C. C., z dne 7. 5. 2018. To je bila odločitev v prvi točki izreka odločbe tožene stranke.

2. V drugi točki izreka izpodbijane odločbe je tožena stranka pritožbo prosilke zavrnila v delu, ki se nanaša na preostale zapise, katerih seznanitev je bila prosilki zavrnjena z izpodbijanim obvestilom (na straneh od 7 do 10 poročila).

3. V tretji točki izreka je tožena stranka pritožbo prosilke v delu, ki se nanaša na magnetogram njene izpovedi dne 30. 1. 2018 iz poročila z dne 7. 5. 2018 in na popravek osebnih podatkov iz pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 7. 2005 številka 15-04/2005 in datuma sklenitve te pogodbe navedenega v drugi alineji v točki 3 iz zgoraj omenjenega poročila, kot novo zahtevo odstopila v reševanje upravljavcu na prvo stopnjo, ki mora o njej odtočiti v skladu s členi 12, 15 in 16 Splošne uredbe o varstvu podatkov (SVUP).

4. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka med drugim pravi, da je prosilka dne 18. 7. 2019 (ustno) in 1.9. 7. 2019 (pisno) pri upravljavcu vložila zahtevi za pridobitev celotnega poročila z dne 7. 5. 2018. Upravljavec je zahtevo delno zavrnil z odgovorom z dne 13. 8. 2019 ter prosilki posredoval poročilo z deloma prikritimi deli. V odgovoru oziroma v tem obvestilu je upravljavec pojasnil, da gre pri izpovedi neposredne vodje področnega gospodarjenja z nepremičninami za izjave druge osebe o posamezniku, ki jih je ta podala v okviru postopka v skladu z internimi pravili. Mnenja in stališča druge osebe o posamezniku (podaja subjektivnega mnenja, navedbe ali ocene) ne predstavljajo osebnih podatkov posameznika, temveč osebne podatke tistega, ki tako izjavo poda. Upravljavec se je skliceval tudi na odločbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1820/2011. 5. Prosilka je dne 20. 8. 2019 pri Informacijskem pooblaščencu vložila pritožbo zoper obvestilo zavezanca. Tožena stranka pravi, da iz narave priloge izhaja, da gre za pritožbo, čeprav je priložila tudi zahtevo na obrazcu za: - pridobitev kopije izpovedi priče Č. Č. z dne 28. 2. 2018 iz poročila z dne 7. 5. 2018 - ta del je bil obravnavan v pritožbenem postopku, ker gre dejansko za pritožbo; - pridobitev magnetograma prosilkine izpovedi z dne 30. 1. 2018 iz poročila z dne 7. 5. 2018; - popravek osebnih podatkov iz pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 7. 2005 (15-04/2005) in datuma sklenitve te pogodbe, navedenega v drugi alineji v točki 3 poročila, z dne 7. 5. 2018. 6. Tožena stranka je dne 22. 8. 2019 upravljavca zaprosila za posredovanje kopije celotnega poročila, kopijo prosilkine prvotne zahteve in morebitno dodatno pojasnilo o razlogih za zavrnitev. Pristojni organ je dne 10. 9. 2019 prejel odziv upravljavca z dodatno utemeljitvijo. V odzivu je pojasnil, da je bila prosilka kot udeleženka razgovora že obveščena o kronologiji dejanskega stanja, ugotovitvah in predlogih; da želi prosilka po določbah SUVP uveljaviti pravico v obsegu, ki bi ji eventualno šel v okviru procesnih pravic kot udeleženki določenega postopka. V konkretnem primeru je šlo za postopek pri delodajalcu po Pravilih o ravnanju in ukrepih za preprečevanje trpinčenja na delovnem mestu (mobbing) in drugih prepovedanih dejanj zoper zaposlene ter za odpravo njihovih posledic; da po omenjenih pravilih prijavitelj ni upravičen do celotne dokumentacije; da obseg pravice po členu 15 SUVP ni tako velik, da bi zajel tudi subjektivna opažanja, mnenja, vrednostne sodbe ipd., ki jih za namen ugotovitve dejanskega stanja v zadevi delodajalcu zaupajo drugi delavci.

7. Tožena stranka je na podlagi 9. člena in 146. člena ZUP obvestila prosilko o dodatni utemeljitvi upravljavca ter jo pozval, da se do tega dokumenta neobvezujoče opredeli. Prosilka se je na poziv odzvala in med drugim pojasnila, da komisija ni imela naloge, da v poročilo selektivno in po lastni presoji navaja ali izpušča zbrana dejstva; da se je prijava nanašala na nedopustna ravnanja njej nadrejenih, zato je bil v postopku zaslišan gospod Č.Č., ki ni tretja oseba, ampak prosilkin neposredni vodja. Njegova izpoved ni njegovo osebno, temveč službeno mnenje, vezano na prosilkine osebne okoliščine; da odločba Upravnega sodišča ni primerljiva z obravnavano zadevo; da člen 15 SUVP ne določa, da je pravica do seznanitve omejena z interesi tistih, ki prikrivajo sum nedovoljenih ravnanj.

8. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka navaja materialnopravne pogoje za uresničitev pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, med drugim, da se morajo zahtevani osebni podatki nanašati na posameznika, ki zahteva seznanitev; zahtevani osebni podatek mora obstajati v zunaj zaznavni fizični ali elektronski obliki; zahtevani osebni podatki se morajo voditi z avtomatiziranimi sredstvi ali se nahajati v posameznikovi zbirki osebnih podatkov; z zahtevanimi osebnimi podatki mora razpolagati upravljavec v smislu (7) točke člena 4 SUVP; omenja tudi pogoj neobstoja posebnih zakonskih ali nadzakonskih omejitev dostopa do lastnih osebnih podatkov v smislu člena 23 Splošne uredbe o varstvu podatkov.

9. Tožena stranka ugotavlja, da gre pri B., d. o. o. za tipičnega upravljavca zasebnega sektorja, predmetno poročilo pa je očitno del dokumentarnega gradiva, ki je nastalo v formalnem postopku reševanja problematike trpinčenja na delovnem mestu, torej gre nedvomno za dokument iz zbirke osebnih podatkov v smislu 6. točke 4. člena SUVP. Tožena stranka oziroma Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju. IP) je na drugi stopnji presojal le materialnopravno vprašanje o tem, ali in v kakšnem obsegu gre pri zavrnjenem delu zahtevanega poročila za osebne podatke, ki se nanašajo na prosilko. Po uradni dolžnosti je preveril še obstoj morebitne omejitve pravice iz točke 6 (gl. prejšnje poglavje obrazložitve).

10. Iz dokumentarnega gradiva izhaja, da je predmet prosilkine zahteve oziroma odločanja v pritožbenem postopku poročilo o opravljenih razgovorih na podlagi določbe 11. člena Pravil o ravnanju in ukrepih za preprečevanje trpinčenja na delovnem mestu (mobbing) in drugih prepovedanih dejanj zoper zaposlene ter za odpravo njihovih posledic, in sicer na podlagi vloge, ki jo je dne 17. 11. 2017 po e- pošti podala zaposlena A. A. predsednici sindikata C. C. z dne 7. 5. 2018 (skupaj 17 strani). Gre za zapis zatrjevanih in ugotovljenih dejstev ter okoliščin, vključno z zapisom razgovorov. Prosilki je bila zavrnjena seznanitev z izjavami vodje področja Č. Č. (večinski del zapisov) in izjavami oziroma zapisi vodje razgovora ter predsednice sindikata, ki so bile dane v zvezi z razgovorom z vodjo področja.

11. Tožena stranka ugotavlja, da je prosilka na podlagi člena 15 SUVP upravičena do seznanitve tudi s tistimi deli predmetnega poročila, kot so navedeni v 1. točki izreka izpodbijanega akta, ker so izpolnjeni vsi materialnopravni pogoji za seznanitev.

12. Kot razloge za to pristojni organ navaja, da je prosilka v predmetnem poročilu nedvomno določena na podlagi osebnega imena, podatkov o zaposlitvi pri upravljavcu, naziva delovnega mesta in opisa problematike; odobreni deli poročila oziroma odobreni zapisi se hkrati nanašajo na dve osebi, na prosilko, ki je bila "predmet" razgovora in na vodjo organizacijske enote, ki je podal posamezne izjave, na predsednico sindikata, ki je podala posamezne izjave in na osebo, ki je vodila postopek ter pripravila poročilo in je tudi podala posamezne izjave. Zato ne drži trditev upravljavca, da se ti zapisi nanašajo le na drugo osebo.

13. Če gre za osebne podatke, ki se hkrati nanašajo na dve osebi (ti. osebni podatki z dvojno naravo), to samo po sebi ni razlog za zavrnitev pravice do seznanitve. Za tovrstne osebne podatke ne velja poseben režim obravnave, saj bi bila v primeru prikritja teh osebnih podatkov (kar praktično pomeni prikritje celotnih zapisov) prosilkina pravica do seznanitve nedopustno okrnjena. Pravna podlaga v členu 15 SUVP v konkretnem primeru ni le podlaga za razkritje prosilkinih osebnih podatkov prosilki, temveč tudi podlaga za razkritje osebnih podatkov drugih oseb, ki so padale izjave v zvezi s prosilko. V obravnavanih zapisih osebni podatki prosilke in osebni podatki drugih oseb tvorijo neločljivo celoto, zato je člen 15 SUVP podlaga za razkritje vseh osebnih podatkov z dvojno naravo.

