Jedro

Čeprav je strelno orožje nevarna stvar (kar bi narekovalo uporabo pravil o objektivni odškodninski odgovornosti), je mogoče dokazovati, da je tožnik ravnal krivdno in s tem postavil drugotoženca v položaj, ko je moral braniti sebe in druge, takšno ravnanje drugotoženca (ugovor silobrana po 161. členu ZOR) pa izključuje njegovo protipravnost. Ko presojamo ugovor, da je tožnik ravnal krivdno in da se je tožena stranka morala braniti, nujno trčimo ob presojo krivdnih ravnanj obeh udeležencev. Zato ravnanja tožene stranke ni mogoče zreducirati le na pojem nevarne stvari.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: v 1. točki izreka tožbeni zahtevek zavrne tudi v delu, ki se glasi: „Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 21.137,46 EUR z zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 5.065.381,00 SIT za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003 z obrestmi po obrestni meri v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero (po 13,5% obrestni meri), od zneska 5.065.381,00 SIT za čas od 28.6.2003 do 31.12.2006 z obrestmi po zakonsko predpisani obrestni meri zamudnih obresti in od zneska 21.137,46 EUR od 1.1.2007 do dne plačila z obrestmi po zakonsko predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v 15 dneh“ v 4. točki izreka tako, da je dolžna tožeča stranka povrniti prvotoženi stranki 2.850,60 EUR stroškov pravdnega postopka ter drugotoženi stranki 4.994,30 EUR pravdnih stroškov, obema v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki povrniti 536,06 EUR stroškov pritožbenega postopka, drugotoženi stranki pa 431,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, obema v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo, da sta dolžni tožniku solidarno plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 21.137,46 EUR z zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 5.065.381,00 SIT za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003 z obrestmi v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero (po 13,5% obrestni meri), od zneska 5.065.381,00 SIT za čas od 28.6.2003 do 31.12.2006 z obrestmi po zakonsko predpisani obrestni meri zamudnih obresti in od zneska 21.137,46 EUR od 1.1.2007 do dne plačila z obrestmi po zakonsko predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V presežku je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in v celoti za premoženjsko škodo zavrnilo, vsaki od strank pa naložilo plačilo svojih stroškov pravdnega postopka.

Pritožbo zoper sodbo vlagata obe pravdni stranki.

Prvotožena stranka izpodbija obsodilni del sodbe (1. točka izreka) in izrek o stroških, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo v 1. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in v 4. točki izreka tako, da tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila ter plačilo stroškov pritožbenega postopka. Po mnenju prvotožene stranke je drugotoženec strelno orožje uporabil v silobranu in je pri tem ravnal skladno z Zakonom o notranjih zadevah in Navodilu o uporabi prisilnih sredstev. Tožnik je s prijateljema večkrat izzval prepir in pretep, njihovo nasilje pa se je skozi celoten večer stopnjevalo. Že v lokalu so gostilničarja F. zbili na tla, eden izmed njih pa ga je z glavo udarjal ob tla, ko pa se je pretep preselil pred lokal, se je gostilničar zaradi udarcev moral zavleči pod odbijač avtomobila. Priča C. A. je izpovedal, da je slišal ženo vpiti, da ji bodo moža ubili, gostilničar sam pa je izpovedal, da se je počutil, kot da ga hočejo ubiti. Drugotoženec je šele na koncu celotnega dogajanja, ko je bilo nasilje tožnika najhujše, uporabil strelno orožje. Poleg tega je predhodno izstrelil opozorilni strel v tla, kar pa tožnika ni ustavilo, saj sta s K. z nasiljem nadaljevala dokler drugotoženec ni ustrelil v tožnika. Drugotoženca sta torej napadla dva napadalca, bila sta fizično močnejša, drugotoženi pa tedaj tudi ni mogel pričakovati pomoči drugih. Tako je napačna ugotovitev sodišča, da bi drugotoženec lahko napadalce zgolj odrinil. Podrejeno prvotoženka navaja, da je sodišče nesorazmerno odmerilo soodgovornost tožnika, saj je tožnik k nastali škodi prispeval vsaj v 70% deležu, prav tako je previsoko odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, v obrestnem delu zahtevka pa je preseglo tožbeni zahtevek.

