15. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 5. decembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 408/2002 z dne 1. 6. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1630/99 z dne 6. 2. 2002, z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0302-19/02-224/77-99 z dne 7. 10. 1999 in z odločbo Upravne enote Ljubljana št. 02/05-5-S-22401-357/96 z dne 8. 7. 1999 se ne sprejme, v delu, v katerem se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravna enota Ljubljana je pritožniku zavrnila izdajo dovoljenja za nabavo samokresa. Pritožnik je vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo. Upravno sodišče je zavrnilo tožbo pritožnika zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo Upravnega sodišča.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 14., 22., 23., 34. in 35. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je Vrhovno sodišče svojo sodbo obrazložilo le pavšalno in da je nekritično sledilo sodbi Upravnega sodišča. Pritožnik zatrjuje, da je "neoporečna oseba", zato naj bi bile zaradi pavšalnega sklicevanja na odločanje po prostem preudarku kršene številne ustavne pravice. Zaradi zavrnitve izdaje dovoljenja za nabavo samokresa naj bi bilo poseženo v nedotakljivost telesne in duševne celovitosti ter zasebnosti pritožnika. Meni, da mu je bila izdaja dovoljenja za nabavo samokresa zavrnjena brez kakršnegakoli razloga, zato naj bi šlo za kršitev pravice enakosti pred zakonom. Iz izpodbijanih odločb naj bi jasno izhajalo, da je bila pritožniku kršena pravica do poštenega sojenja. Navaja, da naj bi bila kršena tudi njegova pravica do sojenja v razumnem roku, zato uveljavlja odškodnino v višini 3.000.000 SIT.

B.

3.Navedbe pritožnika, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava.

4.Pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena Ustave, ki določa procesna jamstva in ki je v sodnih postopkih poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Ker je vsebina prvega odstavka 6. člena EKČP zajeta v 22. in v 23. členu Ustave, je Ustavno sodišče navedeno zatrjevano kršitev določbe EKČP presojalo z vidika varovanih ustavnih pravic, ki vsebinsko ustrezajo določbam EKČP. Z ustavnopravnega vidika bi lahko bil relevanten očitek, da se Upravno in Vrhovno sodišče nista opredelili do vseh navedb pritožnika ter da nista ustrezno obrazložili svoje odločitve. Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi odločbe opredeli. Sodišči sta svoji odločitvi razumno in zadostno obrazložili. Upravno sodišče je pojasnilo, da je bila pritožniku zavrnjena prošnja za nabavo samokresa na podlagi prvega odstavka 20. člena Zakona o orožju (Uradni list SRS, št. 7/81 in nasl.), ker ni upravičenih razlogov, da bi pritožnik imel orožje. Upravno sodišče je obrazložilo, zakaj meni, da prvostopenjski in drugostopenjski upravni organ pri odločanju po prostem preudarku nista ravnala samovoljno, temveč v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki ga daje zakon. Tudi Vrhovno sodišče je pojasnilo, da pritožniku dovoljenje za nabavo samokresa ni bilo zavrnjeno zaradi njegove predkaznovanosti, temveč ker ni upravičenih razlogov, da bi pritožnik imel takšno orožje. Pojasnilo je, da odločanje po prostem preudarku ne pomeni samovoljne odločitve, temveč pravico in odgovornost upravnega organa, da po presoji vseh okoliščin odloči o vlogi stranke. Kot neutemeljen se zato izkaže pavšalni pritožnikov očitek, da sodišči nista zadostno obrazložili svojih odločitev in da naj bi nekritično sledili obrazložitvi upravnih organov. Dejstvo, da je bila pritožnikova prošnja za izdajo dovoljenja za nabavo samokresa zavrnjena, samo po sebi še ne zadošča za sklep o kršitvah pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

5.Pritožnik zatrjuje še kršitev pravic iz 34. in 35. člena Ustave. Zgolj dejstvo, da je bilo pritožniku zavrnjena izdaja dovoljenja za nabavo samokresa, samo po sebi ne more pomeniti kršitve pravic iz 34. in 35. člena Ustave. Zato so navedeni očitki pritožnika neutemeljeni.

6.Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem postopku in zahteva plačilo odškodnine. Posamezniki imajo kljub ugotovljeni neskladnosti pravne ureditve z Ustavo (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005, Uradni list RS, št. 92/05 in OdlUS XIV, 72) do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Ker pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot že izkoristil, ni podana procesna predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede prijavljenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan