Jedro

Sodišče bo zavrnilo dokazne predloge, če ti niso pravno relevantni (so torej brezpredmetni), če so očitno neprimerni, če gre za dokaze s katerimi bi se ugotavljala notorna dejstva, če stranka ni izkazala zadostne stopnje verjetnosti v obstoj in pravno relevantnost predloga ali če ni obrazložila svojega dokaznega predloga.

Izrek

I. Pritožba obtoženčeve zagovornice se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, nagrada in potrebni izdatki njegove zagovornice pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obtoženi Z. U. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj umora po 1. in 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za vsako od dejanj mu je bila izrečena kazen 17 let zapora, zatem pa po določilu 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 enotna kazen 20 let. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je sodišče obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu od 16.45 ure od dne 18. 6. 2010 dalje. V skladu s 73. členom KZ-1 so mu bila zasežena oblačila, obuvala in motika, po prvem odstavku 75. člena tega zakona pa tudi denar. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencu za vsako kaznivo dejanje na podlagi 116. člena KZ-1 določilo kazen 30 let zapora ter mu zatem na podlagi prvega odstavka 53. člena istega zakona izreklo enotno kazen 30 let, sicer je pritožbo okrožne državne tožilke ter v celoti pritožbi obtoženca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obtoženca oprostili plačila vseh stroškov postopka.

2. Zoper navedeno sodbo pritožbenega sodišča se je pritožila zagovornica obtoženca zaradi kršitev procesnega zakona, zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ter zaradi po njeni oceni, previsoko odmerjene kazni. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Meni, da uveljavljane kršitve zakona niso podane, sodišče pa je tudi dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo ter svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Obtoženec je imel vse možnosti za učinkovito obrambo, dokazi so bili pravilno interpretirani, sodišče je raziskalo vse okoliščine, ki so tudi obrazložene, postavljeni izvedenci so odgovorili na vsa vprašanja svoje stroke, pri čemer ni izpovedb, ki bi o obtožencu govorile tako, da bi to kakorkoli vplivalo na njegovo krivdo in na dokazanost dejanja. Sodišče namreč logično zapiše, da tudi, če bi priče izpovedovale, da obtoženec ni zmožen storiti navedenega dejanja, to ne bi vplivalo na odločitev, da je prav v konkretnem primeru umoril oba oškodovanca. Prav tako lahko izvedenec psihiater ocenjuje le psiho obtoženca, duševno stanje, zmožnost razumske presoje in obvladovanja, nikakor pa se ne more izreči o tem, ali je lahko storilec konkretnega dejanja ali ne.

4. Vrhovno sodišče je dne 15. 2. 2013 opravilo pritožbeno sejo v navzočnosti strank, in sicer obtoženca in njegove zagovornice, medtem ko se vrhovni državni tožilec kljub izkazanemu obvestilu seje ni udeležil. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. V pritožbi uveljavljane procesne kršitve so kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev pravice do obrambe.

7. Sodišče naj bi kršilo določbo 8. točke prvega odstavka 371. člena s tem, ker temelji sodba na uradnem zaznamku o razgovoru policistov z osumljencem, oziroma na dokazih, ki so bili pridobljeni na podlagi tega uradnega zaznamka. Vsebina uradnega zaznamka je upoštevana pri dejstvu, da je obtoženec na hišo na I. cesti prislonil lestev in splezal po njej ter pri dejstvu, da je zatem zlezel skozi manjše priprto okno v notranjost stanovanja. Uradni zaznamek je po mnenju zagovornice nezakonit dokaz, ker je vprašljivo, če je obtožencu sploh bil dan pravni pouk, če pa je že bil, je vprašljivo, ali je pravni pouk razumel, saj gre za izrazito preprosto osebo, ki slovenskega jezika ne govori in ne razume, prav tako pa je tudi nepismen in to celo v lastnem jeziku. Po mnenju zagovornice je zaporedje zapisov, kot je podano v spornem uradnem zaznamku, nelogično. Izjava, da naj bi obtoženec pravni pouk razumel, bi se namreč morala nahajati med pravnimi pouki in izjavo glede uveljavljanja pravice do zagovornika, dejansko pa se nahaja na začetku druge strani uradnega zaznamka, za opredelitvijo policista, ki je zbiral obvestila in parafo osumljenca. Iz spornega uradnega zaznamka tako po mnenju zagovornice ne izhaja nedvoumno, da je bil obtožencu dejansko prebran pravni pouk, saj v njem ni zapisano, na kakšen način je bilo to storjeno, če je sploh bilo prebrano in v kakšnem jeziku je bilo prebrano in ali se je obtožencu dejansko tolmačilo, saj termina prisostvovanja nekemu dejanju ni moč enačiti z aktivnim ravnanjem.