Pritožba prvotožene stranke je bila vročena tožniku, ki odgovora nanjo ni podal. Drugotožena stranka izpodbija obsodilni del sodbe (1. točka izreka) ter stroškovni izrek in navaja, da so tožnik in njegova prijatelja gostilničarja najprej pretepali znotraj lokala, nato pa s pretepanjem nadaljevali pred lokalom, pri čemer se je ta lahko branil le tako, da se je zavlekel pod odbijač vozila. V taki situaciji je drugotoženec kot policist moral odreagirati, saj je nenazadnje ena izmed prič vpila, da bodo gostilničarja ubili. Drugotoženec je ob svoji intervenciji ostal popolnoma sam, preden je ustrelil tožnika, pa je izstrelil opozorilni strel. V konkretnem primeru so podani vsi elementi silobrana. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeno odškodnino v celoti zavrne s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da sodbo v napadenem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba drugotožene stranke je bila vročena tožniku, ki je v odgovoru predlagal njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, smiselno le glede odškodnine za nepremoženjsko škodo, in navaja, da je zaključek sodišča, da naj bi tožnik kar v 40% prispeval k nastanku škode, neutemeljen. To namreč pomeni, da je drugotoženec orožje uporabil upravičeno, kar pa ne drži. Tožnik je bil golorok, nihče v pretepu ni bil resno poškodovan, tako tudi življenje nobenega izmed vpletenih ni bilo ogroženo, drugotoženec pa je sprva trdil, da je branil sebe, nato pa, da je branil gostilničarja F. Sodišče ne pojasni, zakaj naj bi bil tožnik prav v 40% soodgovoren za nastalo škodo. Zmotno je uporabilo tudi materialno pravo, saj je strelno orožje nevarna stvar, zato prihajajo v poštev pravila o objektivni odškodninski odgovornosti. Odškodnina za negmotno škodo je dosojena prenizko. Tožnik predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tudi v zavrnilnem delu s stroškovno posledico ali jo v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženima strankama, ki odgovora nanjo nista podali.

Pritožba toženih strank je utemeljena, pritožba tožeče stranke je neutemeljena.

Pravna podlaga za odločitev v zadevi je 170. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR, uporaba na podlagi 1060. člena OZ), ki določa, da za škodo, ki jo delavec tretji osebi povzroči pri delu ali v zvezi z delom, odgovarja delodajalec, pri kateremu je delavec v času škodnega dogodka delal, razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, ko je bilo treba (prvi odstavek 170. člena ZOR). Oškodovanec ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma (drugi odstavek 170. člena ZOR). Izhodišče presojanja pogojev iz 170. člena ZOR v predmetni zadevi določata 47. in 55. člen Zakona o notranjih zadevah (Uradni list SRS, št. 28/1980, v nadaljevanju: ZNZ) in 16. člen Navodila o uporabi prisilnih sredstev (Uradni list SRS, št. 25/1981, v nadaljevanju: Navodilo). Čeprav je strelno orožje nevarna stvar (kar bi narekovalo uporabo pravil o objektivni odškodninski odgovornosti), je mogoče dokazovati, da je tožnik ravnal krivdno in s tem postavil drugotoženca v položaj, ko je moral braniti sebe in druge, takšno ravnanje drugotoženca (ugovor silobrana po 161. členu ZOR) pa izključuje njegovo protipravnost. Ko presojamo ugovor, da je tožnik ravnal krivdno in da se je tožena stranka morala braniti, nujno trčimo ob presojo krivdnih ravnanj obeh udeležencev. Zato ravnanja tožene stranke ni mogoče zreducirati le na pojem nevarne stvari, ampak je podlaga za odločitev vprašanje razbremenitve tožene stranke, kar pa je možno le ob presoji krivdnega ravnanja obeh udeležencev.