14. Drugačno obravnavanje osebnih podatkov z dvojno naravo bi bilo dopustno le tedaj, če bi tako izrecno določal oziroma dopustil zakon ali višji predpis, vendar takega zakona v konkretnem primeru ni. Zavrnitev bi bila možna le izjemoma s sklicevanjem na četrti odstavek člena 15 SUVP, ki določa, da pravica do pridobitve kopije ne vpliva negativno na pravice in svoboščine drugih (podobno določa tudi (j) točka prvega odstavka člena 23 SUVP). V konkretnem primeru ne gre za tak primer, saj pravice in svoboščine drugih oseb ne prevladajo nad pravico prosilke, ker odobreni zapisi ne vsebujejo nobenih posebej občutljivih ali subtilnih informacij drugih oseb, na primer posebnih kategorij podatkov iz prvega odstavka 9. člena SUVP, informacij o zasebni komunikaciji, informacij o resni ekonomsko-socialni problematiki, informacij o strogo osebnem intimnem življenju, informacij o žrtvah kaznivih dejanj in domnevnih storilcih, informacij, ki so predmet varovanja poklicne skrivnosti in podobno; nadalje, ker zapisi vsebujejo le izjave, ki so povezane izključno s službeno problematiko, torej se po vsebini in namenu nanašajo na zatrjevane nepravilnosti glede napredovanja, izobraževanja in notranje komunikacije, in ker izjave niso bile dane v okoliščinah, v katerih bi osebam lahko priznali visoko raven pričakovane zasebnosti, saj je šlo za formalen interni postopek.

15. Tožena stranka nadalje navaja, da se odobreni deli poročila objektivno in neposredno nanašajo na prosilko, ker opisujejo njena ravnanja, stanja, lastnosti in razmerja ter njene osebne okoliščine. Gre za zapise o izjavah, ki so jih druge osebe (zlasti vodja enote) dale v formalnem razgovoru, in ki razkrivajo informacije v jasni zvezi s prosilko, zlasti o tem, kaj, komu in kdaj je povedala, kaj in kdaj je naredila, kaj in kdaj je prejela ali česa ni prejela, česa in kdaj se je udeležila, kakšno izobrazbo je pridobila ter osebne posledice v zvezi s temi informacijami. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da ti neposredno ali posredno ne razkrivajo subjektivnih in strogo osebnih mnenj, ocen ali vrednostnih sodb o prosilki, pač pa le gola dejstva o prosilki in v zvezi z njo. Zato sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1820/2011, na katero se sklicuje upravljavec, v konkretnem primeru ni relevantna za odločitev o zadevi.

16. Tudi s širšega vidika tožena stranka dopolnjuje obrazložitev, da v praksi mnogi osebni podatki v uradnih in drugih zbirkah podatkov upravljavcev izvirajo ravno iz izjav drugih oseb. Primeri takih podatkov so na primer policijske evidence (npr. zapisi uslužbencev policije v uradnih postopkih o zaznanih dejstvih, posledicah, vzrokih ipd., izjave udeležencev in prič), šolska dokumentacija (npr. zapisi o ocenah, rezultatih, dogodkih). Ne obstaja zakon, ki bi določal omejitve, ki jih predvideva člen 23 SUVP, in tudi ne obstaja nadzakonski predpis (mednarodna pogodba ali zakonodaja EU), ki bi neposredno ali posredno omejeval dostop do lastnih osebnih podatkov, ki izvirajo iz internih postopkov v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu.

17. Prosilka pa ni upravičena do predmetnega poročila v tistem delu, ki se nanaša na preostale zapise, katerih seznanitev je bila prosilki zavrnjena z izpodbijanim obvestilom (na straneh od 7 do 10 poročila), ker gre za osebne podatke, ki se nanašajo le na druge osebe, v konkretnem primeru le na izjave vodje področja Č. Č. (večinski del zapisov) in izjave oziroma zapise vodje razgovora ter predsednice sindikata. Ti deli zapisov se objektivno in neposredno ne nanašajo na prosilko, pač pa je zveza s prosilkino zadevo preveč posredna in oddaljena, da bi bilo moč te zapise šteti kot prosilkine osebne podatke. V teh delih so namreč le opisi lastnih ravnanj in opustitev, opisi lastnih zaznav o dogodkih, predlogi za ravnanje v predmetnem internem postopku in predlogi za bodoče ravnanje upravljavca kot delodajalca. Tožena stranka še pravi, da glede na navedeno ni izpolnjen pogoj navezovanja osebnih podatkov na prosilko, zaradi česar se pritožba v tem delu zavrne, kot to izhaja iz 2. točke izreka izpodbijanega akta.

18. Ker je prosilka ob pritožbi vložila tudi zahtevo za seznanitev z lastnimi osebnimi podatki (pridobitev določenega magnetograma) in zahtevo za popravek osebnih podatkov - oboje na obrazcu SLOP, z dne 20. 8. 2019, se ta del zahteve (tj. celotna zahtevka iz druge in tretje alineje zahteve v kategoriji obrazca "podrobnejši opis zahtevanih osebnih podatkov oziroma dokumentov") odstopi upravljavcu na podlagi petega odstavka 65. člena ZUP. Gre namreč za novo oziroma dodatno zahtevo, o kateri upravljavec še ni odločil, pristojni organ pa kot drugostopenjski organ ni pristojen za prvostopenjsko odločanje o zahtevah, ki so naslovljene oziroma, ki se nanašajo na druge upravljavce.

19. V tožbi tožeča stranka navaja, da je z odgovorom z dne 13. 8. 2019 delno zavrnila ustno in pisno zahtevo prosilke na podlagi določbe 11. člena Pravil o ravnanju in ukrepih za preprečevanje trpinčenja na delovnem mestu (mobbing) in drugih prepovedanih dejanj zoper zaposlene ter za odpravo njihovih posledic (v nadaljevanju: Poročilo) in je prosilki posredovala predmetno Poročilo z deloma pokritimi deli, s pojasnilom, da gre pri prekritih delih za izpovedi oziroma izjave drugih oseb o prosilki, ki so jih te podale v okviru internega postopka, hkrati pa prekriti deli predstavljajo mnenja in stališča teh oseb o prosilki, zaradi česar v skladu z ustaljeno prakso upravnega sodišča (npr. odločba opr. št. I U 1820/2011) ne predstavljajo osebnih podatkov prosilke, temveč osebne podatke tistega, ki tako izjavo poda.

20. Tožeča stranka nadalje navaja, da je bila prosilka kot udeleženka razgovora že obveščena o kronologiji dejanskega stanja, ugotovitvah in predlogih v odgovoru tožeče stranke z dne 9. 7. 2019, da obseg pravic po 15. členu SUVP ni tako velik, da bi zajel tudi subjektivna opažanja, mnenja, vrednostne sodbe, izjave tretjih ipd., ki jih za namen ugotovitve dejanskega stanja v zadevi delodajalcu zaupajo delavci, in da prosilka v skladu z internimi Pravili o ravnanju in ukrepih za preprečevanje trpinčenja na delovnem mestu (mobbing) in drugih prepovedanih dejanj zoper zaposlene ter za odpravo njihovih posledic (v nadaljevanju: Pravila) tako ni upravičena do celotne dokumentacije.

21. Po navedbah tožeče stranke izpodbijana odločba v delu, ki ga izpodbija tožeča stranka, očitno temelji na napačni uporabi materialnega prava, nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, in tudi bistvenih kršitvah določb postopka.

22. Izpodbijana odločba že uvodoma temelji na napačni ugotovitvi, da v predmetni zadevi ni sporno vprašanje, ali zahtevani podatki predstavljajo dokument iz zbirke osebnih podatkov v smislu 6. točke 4. člena SUVP, zaradi česar se izkaže, da je tožena stranka v nadaljevanju opravila nepopolno presojo, saj je presojala le materialnopravno vprašanje o tem, ali in v kakšnem obsegu gre pri zavrnjenem delu zahtevanega Poročila za osebne podatke, ki se nanašajo na prosilko. Materialnopravni pogoji za seznanitev v nasprotju z ugotovitvami tožene stranke niso izpolnjeni, saj zahtevani podatki - izjave vodje področja ter predsednice sindikata, ki so bile dane v zvezi z razgovori, ki so bili v okviru internega postopka pri delodajalcu opravljeni v skladu s Pravili, ne predstavljajo zbirke osebnih podatkov v skladu s 6. točko 4. člena SUVP, prav tako pa v zavrnjenemu delu Poročila ne gre za osebne podatke, ki se nanašajo na prosilko, torej osebne podatke v smislu 1. točke 4. člena SUVP, temveč osebne podatke tistih, ki so izjave podali.

23. Upravno Sodišče v odločbi I U 1820/2011 z dne 28. 11. 2012 namreč izrecno zapiše, da zahteve po seznanitvi z vsebino oziroma podatki, ki predstavljajo subjektivne ocene, ki jih je nekdo izrekel o prosilki, ni mogoče šteti za zahtevo po seznanitvi v smislu določbe 30. člena ZVOP-1 oziroma sedaj 15. člena SUVP. S stališčem iz predmetne odločbe Upravnega sodišča se izrecno strinja tudi tožena stranka sama, vendar pa v zvezi s tem napačno presodi, da z izpodbijano odločbo naloženi deli Poročila ne predstavljajo takšne vsebine, temveč gre le za gola dejstva o prosilki in v zvezi z njo.

24. Ti deli namreč predstavljajo osebno izpoved o poteku dogodkov po spominu izpovedovalcev, njihove občutke oziroma poglede in dojemanje zadeve, kakor tudi njihove občutke glede pričakovanj prosilke, ocene in opažanja na podlagi lastnih zaznav glede poteka dogodkov kot tudi glede prosilke same, njene zaposlitve, izobraževanja in komunikacije. Takšne osebne izpovedi pa že po naravi stvari ne morejo predstavljati golih dejstev o prosilki in v zvezi z njo, saj je v njih najmanj pridih ocene, mnenja in subjektivnega dojemanja vsakega posameznega izpovedovalca, ki ne more predstavljati objektivnega nizanja golih podatkov in dejstev ter objektivnega opisovanja ravnanja, lastnosti in osebnih okoliščin prosilke. Že iz tega razloga se odločitev tožene stranke iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe izkaže za nepravilno.

25. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da povzetek osebnih podatkov prosilke v izjavah izpovedovalcev v ničemer ne spremeni njihove narave - podvrženosti podatkov definiciji osebnega podatka in njihove pripadnosti prosilki, saj da ni važno, kdo ali kaj je vir podatkov, ali so podatki točni in popolni ipd. Takšen zaključek je v popolnem nasprotju z definicijo in naravo osebnega podatka, saj je samoumevno, da netočen podatek ne more ne določno ne določljivo določati posameznika, v takšnem primeru pa torej ni mogoče govoriti o osebnem podatku. Nenazadnje pa podatki, vsebovani v osebnih izjavah drugih oseb, že iz zgoraj pojasnjenih razlogov ne ustrezajo definiciji prosilki lastnega osebnega podatka.

26. V posledici navedenega je napačna ugotovitev tožene stranke, da je v 1. točki izreka izpodbijane odločbe naložena vsebina podvržena razkritju po določbah 15. člena SUVP, sklicujoč se na pravico do razkritja vseh osebnih podatkov z dvojno naravo, in sicer iz dveh razlogov. Prvič, iz izpodbijane odločbe niso razvidni konkretni in jasni razlogi, zakaj 15. člen SUVP predstavlja podlago tudi za razkritje osebnih podatkov drugih oseb, ki so podale izjave v zvezi s prosilko, in zakaj predmetna določba predstavlja podlago za razkritje osebnih podatkov z dvojno naravo, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, saj se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti. Drugič, pa je tudi nepravilna odločitev tožene stranke, da ni podana izjema iz 4. odstavka 15. člena SUVP. Kadar določena vsebina zadeva več posameznikov, kot velja tudi za konkretni primer, pridobitev zahtevanih podatkov namreč ne sme posegati v pravice in svoboščine drugih oseb, na katere se nanašajo osebni podatki. Razkritje v 1. točki izreka izpodbijane odločbe naložene vsebine pa bi v takšne pravice in svoboščine izpovedovalcev, v nasprotju z ugotovitvami tožene stranke, nedvomno poseglo. V zvezi s tem je potrebno primarno poudariti, da SUVP tako v določbi četrtega odstavka 15. člena kot (i) točki prvega odstavka 23. člena in tudi 68. točki preambule govori zgolj o prepovedi negativnega vpliva in posega v pravice in svoboščine drugih posameznikov, nikjer v svojem besedilu ne postavlja zahteve, da bi za obstoj predmetne izjeme glede razkritja podatkov pravice in svoboščine drugih oseb morale prevladovati nad pravico prosilke. Takšen pogoj je tožena stranka v odločbi očitno samovoljno postavila. Nobenega dvoma namreč ni, da naloženi zapisi vsebujejo osebne izpovedi drugih posameznikov, ki niso povezane izključno s službeno problematiko, temveč tudi osebnim življenjem in doživljanjem teh posameznikov, ki so jih konkretni posamezniki zaupali tožeči stranki v okviru internega postopka ugotavljanja trpinčenja na delovnem mestu z namenom ugotovitve dejanskega stanja in v pričakovanju, da bodo njihove izjave ostale zaupne. Upoštevaje Pravila internega postopka, po katerih prosilka ni upravičena do predmetne dokumentacije, dotični posamezniki niso mogli pričakovati, da bodo njihove izpovedi in izjave razkrite komurkoli drugemu kot delodajalcu - tožeči stranki. Glede na to, da gre za izjave dane v postopku, ki je že sam po sebi občutljive narave, saj se ugotavljajo neprijetna dejstva v zvezi z morebitnim trpinčenjem in nadlegovanjem na delovnem mestu, pa tudi ni mogoče zaključiti, da ne gre za občutljive informacije drugih oseb. Določilo 9. člena SUVP, na katerega se tožena stranka v zvezi s tem sklicuje, je v tem delu v celoti neuporaben.

27. Izjave posameznikov so bile tožeči stranki zaupane v pričakovanju, da bodo tudi ostale zaupne in namenjene le za potrebe internega postopka pred delodajalcem, ne pa razkrivanju tretjim osebam. Njihovo razkritje oziroma razkrita vsebina, ki morebiti ne bi bila skladna s pričakovanji prosilke, pa bi zagotovo negativno vplivala - poslabšala medsebojne odnose zaposlenih in negativno vplivala posledično tudi na pravico do dostojanstva delavca pri delu kot tudi na pravico izpovedovalcev do varstva zasebnosti. Pravica do razkritja bi tako zagotovo negativno vplivala in posegla na pravice in svoboščine oseb, ki so izjave podale, kar predstavlja v skladu s 4. odstavkom 15. člena SUVP zadosten razlog za zavrnitev razkritja podatkov in za obstoj predmetne izjeme ni potrebno zmotno ugotavljanje tožene stranke, ali pravice teh posameznikov prevladajo nad pravico prosilke.

28. Izpodbijane odločbe se po navedbah tožeče stranke ne da niti vsebinsko preizkusiti, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in v nasprotju sami s seboj, prav tako pa predmetni izrek nasprotuje razlogom izpodbijane odločbe. Tožeča stranka kot primer izpostavlja deveti odstavek na strani 10 zahtevanega Poročila, glede katerega je tožena stranka naložila, da se razkrije le deloma, in sicer besedilo od "pove še" do "slab odgovor", pri čemer ni mogoče ugotoviti, zakaj je tožena stranka za ta del presodila, da naj bi predstavljal osebni podatek prosilke, predhodno poved istega odstavka (besedilo od "Na izrecno vprašanje" do "da ne ve."), ki prav tako neposredno omenja prosilko, pa je izpustila. Glede na izpostavljeni primer je očitno, da tožena stranka prihaja v nasprotje sama s seboj, saj iste vrste informacije enkrat označuje za osebni podatek prosilke, drugič spet ne, posledično pa se utemeljeno poraja dodaten dvom o pravilnosti in zakonitosti njene odločitve. Razumski razlogi, ki so toženo stranko vodili pri izdaji izpodbijane odločbe, namreč niso jasni.

29. Ob predpostavki, da sodišče vendarle presodi, da v predmetni zadevi zahtevani podatki predstavljajo osebne podatke prosilke, pa tožeča stranka poudarja, da z izpodbijano odločbo za razkritje naloženih podatkov (pa tudi s strani prosilke zahtevane) ni mogoče šteti za osebne podatke posameznika, ki se nahajajo v zbirki osebnih podatkov v smislu definicije iz 6. točke 4. člena SUVP. Zbirka osebnih podatkov skladno z definicijo v SUVP pomeni vsak strukturiran niz osebnih podatkov, ki so dostopni v skladu s posebnimi merili, niz pa je lahko centraliziran, decentraliziran ali razpršen na funkcionalni ali geografski podlagi. Zapisi ali nizi zapisov, ki niso strukturirani v skladu s posebnimi merili, skladno s 15. točko preambule SUVP niso podvrženi predpisom, ki urejajo varstvo osebnih podatkov. Po že ustaljenem stališču v slovenskem pravnem redu lahko o strukturiranemu nizu podatkov govorimo, ko sta izpolnjena dva pogoja: (i) struktura niza je vnaprej določena in (ii) določitev meril, ki omogočajo uporabo ali združevanje podatkov, ne predstavlja nesorazmernega napora. Prvi predpogoj je izpolnjen, če je struktura niza določena vnaprej, drugi predpogoj, da lahko govorimo o strukturiranem nizu, pa je izpolnjen takrat, ko je mogoče na podatkih neposredno ali ob minimalnih prilagoditvah izvajati operacije, ki omogočajo pravilno umestitev podatkov v bazo oziroma zbirko podatkov.

30. Nedvomno pri tožeči stranki kot delodajalcu lahko nastajajo zbirke osebnih podatkov, vendar pa vsak podatek, do katerega pride delodajalec v okviru delovnega procesa in delovnih razmerij, ne predstavlja tudi že strukturiranega niza podatkov, torej zbirke podatkov, in pridobitev takega osebnega podatka ne pomeni avtomatično tudi njegove obdelave. Osebna stališča in mnenja posameznikov, ki jih je v okviru internega postopka o prosilki pridobila tožeča stranka, niso bila avtomatizirano obdelana niti niso bila namenjena vključitvi v zbirko osebnih podatkov. Takšna osebna mnenja in izpovedi, vključene v besedilo Poročila, po oceni tožeče stranke ne predstavljajo strukturiranega niza podatkov z vnaprej določeno strukturo, temveč praviloma nestrukturiran niz podatkov, ki deloma sicer lahko vključuje tudi osebne podatke, vendar pa kljub temu ni moč govoriti o zbirki osebnih podatkov, pa čeprav se nahaja v digitalizirani obliki. Tožeča stranka ne vodi strukturiranega niza tovrstnih podatkov - osebnih mnenj in izpovedi zaposlenih, ki bi predstavljali zbirko osebnih podatkov, ki bi jo tožeča stranka obdelovala, temveč je šlo za enkratno pridobitev podatkov, ki ni avtomatično pomenila tudi njihove obdelave.1 Podane izjave posameznikov, ki se ne nanašajo na gola dejstva o prosilki, katerih razkritje je naložila tožena stranka, tako ne predstavljajo niti zbirke osebnih podatkov, posledično pa tudi ta materialnopravni pogoj za uresničitev pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki v konkretnem primeru ni izpolnjen. Primeri policijskih evidenc, sodnih spisov, šolske dokumentacije idr., ki jih v utemeljitev izpodbijane odločbe navaja tožena stranka, za predmetno odločitev niso relevantni in uporabljivi, saj gre za popolnoma drugačno situacijo - v teh primerih gre namreč za strokovno presojo posamezne zadeve oziroma problema, ki predstavlja strukturiran niz osebnih podatkov, in ne za posamična osebna oziroma subjektivna mnenja in stališča posameznikov, ki jih tožeča stranka ne obdeluje v okviru zbirke osebnih podatkov. Poleg tega gre le za naziranje tožene stranke, ki s strani sodišč še ni bilo preizkušeno, tako pa izpostavljenih primerov ni mogoče nekritično sprejeti v primerjavo.

31. Iz zgoraj navedenih razlogov tožeča stranka naslovnemu sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke,v 1. točki izreka odpravi ter samo odloči o zadevi na način, da odloči, da se pritožba prosilke v celoti zavrne, oziroma podredno, da njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke v 1. točki izreka odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. V obeh primerih pa naj sodišče toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne stroške predmetnega postopka, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

32. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi z navedbami tožeče stranke, ki se nanašajo na presojanje zbirke osebnih podatkov, navaja, da iz dokumentiranega gradiva več kot očitno izhaja, da vprašanje ni bilo sporno niti na prvi niti na drugi stopnji in da tudi sicer ni dvoma o tem, da se zahtevani osebni podatki nahajajo v zbirki osebnih podatkov, saj se pojavljajo na formalnem (uradnem) dokumentu - poročilu, ki je nastal v notranje urejenem postopku; je dokument kot tak sistematično urejen; dokument se kot celota nanaša na prosilko, saj ta nastopa kot prijaviteljica, domnevna žrtev in stranka postopka, ter se tudi zadeva, kamor je dokument uvrščen, nanaša na prosilko; zaradi strukturiranosti podatkov je omogočeno enostavno iskanje posameznih prosilkinih osebnih podatkov (najmanj po kriterijih: osebno ime, zaposlitev, vrsta zadeve in leto); pri predmetnem dokumentu ne gre za razpršene, neurejene in sporadično pojavljajoče podatke, brez možnosti za iskanje posameznih osebnih podatkov ali dokumentov. Tožena stranka še dodaja, da dokumentarno gradivo internih pritožbenih postopkov, disciplinskih postopkov in podobnih interno ali s predpisi urejenih postopkov, predstavlja že dolgo uveljavljeni klasični primer zbirk osebnih podatkov. Pojmovanje zbirke osebnih podatkov v konkretnem primeru je treba obravnavati na treh ravneh: (1) najprej kot sistem (zbirko v smislu SUVP) širšega dokumentarnega gradiva, v okviru katerega se vodijo posamične zadeve s področja obravnave mobbinga, kamor spada tudi prosilkina zadeva; (2) kot zadevo ali "spis" v konkretni prosilkini zadevi, saj gre za sistematično urejen zbir posameznih dokumentov v mapi, ki se navezujejo na vsebinsko isto prosilkino zadevo, pri čemer vsi dokumenti skupaj tvorijo integralno celoto; (3) kot zbirko osebnih podatkov (v konkretnem primeru izjav o prosilki) na posameznem dokumentu iz zadeve (v konkretnem primeru na poročilu). Bistveno je torej, da je prosilko na vseh treh ravneh možno po kriterijih osebnega imena, zaposlitve, vrste zadeve in leta enostavno poiskati ter njene podatke izločiti.

33. V zvezi z navedbami tožeče stranke, ki se nanašajo na subjektivne ocene, ki jih je nekdo izrekel o prosilki, tožena stranka navaja, da tožeča stranka izjavam vodje nepravilno pripisuje lastnost "občutkov", saj je več kot očitno, da je šlo le za objektivno reprodukcijo zaznanih dejstev in ne za osebno čustveno izpoved, ki bi bila podana v zaupnem razmerju.

34. Tožena stranka glede navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na (ne)točnost osebnega podatka, pojasnjuje, da sta tako točnost, kot tudi netočnost imanentni lastnosti vsakega osebnega podatka, če tak podatek ustreza definiciji osebnega podatka glede navezovanja katerihkoli informacij na vsaj določljivo osebo. Tudi v konkretnem primeru je bilo navezovanje vseh odobrenih zapisov na prosilko v izpodbijanem aktu jasno dokazano.

35. V zvezi z navedbami tožeče stranke, ki se nanašajo na osebne podatke z dvojno naravo, tožena stranka navaja, da je zatrjevanje neobrazloženosti pavšalno in neutemeljeno. Podatek z dvojno naravo je še vedno osebni podatek posameznika, ki je podal zahtevo, zato je logično, da je podlaga za njegovo razkritje prav člen 15 SUVP; stališče tožeče stranke bi vodilo do posledice, da se tudi vodja, ki je v konkretnem primeru podal izjave, ne more v okviru iste pravice seznaniti s temi izjavami, saj se nanašajo tudi na prosilko. Tožeča stranka napačno razume metodologijo presojanja "prepovedi negativnega vpliva in posega v pravice in svoboščine drugih posameznikov", ker je pri presoji obstoja te izjeme vedno potrebno tehtanje, ali morebiti pravica drugega prevlada nad pravico posameznika.

36. Tožena stranka glede narave izjav, ki jih je podal vodja, navaja, da negativne posledice seznanitve v notranjih odnosih pri delodajalcu po SUVP niso relevantne za odločanje o pravici, poleg tega tožeča stranka govori o "gotovem negativnem vplivu", a tega ne dokaže. Iz vsebine izjav tudi jasno izhaja, da ne gre za nikakršne izpovedi, povezane z osebnim življenjem in doživljanjem. Za presojo je pomembna konkretna vsebina izjav in ne pričakovanja osebe o tem, komu bo izjava na voljo.

37. Tožena stranka še poudarja, da se obrazložitev v izpodbijani odločbi, torej konkretna argumentacija o izpolnjevanju materialnopravnih pogojev, nanaša enakovredno in v celoti na vse odobrene dele (torej na vse stavke, dele stavkov, besedne zveze in besede), pri čemer so glede vseh odobrenih delov izpolnjeni materialnopravni pogoji za seznanitev, kar velja tudi obrnjeno za zavrnilno argumentacijo.

38. Glede na zgornje navedbe tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne.

39. Tožeča stranka poleg že podanih tožbenih navedb v prvi pripravljalni vlogi z dne 7. 1. 2020 dodaja, da v skladu s Prvimi sistemskimi pojasnili Ministrstva za pravosodje, izdanimi 28. 5. 2018, Informacijski pooblaščenec od začetka uporabe SUVP pa do eventualne drugačne ureditve v novem zakonu (ZVOP-2) ni pristojen za obravnavo pritožb posameznikov glede izvajanja njihovih pravic iz členov 16-22 SUVP. Posamezniki imajo v tem času le možnost sodnega varstva svojih pravic. Iz tega razloga mora sodišče ugotoviti, da je odločbo izdal stvarno nepristojen organ oziroma je bila upravna odločba izdana v zadevi iz sodne pristojnosti, kar terja ugoditev tožbi in odpravo izpodbijane odločbe oziroma ugotovitev njene ničnosti.

40. Nadalje podredno odgovarja na navedbe tožene stranke iz njenega odgovora na tožbo in navaja, da vprašanje, ali gre za zbirko osebnih podatkov, do sedaj ni bilo relevantno, saj so bili podatki prosilki že znani niti tožena stranka ni presojala, ali gre v formalnem smislu za podatke, do katerih je prosilka upravičena po 15. členu SUVP. Ponovno navaja, da Poročilo ni strukturiran zapis v skladu s posebnimi merili, (osebnih) podatkov pa ni mogoče prepoznati drugače kot z vsakokratno presojo ob njegovem branju. "Klasični primeri zbirk osebnih podatkov", kot jih navaja tožena stranka, za konkretni primer niso uporabljivi, saj gre za popolnoma drugačno situacijo, ker v izpovedih posameznikov ne gre za strokovno presojo posamezne zadeve oziroma problema, ki bi predstavljal strukturiran niz osebnih podatkov z vnaprej določeno strukturo, temveč za osebna mnenja in izpovedi.

41. Tožeča stranka dodaja tudi, da merila subjektivnosti, kot ga je tožena stranka predstavila v odgovoru na tožbo, nikakor ni mogoče preizkusiti, saj ni mogoče ugotoviti, zakaj določene povedi po odločitvi tožene stranke pomenijo "strogo osebno vrednostno opredeljevanje", tiste, ki jih je treba razkriti, pa ne. Tožeča stranka tako poudarja, da gre pri povedih oziroma delih povedi, ki naj se kot osebni podatek prosilke le-tej razkrijejo, za povsem arbitrarno presojo tožene stranke.

42. Glede (ne)točnosti osebnih podatkov tožeča stranka navaja, da ni in ne more biti sporno, da je upravljavec osebnih podatkov pred vnosom podatkov v zbirko dolžan preveriti njihovo točnost, lahko tudi z vpogledom v osebni dokument. Tako je mogoč le en sam logičen zaključek, da morajo biti osebni podatki, ki so del zbirke ali namenjeni za zbirko, točni, sicer ne gre za osebne podatke v smislu SUVP.