8. Kot izhaja iz podatkov v spisu in obeh izpodbijanih sodb, je zagovornica pred glavno obravnavo, razpisano za dne 8. 11. 2010 podala predlog za izločitev dokazov, ker je menila, da je uradni zaznamek zaradi nejasnosti in napačnih podatkov potrebno iz spisa izločiti, hkrati pa izločiti tudi vse ostale dokaze, ki so bili pridobljeni v času po sestavi uradnega zaznamka. Okrožno sodišče je s sklepom III K 51304/2010 z dne 8. 11. 2010 v zvezi s sklepom višjega sodišča z dne 18. 1. 2011, predlog za izločitev uradnega zaznamka zavrnilo, ker je ocenilo, da ne gre za nedovoljen dokaz. Da gre za postopek, ki je potekal skladno z določilom šestega odstavka 148. člena ZKP, je presodilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (točka 39). Ocenilo je, da gre za izjavo osumljenca na policiji v obliki uradnega zaznamka, ki ne prestavlja nedovoljenega dokaza in zato sodišče te izjave seveda iz spisa ni izločilo. Da je temu tako, po presoji sodišča ne izhaja samo iz samega uradnega zaznamka, temveč tudi iz izpovedbe kriminalistke, zaslišane kot priče, M. H., ki jo je sodišče ocenilo kot izrazito verodostojno, njeno izpoved pa prepričljivo. Pritožbeno sodišče je na podobne pritožbene navedbe, kot jih uveljavlja zagovornica v pritožbi zoper sodbo tega sodišča, ponovno ocenilo, da gre za zakonit uradni zaznamek o razgovoru policistov z osumljencem. Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbi kriminalistke M. H., še posebej, ker iz podatkov celotnega kazenskega spisa izhaja, da obtoženec ne govori in ne razume slovenskega jezika in da je z njim mogoče komunicirati edinole s pomočjo tolmača za kitajski jezik. Priča je tudi opisala, da je tolmačka prevajala vsak stavek sproti in na koncu obtožencu zapisnik o njegovem zaslišanju, ko je bil le-ta napisan, prevedla v kitajski jezik. Tako iz samega uradnega zaznamka o razgovoru z osumljencem, kakor tudi iz izpovedbe priče M. H. izhaja, da je bil obtoženec poučen o vseh pravicah preden je podal izjavo. Zagovornici tudi ni pritrdilo v navedbah češ, da ni mogoče osumljencu dati pravnega pouka in zapisati osebnih podatkov v petih minutah ter mu pri tem še povedati, česa je osumljen in na podlagi katerih dokazov temelji očitek, saj opis kaznivega dejanja, ki se je tedaj očital obtožencu, ni bil zapleten, iz uradnega zaznamka pa izhaja, da mu je bilo predočeno, kaj je podlaga za sum, da je kaznivo dejanje izvršil (najdba njegovih okrvavljenih oblačil v bližini kraja kaznivega dejanja). V čem naj bi se navedeni uradni zaznamek (gre za formular) razlikoval od ostalih uradnih zaznamkov o izjavi osumljenca pa po presoji pritožbenega sodišča zagovornica ni pojasnila. V spisu namreč ni nobenega podatka, ki bi izpodbijal izpovedbo priče, da je bilo zapisano zgolj to, kar je obtoženec policistom ob razgovoru z njimi povedal sam, glede na to, da se ni zagovarjal, pa tudi ni navedel nikakršne okoliščine, ki bi v presojo sodišča v zvezi z uradnim zaznamkov vnesli kakršnekoli pomisleke.