Pritožbeno sodišče je pri svoji presoji izhajalo iz spodnjih ugotovljenih dejanskih ugotovitev: drugotoženec je bil v lokalu, kjer je prišlo do pretepa, gost skupaj s svojimi prijatelji (M. P., C. A. in S. S.) okrog polnoči so v lokal prišli tožnik ter njegova prijatelja K. in F. tožnik je s prijateljema začel verbalno izzivati drugotoženca ter ostale za njegovim omizjem, zaradi česar je prišlo do pretepa, ki pa je prenehal tako, da sta tožnika pomirila K. in F., A. pa njegovi prijatelji za omizjem ker natakarica tožniku in prijateljema zaradi opisanega incidenta ni želela več postreči pijače, so ti pričeli z razbijanjem kozarcev, zato je posredoval natakaričin mož J. F, med gostilničarjem F. in tožnikovo družbo je sprva prišlo do verbalnega spopada, ki je eskaliralo v fizično nasilje tožnika in obeh prijateljev vsi trije so gostilničarja brcali, eden pa ga je z glavo udarjal ob tla, nakar je nekdo enega izmed napadalcev povlekel stran, da se je gostilničar lahko pobral fizično nasilje se je nadaljevalo pred lokalom tako, da se je gostilničar zaradi udarcev zavlekel pod odbijač enega izmed avtomobilov drugotoženec je v tem času odšel do svojega vozila po strelno orožje, ki ga je spravil v notranji žep bunde ko je drugotoženec zapiral vrata svojega vozila, sta ga dva udarila po glavi, tako da je padel po tleh ko je prišel k sebi je videl, da vsi trije (tožnik, F. in K.) napadajo F. in ga je želel iztrgati iz tega primeža, zato se je napad tožnika in enega izmed prijateljev preusmeril na drugotoženca drugotoženI je najprej izstrelil opozorilni strel v tla, ker pa napad ni prenehal, je nato ustrelil tožnika tožnik (in prijatelja) so bili goloroki, s strani napadalcev ni bilo groženj, da bodo koga ubili, niti niso nakazovali, da imajo strelno orožje škodni dogodek se ni zgodil v delovnem času drugotoženca.

Pri presoji zahtevanega (pravilnega) postopanja drugotoženca je pritožbeno sodišče v prvi vrsti izhajalo iz določbe 47. člena ZNZ, ki določa, da so pooblaščene uradne osebe dolžne varovati ustavno ureditev, življenje in osebno varnost ljudi, družbeno in zasebno premoženje, preprečevati kazniva dejanja in prijemati njihove storilce, ohraniti ali vzpostaviti javni red in mir ter preprečevati ogrožanje javnega prometa ob vsaki priložnosti, četudi je izvršitev naloge zvezana z nevarnostjo za njihovo življenje, ne glede na to, ali so v službi ali ne in ali jim je to naloženo ali ne. Tako dejstvo, da se je škodni dogodek zgodil izven službenega časa drugotoženca, za sodno presojo v predmetni zadevi ne more biti relevantno. Relevantno je le vprašanje, ali je bilo ravnanje drugotoženca storjeno v silobranu ali pa je bil ta prekoračen. ZOR v 161. členu določa, da škode ni dolžan povrniti tisti, ki jo je povzročil v silobranu, razen pri prekoračitvi silobrana, pri čemer pa samega pojma silobrana ne definira in se je v tem vprašanju potrebno opreti na kazensko pravo (primerjaj II Ips 509/93, II Ips 319/95), ki določa, da je silobran tista obramba, ki je neizogibno potrebna, da storilec od sebe ali od drugega odvrne istočasen protipraven napad. Silobran je prekoračen, če obstaja nesorazmerje med intenzivnostjo napada in obrambe oziroma podrejeno, če obstaja nesorazmerje med napadeno in ogroženo dobrino. Vendar nesorazmerja ni mogoče pojmovati tako, da tisti, ki se brani, ne sme nikoli povzročiti hujše poškodbe od tiste, ki mu neposredno grozi, prav tako ni mogoče terjati, da bi se moral napadeni braniti z begom ali s klicem na pomoč, saj se zoper protipraven napad lahko vsakdo brani. Pri vprašanju obrambe pa je potrebno upoštevati vse dejanske okoliščine kot so napadalčev namen, sredstva napada, njegova telesna moč, spretnosti, pa tudi čustvena stanja napadenega in njegove predstave o intenzivnosti napada in o tem, kaj mu grozi.