43. Tožeča stranka v zvezi z dvojno naravo osebnih podatkov navaja, da je "dvojna narava osebnih podatkov" pojem, ki ga je ustvarila tožena stranka, ne da bi sicer obstajal v predpisih oziroma bil zadovoljivo vsebinsko definiran. Materialno pravno je naziranje tožene stranke, da je razkritje podatkov "z dvojno naravo" dopustno, ker ga zakonodaja izrecno ne prepoveduje. Od regulacija področja varstva osebnih podatkov naprej namreč velja, da je na tem področju dopustno le, kar je izrecno dopuščeno in da splošno pravno naziranje o tem, da je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano, na področju prava osebnih podatkov ni primerno. Tako poudarja tudi Informacijski pooblaščenec v svojih letnih poročilih, tudi v letnem poročilu za leto 2018: "_Za normativno urejanje varstva osebnih podatkov je pomemben predvsem drugi odstavek 38. člena Ustave RS, ki določa, da zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon (splošen, sistemski zakon in področni zakoni). Gre za t. i. obdelovalni model z določenimi pravili za urejanje dopustne obdelave osebnih podatkov na zakonski ravni. Po tem modelu je na področju obdelave osebnih podatkov prepovedano vse, razen tistega, kar je z zakonom izrecno dovoljeno_" (točka 3.1. Letnega poročila za leto 2018, stran 58). V predpisih ni najti nobenih določb o razkrivanju t.i. podatkov z dvojno naravo v okviru pravice dostopa do podatkov po 15. členu SUVP, posledično pa takšno razkrivanje (četudi bi bil izpolnjen primarni pogoj - da v konkretnem primeru sploh gre za osebne podatke, ki so podvrženi SUVP) ni dopustno.

44. Tožeča stranka nadaljuje, da bi razkritje v nasprotju z navajanjem tožene stranke tudi brez dvoma negativno vplivalo in poseglo v pravice in svoboščine oseb, ki so izpoved podale, kar predstavlja v skladu s četrtim odstavkom 15. člena SUVP zadosten razlog za zavrnitev razkritja podatkov in za obstoj predmetne izjeme ni potrebno ugotavljanje, ali pravice teh posameznikov prevladajo nad pravico prosilke. SUVP nikjer v svojem besedilu ne postavlja zahteve, da bi za obstoj predmetne izjeme glede razkritja podatkov pravice in svoboščine drugih oseb morale prevladovati nad pravico prosilke. Tako je nedvomno podana izjema četrtega odstavka 15. člena SUVP. Razlaga tožene stranke je torej v nasprotju s SUVP in s tem tudi njeno pogojevanje prepovedi v smislu intenzivnosti, trajanja in vrste vpliva na drugo osebo ter moči in pomena pravice posameznika.

45. Povsem jasno je, da lahko celotno razkritje dokumenta zagotovo negativno vpliva na medsebojne odnose in na vzdušje pri tožeči stranki kot delodajalcu, saj bi lahko na pridobljene informacije negativno reagirala prosilka in bi se morda slabše počutila, zagotovo pa bi se neprijetno odzvali tudi zaposleni, ki so podali te izjave, saj jim je bilo rečeno, da je postopek zaupen in da lahko prosto izpovedo svoja zapažanja, hkrati pa tudi ne bi vedeli, kako naj se sedaj obnašajo do prosilke, ki je izvedela za njihova razmišljanja. Gre torej za neprekinjeno vzročno zvezo med konkretnim razkritjem in konkretnimi posledicami, čeprav tožena stranka trdi nasprotno. Nedvomno bi bilo porušeno zaupanje tako med samimi zaposlenimi kot tudi med toženo stranko kot delodajalcem in zaposlenimi. Posledično bi razkritje vplivalo negativno tudi na pravico do dostojanstva delavca ter na pravico izpovedovalcev do varstva zasebnosti, ki presega tudi samo varstvo osebnih podatkov.

46. V pripravljalni vlogi z dne 12. 2. 2020 tožena stranka odgovarja tožeči stranki, da njena pristojnost v konkretnem primeru izhaja neposredno iz členov 57 in 77 SUVP in tudi še iz veljavne določbe tretje alineje prvega odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu, ki se ne navezuje le na pravico do seznanitve iz 30. člena ZVOP-1, temveč na splošno na pravico do seznanitve (pravico do dostopa) ne glede na predpis, ki jo podrobneje ureja.

47. Tožena stranka dodaja, da tožeča stranka ni izkazala, da katera koli izpoved vodje presega sporočanje objektivnih dejstev; da je vsaka izpoved posameznika po naravi subjektivna, ni pa vsaka izpoved po vsebini subjektivno vrednostno opredeljevanje do lastnosti, ravnanj, stanj in razmerij druge osebe; da izjave vodje in drugih oseb niso bile podane v zaupnem razmerju, ker je šlo za izjavljanje o resnih zadevah v formalnem in urejenem postopku, izjavljanje pa je bilo dokumentirano in je imelo pravne posledice.

48. Glede problematike netočnosti osebnih podatkov tožena stranka še dodaja, da nikakor ne drži navedba tožeče stranke, da netočen podatek ni osebni podatek, ker posameznik zaradi netočnosti ni določljiv. Presoja določljivosti posameznika se vedno izvaja glede na kontekst pojavljanja osebnega podatka, kar nujno vključuje presojanje določljivosti v povezavi z drugimi podatki v dokumentu ali zbirki. Redko je, da ena sama beseda ali alfanumerični zapis že sam po sebi omogoča določljivost. Trditev tožeče stranke bi držala le, če bi se nek netočen podatek pojavljal povsem izolirano; vendar povsem enako velja za točne podatke, torej tudi točen podatek je lahko neosebni podatek, če se ga ne da povezati z vsaj določljivim posameznikom.

49. V zvezi z navedbami tožeče stranke glede pravne podlage za razkritje osebnih podatkov z dvojno naravo tožena stranka ponovno ponavlja, da je podlaga izrecno in jasno navedena v izpodbijani odločbi in v odgovoru na tožbo - in sicer je to člen 15 SUVP. Če se nek osebni podatek nanaša na prosilca - posameznika, je ta do njega upravičen ne glede na to, da se isti osebni podatek neločljivo nanaša še na drugega posameznika. Osebni podatki z dvojno naravo po naravi stvari niso ločljivi, kar pomeni, da jih niti teoretično ni možno deliti na osebne podatke enega in drugega posameznika. Možne izjeme od pravice do seznanitve so le tiste, ki jih SUVP našteva v členu 23. V EU in nacionalni zakonodaji ni prepovedi razkritja osebnih podatkov z dvojno naravo enemu in drugemu posamezniku, na katerega se nanašajo. Za tovrstne osebne podatke ne velja poseben režim obravnave, saj bi bila v primeru kakršnegakoli prikritja (delnega dostopa) teh osebnih podatkov posameznikova pravica do seznanitve nedopustno okrnjena. Pravna podlaga v členu 15 SUVP v konkretnem primeru ni le podlaga za razkritje prosilkinih osebnih podatkov prosilki, temveč tudi podlaga za razkritje podatkov vodje, ki je podal izjave.

50. Tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi z dne 4. 3. 2020 še na novo dodaja, da je toženka v postopku odločanja o dostopu do podatkov uporabila tehnike t.i. delnega dostopa, ki jih sicer isti organ ob izvajanju pristojnosti z drugega vsebinskega področja dela - dostopa do informacij javnega značaja, redno uporablja. V primeru dostopa do informacij javnega značaja je t.i. delni dostop reguliran, izrecno predviden z zakonom. Sklicuje se na 7. člen ZDIJZ. Za prenos prakse s t.i. delnim dostopom do dokumenta s področja dostopa do informacij javnega značaja v postopek odločanja o pravici dostopa do osebnih podatkov po 15. členu SUVP ni nobenega pravnega temelja niti ne drži tak pristop logične presoje. Dokument, kot je poročilo, ni zbirka osebnih podatkov, posameznik pa v okviru pravice iz 15. člena SUVP lahko zahteva podatek o vrstah osebnih podatkov, ki jih obdeluje upravljavec, ne pa o vsakem zapisu določene vrste osebnega podatka (na primer osebnega imena, ali naslova, ali delovnega mesta...) v dokumente upravljavca, na način "delnega dostopa do dokumenta‟.

51. Tožeča stranka še očita toženi stranki, da v odločbi sploh ne obravnava vprašanja zbirke podatkov, kot je ta pojem opredeljen v členu 4(6) SUVP. Šele v odgovoru na tožbo poskuša ta manko sanirati, kar je vsekakor prepozno in v sodnem postopku ne bi smelo biti upoštevno; vendar to naredi na povsem nelogičen način, saj kot zbirko osebnih podatkov v konkretnem primeru šteje tako širše dokumentarno gradivo internih pritožbenih postopkov mobinga, kot tudi zadevo/spis v konkretni zadevi in tudi kot posamezen dokument (zbirko izjav o prosilki) iz zadeve.

52. Sklicuje se na sodbo Sodišča EWU v zadevi C-141/12 in C-372/12, kjer Sodišče EU pravi, da pravica do seznanitve z osebnim podatkom ni namenjena zagotavljanju preglednosti procesa odločanja organov oziroma spodbujanju dobre upravne prakse z omogočanjem izvrševanja pravice dostopa do dokumentov (točki 46 in 47 citirane sodbe). Četudi bi dokument vseboval osebne podatke prosilke, dokument kot tak ni osebni podatek (točka 48 citirane sodbe). Za uresničitev pravice dostopa do podatkov zadostuje, da prosilec prejme popoln pregled vseh podatkov, ki jih o njem obdeluje upravljavec v razumljivi obliki, to je obliki, ki temu prosilcu omogoča, da se z njimi seznani in preveri, ali so točni in ali se obdelujejo v skladu s predpisi - ne pa listine/dokumenta samega. Ne Direktiva 95/46/ES ne SUVP nista določili pravice do vpogleda v katerikoli ali vsak dokument, v katerem so navedeni oziroma uporabljeni osebni podatki.

53. Nadalje pravi, da pojma dvojne narave podatkov predpisi s področja varstva osebnih podatkov ne poznajo. Izrecno pa SUVP določa, da pravica do dostopa do osebnih podatkov ne sme negativno vplivati na pravice in svoboščine drugih (uvodna določba št. 63 SUVP). Razkrivanje izjav prič in drugih udeležencev v postopku, ne da bi sicer oseba (prosilec) imela procesne pravice, ki bi jo opravičevale do pridobitve dokumenta, pomeni zlorabo pravice dostopa do podatkov.

54. Meni, da v vsebino "osebnega podatka" po predpisih ni mogoče zajeti česarkoli, kar je mogoče sporočiti posamezniku. Tako izpoved, pojasnilo, mnenje ipd. v zvezi z določeno osebo ne more biti njen osebni podatek. Vselej gre za podatek tistega, ki izpoveduje, drugačno razumevanje pa bi negativno vplivalo na pravice in svoboščine izpovedovalca - najmanj na njegovo svobodo izražanja. V nasprotju s trditvami tožene stranke gre pri vsebini odobrenih delov Poročila za osebne izpovedi, ki so bile podane v zaupnosti, saj je postopek, ki ga je vodila tožeča stranka kot delodajalec, nedvomno take narave in posamezniki, ki so izpovedali, glede na pravila internega postopka nikakor niso vedeli niti niso mogli vedeti ali pričakovati, da bo njihova izpoved razkrita prosilki.

55. Pravi tudi, da ni mogoče razbrati konkretnega kriterija/vodila, ki ga je toženka izbrala za presojo o tem, kaj v Poročilu je osebni podatek prosilke in kaj ni. Našteva primere nelogičnosti, ki jasno kažejo, da ne gre za razkrivanje osebnih podatkov kot dejstev o osebi - torej besedila, katerih razkritje je toženka odredila z izpodbijano odločbo nikakor niso osebni podatki prosilke. Kolikor bi v manjšem delu vendarle šlo za dejstva o prosilki, pa iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati kriterija za opredeljevanje osebnega podatka, posledično pa je ni mogoče preskusiti (kar je tožnik v svojih prejšnjih vlogah že večkrat izpostavil).

56. Sklicevanje na to, da so edine možne omejitve pravice dostopa do podatkov opredeljene v 23. členu SUVP, ne zdrži pravne presoje. Določilo 23. člena SUVP omogoča državi članici, da s predpisi na splošno in za vse primere omeji izvrševanje pravic iz naslova varstva osebnih podatkov iz taksativno naštetih razlogov. V Sloveniji je treba slediti 38. členu Ustave RS in takšno omejitev določiti z zakonom. Poleg splošne omejitve, ki jo ureja 23. člen SUVP, pa so podane omejitve dostopa ob presoji izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice v vsakem konkretnem primeru posebej, vključno s samo omejitvijo dostopa do podatkov iz uvodne določbe št. 63 in iz 15/IV člena SUVP.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

57. Tožba ni utemeljena.

58. V predmetni zadevi so med strankama sporna materialno pravna vprašanja in sicer glede tega, ali so podatki iz prve točke izreka odločbe osebni podatki prosilke oziroma ali določba 15. člena SUVP zagotavlja pravico do dostopa prosilke (prizadete stranke v tem upravnem sporu) do informacij, ki so jih o njej podale tretje osebe, kako je treba razlagati pojme "zbirke" osebnih podatkov, in ali je tožena stranka v zvezi z določbo četrtega odstavka 15. člena SUVP samovoljno dala prednost pravici prosilke do dostopa do osebnih podatkov nasproti pravicam drugih, ki so dali (subjektivne) izjave v postopku ugotavljanja dejstev o morebitnem trpinčenju na delovnem mestu.

59. Sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke v izpodbijanem aktu v povezavi z odgovorom in pripravljalnimi vlogami, v katerih tožena stranka podaja argumente v zvezi z novim ugovorom tožeče stranke v tožbi, da v predmetni zadevi ne gre za zbirko podatkov v smislu ZVOP-2. Zato ne bo ponavljalo tistih razlogov, ki jih je navedla že tožena stranka (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

60. Ker pa gre v tej zadevi za izvajanje prava EU na področju varstva osebnih podatkov, ki je urejeno v Uredbi (EU) 2016/6792 in v 8. členu Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki ureja pravice posameznika do varstva osebnih podatkov, sodišče utemeljitvi tožene stranke v izpodbijanem aktu in odgovoru na tožbo dodaja argumentacijo v nadaljevanju, ki se navezuje na tožbene ugovore.

61. SUV je uredba, ki se na podlagi člena 288(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) splošno uporablja, zavezujoča je v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah EU. Za začetek veljavnosti in uporabnosti je bil določen datum 25. 5. 2018, torej preden je zavezanec odločil o zahtevku prizadete stranke in preden je tožena stranka odločila o pritožbi prizadete stranke zoper akt zavezanca. Zato tudi ne more biti sporna pristojnost Informacijske pooblaščenke kot nadzornega organa v smislu 2. oddelka SUVP in člena 77 SUVP, saj bi drugačna razlaga bila v nasprotju z načelom učinkovitosti zagotavljanja pravnih sredstev iz 47. člena Listine v zvezi z izvrševanjem SUVP in varstvom osebnih podatkov posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo. Dejstvo, da je zakonodajalec Republike Slovenije določene določbe iz SUVP prenašal v notranji pravni red z ZVOP-2 šele v letu 2022 oziroma 2023, ki je nadomestil stari ZVOP-1 (Uradni prečiščeno besedilo - Uradni list RS, št. 94/2007) nima vpliva na to, da mora biti odločitev tožene stranke v tem primeru skladna z SUVP in sodno prakso Sodišča EU. Tožena stranka in Upravno sodišče v tem primeru imata obveznost, da SUVP in ZVOP-1 razlagata in uporabita v skladu z načeli uporabe in metodami razlage prava EU, kot je ta načela in metode v svoji praksi razvilo Sodišče EU.

62. Po interpretaciji Sodišča EU je namen SUVP, ki med drugim izhaja iz uvodne izjave št. 10 SUVP, zagotoviti "_visoko raven_" varstva posameznikov v EU, "_dosledno in enotno uporabo pravil_" za varstvo temeljnih svoboščin in pravic posameznikov pri obdelavi podatkov v celotni Uniji.3

63. Glede razmejitve odgovornosti za varstvo človekovih pravic v zvezi z varstvom osebnih podatkov med Informacijsko pooblaščenko in sodiščem oziroma glede obsega ali intenzivnosti sodnega nadzora nad zakonitostjo odločitev Informacijske pooblaščenke se je Sodišče EU že opredelilo na način, da je postavilo, da iz določbe člena 78(1) SUVP v povezavi z uvodno izjavo 141 SUVP izrecno izhaja, da ima vsak posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico do "_učinkovitega_" pravnega sredstva v skladu s členom 47 Listine. Sodišča držav članic EU, ki odločajo o tožbi zoper odločbo nadzornega organa, imajo "_neomejeno pristojnost in zlasti pristojnost za preučitev vseh dejanskih in pravnih vprašanj v zvezi z zadevnim sporom_." Odločitev mora biti torej predmet "_celovitega sodnega nadzora_".4 Glede na široka pooblastila, ki jih ima nadzorni organ na podlagi SUVP, zahteva po učinkovitem sodnem varstvu ne bi bila izpolnjena, če bi bil nad odločitvami glede izvajanja preiskovalnih pooblastil ali sprejetja popravljalnih ukrepov s strani nadzornega organa opravljen le omejen sodni nadzor.5 Jamstvo učinkovitega sodnega varstva pa ne pomeni, da lahko sodišče presojo tega organa nadomesti s svojo presojo izbire popravljalnih ukrepov, ki so ustrezni in potrebni, ampak zahteva, da to sodišče preuči, ali je nadzorni organ spoštoval meje svojega polja proste presoje.6 Slednje sicer ni sporna okoliščina v obravnavanem primeru, ker predmet tega spora ni vprašanje, ali je tožena stranka spoštovala "_meje polja proste presoje_", ampak so predmeti tega spora zgolj osnovna materialno-pravna vprašanja.7

64. Ključen tožbeni ugovor tožeče stranke v tem upravnem sporu je, da prizadeta stranka nima pravice do seznanitve z osebnimi podatki, ker gre v obravnavani zadevi za mnenja in stališča druge osebe o posamezniku (podaja subjektivnega mnenja, navedbe ali ocene), kar ne predstavljajo osebnih podatkov posameznika, temveč osebne podatke tistega, ki tako izjavo poda. Glede tega se je Sodišče EU že izreklo in sicer, da uporaba izraza "_katera koli informacija_" v opredelitvi pojma "osebni podatek" iz določbe člena 4(1) SUVP odraža cilj zakonodajalca Unije, da temu pojmu da širok pomen, ki potencialno zajema vse vrste informacij, "_tako objektivne kot subjektivne v obliki mnenj ali presoj, če se te nanašajo na zadevno osebo (glej po analogiji sodbo z dne 20. decembra 2017, Nowak, C‑434/16, EU:C:2017:994, točka 34_)."8 Sklicevanje tožeče stranke v tej zvezi na drugačno stališče iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 1820/2011 z dne 28. 11. 2012 ne more vplivati na presojo oziroma razlago prava v tem primeru, kajti Upravno sodišče v obrazložitvi sodbe I U 1820/2011 (odst. 8-9) ni uporabilo prava EU oziroma sodne prakse Sodišča EU.

