Jedro

Kadar je povzročena škoda s kaznivim dejanjem, je za zastaranje odškodninskega zahtevka odločilen tek zastaralnega roka po končanem pretrganju zastaranja kazenskega pregona. Od tega trenutka teče bodisi zastaralni rok za odškodninske terjatve ali relativni zastaralni rok za zastaranje kazenskega pregona, če je ta daljši od prvega.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti pravdne stroške v višini 821,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 2,760 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh od prejema te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati poleg že izplačanega nespornega dela odškodnine tudi še 30.086,73 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 01. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni. Kar je tožnik zahteval več (presežek zahtevka iz naslova nepremoženjske škode in v celoti zahtevek za plačilo rente iz naslova izpada plače in stroška tuje pomoči), je zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 574,15 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugovor zastaranja zavrnilo neutemeljeno. Sodišče je upoštevalo 10-letni absolutni zastaralni rok za zastaranje kazenskega pregona. Določilo 1. odstavka 377. člena ZOR je napačno razlagalo. Sodišče bi moralo ugotoviti, kdaj je bilo v kazenskem postopku opravljeno zadnje procesno dejanje, ki je zastaranje pretrgalo in nato ugotoviti, kdaj se je iztekel relativni zastaralni rok za zastaranje kazenskega pregona. Zmotno je bil torej uporabljen 10-letni absolutni zastaralni rok. Takšno je bilo tudi stališče VS RS v zadevi opr. št. II Ips 89/97 z dne 10. 06. 1998. Časovno zaporedje dogodkov je naslednje: do škodnega dogodka je prišlo 08. 05. 2000, kazenski postopek je bil pravnomočno končan 30. 11. 2001, tožba v tej zadevi pa je bila vložena 12. 06. 2008. Glede na to, da je bil zastaralni rok pretrgan 30. 11. 2001, je odškodninska terjatev zastarala dne 30.11.2006. Pritožnica tudi poudarja, da kljub temu, da se sodišče o tem ni izreklo, da je s plačilom nespornega dela odškodnine odškodninsko obveznost pripoznala le do višine izplačane odškodnine. Odškodnina za nepremoženjsko, ki jo je sodišče dosodilo tožniku, ne ustreza kriteriju objektivne pogojenosti odškodnine in je previsoka. Sodišče je toženi stranki naložilo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od 05. 01. 2008, vendar sodbe v tem delu ni moč preiskusiti, saj nima razlogov. Sodišče toženi stranki nepravilno ni priznalo pravdnih stroškov, saj jih ta naj ne bi priglasila. To pa ne drži. Pritožnica je pravdne stroške pisno priglasila že v odgovoru na tožbo.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z določilom 1. odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Če pa je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko se izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (1. odstavek 377. člena ZOR).

Škodni dogodek v obravnavani zadevi je nastal 08. 05. 2000. Povzročitelj škodnega dogodka je bil pravnomočno obsojen storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. V času storitve kaznivega dejanja veljavni Kazenski zakonik je v 4. točki 111. člena KZ določal 5 letni relativni zastaralni rok za zastaranje kazenskega pregona.

Sodba, s katero je bil povzročitelj škodnega dogodka spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, je postala pravnomočna dne 30. 11. 2001 (list. št. 50). Tožnik je tožbo vložil dne 16. 06. 2008. Kadar je povzročena škoda s kaznivim dejanjem, je za zastaranje odškodninskega zahtevka odločilen tek zastaralnega roka po končanem pretrganju zastaranja kazenskega pregona (2. odstavek 377. člena ZOR). Od tega trenutka teče bodisi zastaralni rok za odškodninske terjatve (376. člen ZOR) ali relativni zastaralni rok za zastaranje kazenskega pregona, če je ta daljši od prvega, na kar je pritožnik v tudi pritožbi pravilno opozoril (glej: Pravno mnenje občne seje VSS z dne 15. 12. 1998). Glede na to, da je sodba zoper povzročitelja postala pravnomočna dne 30. 11. 2001, je zastaranje ponovno začelo teči 01. 12. 2001, kar pomeni, da je terjatev tožnika zastarala 01. 12. 2006. Sodišče prve stopnje je tako ugovor zastaranja napačno zavrnilo. Ker je terjatev tožnika ob vložitvi tožbe leta 2008 že zastarala, je njegov zahtevek neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialnopravno določilo 377. člena ZOR, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

Tožeča stranka je v pravdi propadla v celoti. Tožena stranka je, kot pravilno opozarja v pritožbi, svoje pravdne stroške priglasila v odgovoru na tožbo, kar je sodišče prve stopnje spregledalo. In sicer je tožena stranka priglasila stroške sodne takse v višini 821,00 EUR ter materialne izdatke v višini 20,00 EUR, ki jih ni izkazala. V skladu z določilom 1. odstavka 154. člena ZPP je tožeča stranka dolžna toženi povrniti pravdne stroške v višini 821,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Glede na to, da je tožena stranka s pritožbo v celoti uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške sodne takse za pritožbo v višini 2.760,00 EUR (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Višine priglašenih administrativnih stroškov v višini 15,00 EUR pa pritožnica ni izkazala, zato se ji ne priznajo.