Po presoji vseh relevantnih okoliščin pritožbeno sodišče zaključuje, da je drugotoženi v predmetni zadevi ravnal v silobranu. Kot ključno je pri tem upoštevalo dejstvo, da so bili tožnik (in prijatelja) tisti, ki so izzvali tako verbalni kot tudi fizični spopad, da so bili v številčni in fizični premoči, da se je njihovo nasilje skozi celoten večer stopnjevalo. Slednje nedvomno izhaja iz dejstva, da se je moral gostilničar v obrambi zavleči pod odbijač vozila, kar gotovo priča o silovitosti napada, kot tudi dejstvo, da druge pomoči (razen s strani drugotoženega) tistega večera ni bilo in je tudi ni bilo mogoče pričakovati. Zato je tudi slediti izpovedbi gostilničarja, da je mislil, da ga bodo ubili, poleg tega je MP vpila, da ga bodo ubili (to so potrdile tudi priče C. A. in M. S.). Res je sicer, da se je v začetni fazi napada (znotraj lokala) F. lahko ubranil tako, da je po odrivu enega izmed napadalcev vstal s tal, vendar pa je iz nadaljnjih dogodkov sodišče prve stopnje ugotovilo, da se napad s tem ni zaključil. Napadalci so postali še bolj agresivni. Strelno orožje je drugotoženi uporabil šele povsem na koncu, ko je videl, da nikakor drugače ne more odvrniti napada na F in nato (nazadnje) niti od sebe. Predhodno je izstrelil tudi opozorilni strel v tla (ravnanje, ki ga terja 55. člen ZNZ), o čemer je izpovedal celo tožnik sam, pa vendar z napadom ni prenehal. Posebej pa je pri presoji pogojev za silobran potrebno upoštevati 16. člen Navodila, po katerem lahko pooblaščena uradna oseba od sebe odvrne protipraven napad, s katerim je ogroženo njeno življenje, za takega pa se (med drugim) šteje tudi napad dveh ali več napadalcev. Ta določba predstavlja konkretizacijo dejanskega stanu silobrana, dodatno pa je na tem mestu potrebno poudariti, da je bil drugotoženi, glede na svoja službena pooblastila in obveznosti, po tem Navodilu dolžan ravnati. Glede na vse navedene dejavnike pritožbeno sodišče ocenjuje, da drugotoženi ni imel druge izbire, kot da se napada ubrani tako, da ustreli. Ker silobran (kot je pojasnjeno že zgoraj) izključuje protipravnost ravnanja tožene stranke, je s tem posledično izključena tudi njena odškodninska odgovornost. Višje sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v ugodilnem (obsodilnem) delu, kot to izhaja iz izreka te sodne odločbe (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007, 45/2008, v nadaljevanju: ZPP).

Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških (4. točka izreka izpodbijane sodbe), saj je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP stranka, ki v pravdi ne uspe, dolžna povrniti nasprotni stranki njene pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je te odmerilo glede na stroškovnike v spisu in sicer znašajo 2.850,60 EUR za prvotoženo stranko (glej listovne številke 129, 221 in 272), ter 4.994,30 EUR za drugotoženo stranko (glej listovne številke 129, 153, 219, 245c, 270). Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (kot so razvidni iz stroškovnikov na 295. in 299. listovni številki v spisu) in znašajo 536,06 EUR za prvotoženo ter 431 EUR za drugotoženo stranko.