9. Ob presoji pritožbenih navedb in ugotovitev sodišč v izpodbijanih sodbah ter spornega uradnega zaznamka Vrhovno sodišče nima nikakršnih pomislekov v zakonitost sestave tega dokumenta in posledično na podlagi uradnega zaznamka zbranih dokazov. Uradni zaznamek je bil sestavljen v skladu s šestim odstavkom 148. člena ZKP, vsebuje pravni pouk, izjavo osumljenca, da si ne bo vzel zagovornika ter da je pravni pouk razumel, dejstvo, da je bila navzoča prevajalka kitajskega jezika D. V., zatem pa njegovo izjavo v zvezi z dejanji, katerih storitve je bil osumljen. Na koncu uradnega zaznamka je navedeno, da je bil zapisnik prebran, pripomb na zapisano vsebino pa ni bilo. Obtoženec je vsako stran zapisnika tudi podpisal. Uvodoma je uradni zaznamek natiskan oziroma ima obliko formularja, v katerega se vnašajo določeni podatki, za rubriko navedbe policista, ki je opravil razgovor z osumljencem, pa je puščen prazni prostor za pravni pouk, zatem pa se nadaljuje uradni zaznamek v obliki formularja, namenjenega navedbi navzočnosti oseb in navedbi osebnih podatkov osumljenca. Enak formular se uporablja za vse osumljence in da tudi v konkretnem primeru ni razgovor potekal nič drugače kot sicer, pa je izpovedala tudi kot priča zaslišana policistka M. H. Trditev pritožnice, da navzočnost tolmača pri zaslišanju ni isto kot sprotno prevajanje, pa prav tako ne more vnesti dvoma v zakonitost uradnega zaznamka, saj kot je bilo nedvomno ugotovljeno obtoženi U. Z. ne govori in ne razume slovenskega jezika, tako da je komunikacija z njim brez tolmača popolnoma nemogoča. Bi pa takšno stališče zagovornice pomenilo, da so si policisti vsebino celotnega zapisnika izmislili, za kar pa seveda ni nikakršnega indica, še manj dokaza in tega ne ponuja niti pritožnica. Kar se tiče pritožbenih navedb, da je obtoženec zelo preprosta oseba, ki ne razume slovenskega jezika in ima tudi zelo nizko stopnjo izobrazbe, zaradi česar je vprašljivo ali je dani pravni pouk (kolikor mu seveda bil dan) razumel, pa je potrebno upoštevati mnenje izvedenca dr. Z., ki sta ga nižji sodišči ocenili za strokovnega in ga v celoti sprejeli, da so obtoženčeve inteligentnostne sposobnosti v mejah povprečja, kljub temu, da je po naših merilih slabo izobražen.

10. Po mnenju pritožnice naj bi sodišče kršilo obtožencu pravico do obrambe s tem, ko je zavrnilo dokazna predloga po zaslišanju kriminalista P. P. in ker ni opravilo rekonstrukcije dejanja.

11. Glede zaslišanja kriminalista P. P. zagovornica navaja, da če se je sodišče odločilo, da bo sledilo dokaznemu predlogu okrožne državne tožilke po zaslišanju priče M. H. in s tem prevzelo pobudo glede dokazovanja resničnosti zapisov v uradnem zaznamku, bi moralo zaradi načela enakosti slediti tudi predlogu obrambe po zaslišanju kriminalista P., ki je prav tako sodeloval pri sestavi uradnega zaznamka o izjavi osumljenca in celo pisal zapisnik. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da so okoliščine zaslišanja obtoženca na policiji dovolj razjasnjene že z zaslišanjem kriminalistke M. H., pritožbeno sodišče pa je na podobne pritožbene navedbe, kot jih uveljavlja zagovornica v pritožbi zoper sodbo okrožnega sodišča, odgovorilo, da je zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza utemeljena, saj v spisu ni nobenega podatka, ki bi izpodbijal izpovedbo priče M. H., celo nasprotno, njena izpovedba je v celoti skladna s potekom razgovora policistov z osumljencem, kot je naveden v uradnem zaznamku. Nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v zvezi s tem pa ni zagovornica po presoji pritožbenega sodišča z ničemer utemeljila.

12. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah poudarilo, da sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) pri ugotavljanju dejanskega stanja ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ni z njimi omejeno, kar pa še ne pomeni, da ima pravico zavrniti vse dokazne predloge. Zavrne jih lahko le, če ima zato sprejemljive razloge. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Sodišče bo tako lahko zavrnilo dokazne predloge, če ti niso pravno relevantni (so torej brezpredmetni), če so očitno neprimerni, če gre za dokaze s katerimi bi se ugotavljala notorna dejstva, če stranka ni izkazala zadostne stopnje verjetnosti v obstoj in pravno relevantnost predloga ali če ni obrazložila svojega dokaznega predloga.