65. Bistveno je za subjektivna mnenja ali presoje, da se nanašajo na zadevno osebo, da je informacija zaradi svoje vsebine, namena ali učinka povezana s to osebo; tako so lahko tudi pisni odgovori na izpitu za dostop do želenega poklica ali zaposlitve ter komentarji popravljavca izpita osebni podatki.9 Kajti pomembna je kakovost takih podatkov in zakonitost njihove obdelave,10 na kar lahko oseba v postopku ugotavljanja dejstev o morebitnem trpinčenju na delovnem mestu, na katero se podatki nanašajo, vpliva z uresničevanjem pravic na podlagi 8. člena Listine. Ker tožeča stranka v tem upravnem sporu ne uveljavlja, da kateri izmed podatkov, ki jih je tožena stranka naložila tožeči stranki, da jih prizadeti stranki razkrije, ni povezan s prizadeto stranko, je izpodbijani akt v tem delu zakonit. Ugovor tožeče stranke, da ni jasno, na podlagi katerega kriterija je tožena stranka razmejila med deli poročila, ki jih je razkrila, in deli, ki jih ni razkrila, je pavšalen oziroma očitno ne drži, saj je iz povzetka izpodbijanega akta (odstavek 17 te sodbe) razvidno, da je bil razmejitveni kriterij ta, ali se podatki nanašajo na prosilko, tako da je jasna zveza med njima vzpostavljena, ali pa se podatki ne navezujejo na prosilko in se nanašajo le na druge osebe.

66. V zvezi s stališčem oziroma razlago prava EU, da v okvir pojma osebnih podatkov spadajo tudi subjektivna mnenja o osebi, če se ta nanašajo na to osebo, v kontekstu strukturiranega vodenja postopka ugotavljanja dejstev o morebitnem trpinčenju na delovnem mestu, mora Upravno sodišče izpostaviti še nekaj drugih standardov iz sodne prakse Sodišča EU v zvezi z varstvom osebnih podatkov za dodatno utemeljitev izpodbijane odločitve.

67. Zaradi cilja po realnih možnostih posameznika, da učinkovito uresničuje in zavaruje različne pojavnosti pravice do varstva njegovih osebnih podatkov oziroma njihove obdelave, mora posameznik v smislu določil 15(3) in 12(1) SUVP imeti možnost, da je seznanjen z "_natančno reprodukcijo njegovih osebnih podatkov_" in da jih lahko tudi "_v celoti razume_".11 V zvezi z določilom člena 15(1)(c) SUVP Sodišče EU postavlja tudi standard "_čim večje natančnost_i" podatkov,12 da so jedrnati, lahko dostopni, lahko razumljivi in izraženi v jasnem in preprostem jeziku.13 Argument tožene stranke v odgovoru na tožbo, da če podatki niso točni (ali ne morejo biti točni) oziroma niso strokovni, potem ne more iti za osebne podatke, je torej zmoten, saj ima posameznik v okviru pravic v zvezi z varstvom osebnih podatkov iz 8. člena Listine tudi pravico, da (med drugim) zahteva popravo osebnih podatkov. Uporaba terminološkega izraza "podatek z dvojno naravo", ki ga je uporabila tožena stranka, za razlago pravila v skladu s pravom EU ni pomembna.

68. Tožena stranka je sicer prepričljivo odgovorila na tožbeni ugovor, da zahtevani podatki niso "_zbirka_", čeprav je bil to tudi sestavni del obrazložitve izpodbijanega akta, kar pomeni, da ne drži tožbeni ugovor, da se tožena stranka s tem ni ukvarjala v izpodbijanem aktu. Vendar Upravno sodišče vseeno pripominja, da je pojem "zbirka" osebnih podatkov priporočljivo v vsakem posamičnem primeru obravnavati tudi skupaj s pojmom "obdelava" osebnih podatkov. Kajti Sodišče EU, ko široko razlaga pojem "_obdelave_" osebnih podatkov iz člena 4(2) SUVP, pravi, da je zakonodajalec Unije z uporabo izraza "vsako dejanje" temu pojmu želel dati širok obseg, pri čemer je neizčrpno naštel dejanja, "_ki se izvajajo v zvezi z osebnimi podatki ali nizi osebnih podatkov_" in ki med drugim zajemajo zbiranje, beleženje, shranjevanje in tudi vpogled.14 To nekako nakazuje, da ni nujno, da gre pri zbirki za "_niz osebnih podatkov_" v smislu neke predpisane formalne oblike ali strukture, kot to skuša utemeljiti tožeča stranka v zadnjem odstavku na strani 3 druge pripravljalne vloge.

69. V podporo svojemu stališču tožeča stranka navaja sodbo Sodišča EU v zadevi _YS_. Vendar v tej sodbi Sodišče EU ni razlagalo pojma "zbirka" osebnih podatkov, ampak je razlagalo pojem "osebni podatek". V zadevi _YS_ je namreč šlo za (osebne) podatke iz postopka za izdajo dovoljenja za prebivanje, vpogled v te podatke pa je zahteval sam tujec. Sodišče EU je odločilo drugače, kot to poskuša predstaviti tožeča stranka. Odločilo je, da "pravna analiza" iz spisa o postopku izdaje dovoljenja za bivanje, ki sicer lahko tudi vsebuje osebne podatke, ni "osebni podatek" v smislu tedaj veljavne Direktive 95/46/ES o varstvu osebnih podatkov. Kajti po stališčih Sodišča EU "pravna analiza" ni informacija, gre za popolnoma abstraktno razlago prava, četudi se položaj tujca med drugim ugotavlja s pomočjo osebnih podatkov, pravna analiza ni predmet preverjanja točnosti s strani prosilca, kajti taka pravica bi prerasla že v pravico do dostopa do upravnih dokumentov.15 Sodišče EU je v zadevi YS zaključilo, da je treba _člen 2(a) Direktive 95/46 razlagati tako, da so podatki o prosilcu za dovoljenje za prebivanje, vsebovani v poročilu, in morebitni taki podatki, ki jih vsebuje pravna analiza, vsebovana v poročilu, osebni podatki v smislu te določbe, navedene analize kot take pa ni mogoče opredeliti za osebni podatek_."16

70. Sodišče EU torej v tej zadevi ni podalo razlage pojmu "zbirka" in prosilka, ki je prizadeta stranka v tem upravnem sporu ni uveljavljala dostopa do podatka, ki bi bil upravni dokument v smislu pravne analize v postopku odločanja v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem na delovnem mestu.

71. Druga stvar, ki ne govori v prid tožeči stranki glede razlage in uporabe pojma "zbirka", pa je dejstvo, da je Veliki senat Sodišča EU že podal razlago pojma "zbirka" iz Direktive 95/46/ES (člen 2(c)), ki pa ima isto opredelitev pojma "zbirka" kot člen 4(6) SUVP.

72. Sodišče EU namreč v zadevi _Tietosuojavaltuutettu_ pravi, da je pojem "zbirka" opredeljen široko in med drugim zajema "vsak" strukturiran niz osebnih podatkov. Zbirka pa mora biti strukturirana tako, da omogoča enostaven dostop do osebnih podatkov. Merila niti oblike za strukturiranje te zbirke niso določena, na primer da bi bilo treba zadevne osebne podatke voditi v obliki kartotek, posebnih seznamov ali drugih sistemov razvrščanja, da bi jih bilo mogoče šteti za zbirko. Cilj zahteve, da mora biti niz osebnih podatkov "strukturiran v skladu s posebnimi merili", je zgolj omogočiti, da se podatki o neki osebi enostavno najdejo.17 Po kakšnem merilu in v kakšni natančno določeni obliki vsak posamezen oznanjevalec dejansko strukturira niz osebnih podatkov, ni pomembno.18 V zadevi _Tietosuojavaltuutettu_ so bili na primer podatki v obliki beležk o vsebini pogovorov glede prepričanj od vrat do vrat obiskanih oseb na podlagi geografske razdelitve območij in je to ustrezalo pojmu "zbirka" iz SUVP.19 Tudi v obravnavanem sporu gre za podatke, ki se enostavno najdejo, tako gre očitno za zbirko osebnih podatkov v smislu SUVP.

73. Tožeča stranka v zvezi z razlago pojma "zbirka" v opombi omenja tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 244/2014 z dne 11. 2. 2016. Vendar v tej zadevi Vrhovno sodišče pravi samo to, da vsak posamezen osebni podatek, do katerega pride odvetnik pri svojem delu, _"ne predstavlja že tudi strukturiranega niza podatkov, torej zbirke osebnih podatkov in pridobitev takega osebnega podatka ne pomeni avtomatično tudi njegove obdelave. Da bi šlo za obdelavo, bi morali biti izpolnjeni pogoji iz 3. in 5. točke 6. člena ZVOP-1_" /.../.20 V predmetni zadevi tožena stranka ni štela za "_zbirko_" osebnih podatkov kateri koli podatek, ki ga dobi delodajalec v zvezi z delavcem, poleg tega pa se ta sodba nanaša na čas pred uveljavitvijo SUVP in pred izdajo sodbe Sodišča EU v zadevi Tietosuojavaltuutettu, kjer je podalo razlago pojma "_zbirka_" v smislu SUVP. Zato Vrhovno sodišče v tistem času ni moglo upoštevati razvoja prava EU o varstvu človekovih pravic na področju osebnih podatkov, ki je po letu 2014 kontinuirano napredovalo,21 a ga mora zato v vsej njegovi aktualnosti upoštevati Upravno sodišče v tem primeru.

74. Pavšalen pa je tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka samovoljno in brez podlage v pravilih pritrdila zahtevi, da za obstoj izjeme glede razkritja podatkov pravice drugih oseb morajo prevladati nad pravico prosilke. Tožeča stranka v tej zvezi govori o možem poslabšanju medsebojnih odnosov zaposlenih, poslabšanju zaupanja med delodajalcem in zaposlenimi, omenja morebitno negativno reagiranje prosilke, ki bi se lahko slabše počutila, omenja negativen vpliv na pravico do dostojanstva delavca pri delu in pravico izpovedovalcev do zasebnosti.

75. Tožena stranka je na podlagi člena 15(4) SUVP očitno opravila tehtanje v treh alinejah na strani 5 izpodbijanega akta (14. odstavek obrazložitve te sodbe) in tem argumentom se sodišče pridružuje, ker niso arbitrarni, nestvarni, nelogični ali nerazumni in so tudi dovolj konkretizirani in je drugače, kot (verjetno) pomotoma ugotavlja tožeča stranka, dala prednost pravici osebe, na katere se osebni podatki nanašajo, ne pa drugim osebam, ki so navajali informacije v zvezi z domnevno žrtvijo trpinčenja. Če tožeča stranka, ki je vodila postopek ugotavljanja dejstev v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem prizadete stranke na delovnem mestu, ni ustrezno predhodno informirala oseb, katerim je vzela izjave v ugotovitvenem postopku, o tem, za kakšne postopke gre v kontekstu varstva osebnih podatkov po SUVP, ne more (šele) v tožbi uveljavljati na zgoraj opisani način, da so te osebe pričakovale, da bodo njihove izjave zaupne oziroma da bodo razkrite samo delodajalcu. Takšna pričakovanja, če so jih te osebe morebiti imele, so bila brez podlage v zakonu in zato ta pričakovanja ne morejo pretehtati pravice prizadete stranke v tem upravnem sporu iz 8. člena Listine. Brez kakršnega koli dvoma pa je treba šteti, da v postopku ugotavljanja dejstev zaradi morebitnega trpinčenja na delovnem mestu, kar so objektivno lahko zelo težko dokazljiva dejanja, k zaupanju in dobrim odnosom med delavci in delodajalci lahko prispevajo samo čim bolj verodostojne izmenjave dejstev in občutljivih informacij o zaposlenih, ki so podprte s polno mero etične odgovornosti, ne pa bolj ali manj prikrite oziroma skrite navedbe ene osebe o drugi osebi (sodelavcev), do katerih prizadeta oseba ne bi imela dostopa in se nanje ne bi mogla odzvati v smislu pravic iz 8. člena Listine. Jasno je tudi, da tožeča stranka ne more prepričljivo argumentirati, da bi uresničitev pravice prizadete stranke do seznanitve z osebnimi podatki lahko povzročilo njeno slabo počutje oziroma da zavrnitev te pravice deluje prizadeti stranki v prid. Očitno v nasprotju z določilom člena 15(4) SUVP je tudi skrajno stališče tožeče stranke, da tožena stranka sploh ne bi smela ugotavljati, ali pravice prizadete stranke prevladajo nad "pravicami" tretjih oseb, ki so o njej dajale izjave, informacije.

76. Ob tem ni nepomembno, da iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je treba člen 15(1) SUVP razlagati tako, da okoliščina, če upravljavec osebnih podatkov opravlja regulirano dejavnost in je posameznik, katerega osebni podatki so bili obdelani, tudi zaposlen pri tem upravljavcu, to načeloma ne vpliva na obseg pravice, ki jo ima ta posameznik na podlagi te določbe;22 oziroma da temeljne pravice posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, (lahko) prevladajo nad interesi upravljavca, kadar se osebni podatki obdelujejo v okoliščinah, v katerih posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, take obdelave razumno ne pričakujejo;23 oziroma da morebitni ekonomski interesi upravljavca ne prevladajo nad pravicami osebe, na katere se osebni podatki nanašajo, ker niti ne gre za pravice in svoboščine drugih iz člena 23(1)(i) SUVP.24

77. Upoštevajoč vse navedeno je sodišče vse tožbene ugovore zavrnilo kot neutemeljene (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

78. Tožeča stranka glavne obravnave ni predlagala niti ni uveljavljala, da je dejansko stanje sporno, ampak je uveljavljala zgolj napačno uporabo materialnega prava, v manjšem delu pa je (pavšalno) uveljavljala arbitrarnost odločitve. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Ob tem je upoštevalo, da tudi niso bili izkazani pogoji za ustno zaslišanje tožeče stranke v smislu 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin na podlagi ustaljene sodne prakse, opredeljene v sodbi Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ramos Nunes de Carvalho E SÁ v Portugal,25 v zvezi z določilom člena 47(2) Listine EU o temeljnih pravicah, kot jo razlaga Sodišče E,26 in ki ima neposredni učinek.27 V predmetni zadevi je namreč Upravno sodišče izvajalo pravo EU v smislu člena 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

79. Po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Tožeča stranka je uveljavljala stroškovni zahtevek, zato je sodišče v drugi točki izreka o stroških postopka odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 1 Prim. sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 244/2014 z dne 11. 2. 2016. 2 Gre za Uredbo Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/467ES (Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, Uradni list EU, L 119/1, 4. 5. 2016; v nadaljevanju: SUVP). 3 La Quadrature du Net, C-511/18, C-512/18 in C-520/18, 6. 10. 2020, odst. 207; Digi, C-77/21, 20. 10. 2022, odst. 48; RW, C-154/21, 12. 1. 2023, odst. 44; BE, C-132/22, 12. 1. 2023, odst. 45; F.F., C-487/21, 4. 5. 2023, odst. 40; J.M., C-579/21, 22. 6. 2023, odst. 55. 4 UF, AB, C-26/22 in C-64/22, 7. 12. 2023, odst. 51-53; glej tudi odst. 65 in 69. 5 Ibid. odst. 59. 6 Ibid. odst. 69. 7 Zaradi pomembnosti, četudi to vprašanje med strankama v konkretnem primeru ni sporno, Upravno sodišče navedenemu dodaja stališče Sodišča EU, da se pravni sredstvi iz člena 78(1) oziroma člena 79(1) te uredbe lahko uveljavljata hkrati in neodvisno. Zagotovitev več pravnih sredstev krepi cilj, naveden v uvodni izjavi 141 navedene uredbe, in sicer, da se vsakemu posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki in ki meni, da so pravice, ki jih ima na podlagi te uredbe, kršene, zagotovi pravica do učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 47 Listine. Zato, čeprav morajo države članice v skladu z načelom procesne avtonomije določiti podrobna pravila za razmerje med temi pravnimi sredstvi, obstoj pravice do učinkovitega pravnega sredstva zoper upravljavca ali obdelovalca iz člena 79(1) SUVP ne vpliva na obseg sodnega nadzora, ki se v okviru pravnega sredstva, vloženega na podlagi člena 78(1) te uredbe izvaja nad odločitvijo o pritožbi, ki jo sprejme nadzorni organ. (ibid. odst. 66-67; gej tudi: BE, C-132/21, 12. 1. 2023, odst. 34-35 z razliko od situacije omenjene v odstavkih 37-40). 8 F.F., C-487/21, 4. 5. 2023, odst. 23; J.M., C-579/21, 22. 6. 2023, odst. 42; Österreichische Datanschutzbehörde in CRIF, C-487/21, 4. 5. 2023, odst. 23; Nowak, C-434/16, 20. 12. 2017, odst. 34. 9 Ibid. odst. 35-46; glej tudi Sodbo Splošnega sodišča v zadevi EOR, T-557/20, 26. 4. 2023, odst. 69. 10 Nowak, C-434/16, 20. 12. 2017, odst. 49. 11 F.F., C-487/21, 4. 5. 2023, odst. 28, 45, 38, 41-42; glej tudi: J.M., C-579/21, 22. 6. 2023, odst. 52, 65; FT, C-307/22, 26. 10. 2023, odst. 75. 12 RW, C-154/21, 12. 1. 2023, odst. 43; glej tudi: J.M., C-579/21, 22. 6. 2023, odst. 57, 66; FT, C-307/22, 26. 10. 2023, odst. 73, 77. 13 Ibid. odst. 51. 14 J.M., C-579/21, 22. 6. 2023, odst. 46. 15 YS, C-141/12, 17. 7. 2014, odst. 33-46. 16 Ibid. odst. 48. 17 Tietosuojavaltuutettu, C-25/17, 10. 7. 2018, odst. 56-58, 62. 18 Ibid. odst. 61. 19 Ibid. odst. 59. 20 X Ips 244/2014, 11. 2. 2016, odst. 16. 21 V letu 2014 je bila izdana sodba Velikega senata Sodišča EU v zadevi Didigal Rights Ireland Ltd, C-293/12, 8. 4. 2014, čemur je potem sledila sodba Velikega senata Sodišča EU v zadevi Schrems, C-362/14, 6. 10. 2015 in Mnenje Velikega senata Sodišča EU 1/15 z dne 26. 7. 2017. 22 J.M., C-579/21, 22. 6. 2023, odst. 89. 23 UF, AB, C-26/22 in C-64/22, 7. 12. 2023, odst. 80. 24 FT, C-307/22, 26. 10. 2023, odst. 64, 68-69. 25 App. no. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190, točke a., b. in c, odst. 191, toke a., b. in c. 26 Veliki senat Sodišča EU v zadevi PM in ostali pravi, da pravica do izjave, določena v členu 47 Listine, ne nalaga absolutne obveznosti, da se opravi javna obravnava v vseh postopkih. Tako je zlasti, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank (C-357/19, C-379/19, C-547/19, C-811/19 in C-840/19, 21. 12. 2021, odst. 123). 27 Egenberger, C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78.