13. V konkretnem primeru zagovornica ni izkazala verjetnosti v pravno relevantnost dokaznega predloga po zaslišanju priče P. P. Za ugotovitev zakonitosti postopka v zvezi z opravo razgovora z obtožencem pred policisti se je sodišče prepričalo na podlagi vpogleda v zapisnik o razgovoru policistov z osumljencem (sedaj obtožencem) ter z zaslišanjem kriminalistke, ki je sodelovala v postopku. Na podlagi navedenega (materialnega in personalnega dokaza) je ocenilo, da je bil postopek zakonit in da ni nikakršnega dokaza ali indica, ki bi kazal nasprotno, zato zaslišanje še enega kriminalista v zvezi s tem vprašanjem ob dejstvu, da zagovornica razen izraženega nestrinjanja s presojo sodišča ni ponudila ničesar, ni potrebno. Takšno presojo nižjih sodišč tudi Vrhovno sodišče ocenjuje kot razumno in bi nadaljnje izvajanje dokazov v zvezi s tem predstavljalo zgolj nepotrebno zavlačevanje kazenskega postopka.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča pa sodišče prve stopnje tudi z zavrnitvijo dokaznega predloga za opravo rekonstrukcije obtožencu ni kršilo pravice do obrambe. Sodišče se je namreč pri zavrnitvi dokaza naslonilo predvsem na izvedensko mnenje izvedenca dr. T. Z., iz katerega izhaja, da ni mogoče točno opredeliti ali so bile poškodovane venske ali arterijske žile oškodovancev, od česar je odvisno, na kakšen način sta krvavela. Glede krvavitev iz arterij je povedal, da kri odteka v curkih, ko se srce stisne, hkrati pa tudi opozoril, da se arterije v podkožju po poškodbi skrčijo in umaknejo v globino. Pritožbeno sodišče je še dodalo, da ob upoštevanju mnenja izvedenca, dejstva da ni nobenih prič, ki bi kaznivo dejanje videle, ter da se obtoženec ni zagovarjal in tako ni znano na kakšen način je bilo kaznivo dejanje izvršeno, niti v kakšnem položaju je bil oškodovanec ob izvršitvi kaznivega dejanja, sodišče ni razpolagalo z zadostnimi podatki, da bi rekonstrukcijo lahko opravilo. Menilo je še, da je sodišče prve stopnje sicer ob zavrnitvi dokaznega predloga res nekoliko nespretno navedlo, da bi bilo mogoče rekonstrukcijo glede na to, da želi obramba z njo ugotoviti, ali je lahko obtoženec izvršil kaznivo dejanje, ne da bi po njem špricala kri oškodovanca, izvesti edinole na način, da se pri živem človeku povzroči enake poškodbe, vendar pa takšne navedbe ne morejo ovreči dejstva, da izvedba rekonstrukcije ob upoštevanju že navedenih razlogov ni možna.

15. V primeru dokaznega predloga rekonstrukcije sta torej nižji sodišči presodili, da ob popolnem pomanjkanju podatkov, potrebnih za rekonstrukcijo, ni izkazana verjetnost, da bi bila izvedba dokaza uspešna za ugotovitev dejstva, ali je obtoženec lahko ubil oškodovanca, ne da bi nanj brizgala njegova kri. Obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga je logična in prepričljiva, hkrati pa oprta tudi na izvedensko mnenje. Tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča zagovornica z nestrinjanjem s presojo sodišč v zvezi s tem dokaznim predlogom s pritožbo ne more uspeti.

16. Ostale pritožbene navedbe se nanašajo predvsem na, po mnenju zagovornice, zmotno ugotovljeno dejansko stanje. V pritožbi poudarja, da so sicer bile res na krampu najdene biološke sledi (in ne prstni odtisi) obtoženca, vendar pa kramp ni morilsko orodje; na ključu, ki je bil najden v obtoženčevih hlačah, ni bilo prstnih sledi obtoženca, niti bioloških sledi; oblačila, ki so bila najdena v zabojniku za smeti so bila sicer obtoženčeva, vendar pa v postopku ni bilo nedvomno ugotovljeno, da je imel obtoženec v času storitve kaznivega dejanja oblečena ta oblačila, na njih je bilo tudi količinsko zelo malo sledi krvi (kapljica na hlačah v desnem predelu dimelj, kapljici na majici, kapljica na levi hlačnici malo nad kolenom in en velik madež na vetrovki) in še to le kri oškodovanke; na morilskem orodju – motiki so se nahajale zgolj biološke sledi (kri) obeh oškodovancev; tudi na denarnici last oškodovanke niso bile najdene sledi obtoženca, tako da obtoženca z oškodovancema direktno ne povezuje noben materialni dokaz, zaradi česar bi moralo sodišče v skladu z načelom in dubio pro reo obtoženca obtožbe oprostiti.

17. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanih sodb, se je sodišče pri presoji, da je obtoženec storilec obravnavanih kaznivih dejanj, oprlo predvsem na dejstvo, da so bile na kovinski lestvi najdene sledi papilarnih linij obtoženca (izvedenec E. D.) – najdene sledi so bile sveže in puščene nedavno pred zavarovanjem, lestev je bila najdena in položena vodoravno ob kovinski ograji balkona stanovanja oškodovancev (zapisnik o ogledu kraja, fotografije, izpoved prič L. I. in U. I.), ključ stanovanja oškodovancev je bil najden v jeans hlačah obtoženca, v neposredni bližini kraja dejanja, v kontejnerju so bila najdena okrvavljena oblačila obtoženca (kri oškodovanke), na najdeni motiki v bližini so bile najdene sledi krvi obeh oškodovancev (izvedenec dr. T. Z.), pri obtožencu je bila najdena večja količina denarja, do katerega obtoženec po presoji sodišča ni mogel priti drugače, kot da si je prilastil denar spravljen v Kappa torbici (ki je prav tako izginila iz stanovanja last pokojnikov), nadalje se je oprlo še na dejstvo, da so bile najdene prstne sledi obtoženca na krampu, ki se je nahajal v kopalnici stanovanja oškodovancev, na dejstvo, da je bil z oškodovancema v sporu zaradi izgube službe ter, da je po prepiru z njima v restavraciji že grozil, da bo pobil družino oškodovancev.

18. Glede navedb pritožnice, da ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, da je imel obtoženec oblačila, ki so bila najdena kasneje v kontejnerju, oblečena ravno v času storitve kaznivega dejanja, sodišče ugotavlja, da ni nobenega dvoma, da so bila oblačila njegova in da jih je tudi nosil. Pri tem se je sodišče oprlo predvsem na poročilo Centra za forenzične preiskave, mnenje izvedenke M. J. in izvedenke dr. I. Z. iz Inštituta za sodno medicino, od koder je razvidno, da so bile na notranji strani ovratnika športne majice najdene biološke sledi obtoženca ter enako tudi na mašeti rokava vetrovke. Nadalje se je oprlo še na izpovedbo hčere oškodovancev L. I., ki je izrecno vprašana povedala, da je v tej jakni videla obtoženega U.-ja v mesecu maju, glavni kuhar I. H. pa je pojasnil, da je obtoženec nosil to isto majico nekaj dni pred obravnavanim kaznivim dejanjem, ko je prišlo do pretepa med njim in oškodovancem. Res je sicer, da na rdeči denarnici niso bile najdene sledi obtoženca, vendar je bila ta denarnica, ki je nedvomno pripadala pokojnici, odvržena skupaj z obtoženčevimi oblačili v kontejner. Na podlagi teh dokazov in idicev je tako sodišče tudi po presoji Vrhovnega sodišča napravilo logičen dokazni sklep, da je obtoženec storilec obravnavanega kaznivega dejanja. Res je sicer, da prič pri dejanju ni, da gre za posredne dokaze, vendar pa tvorijo ti zaključen krog, da je ravno obtoženec storilec obravnavanih kaznivih dejanj. Utemeljeno tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da v spisu ni nobenega indica ali zaključka, da bi lahko bil storilec kdo drug (oblečen v obtoženčeva oblačila), ali da bi pri storitvi sodelovala še kakšna tretja oseba, saj se niti obtoženec v tej smeri ni zagovarjal. Z nestrinjanjem s takšno dokazno oceno oziroma zgolj z izražanjem dvomov v presojo sodišča, ki je kot rečeno logična in prepričljiva, pa vložnica ne da bi ponudila kakršenkoli dokaz ali indic, ki bi bil nasproten s številnimi med seboj povezanimi indici upoštevanimi v sodbi, ne more uspeti.

19. Zagovornica v pritožbi izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji in meni, da sta bili obravnavani kaznivi dejanji izvršeni v določeni stiski oziroma afektu, tega pa sodišče pri odmeri kazni ni upoštevalo.

20. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče k osvetlitvi obtoženčeve osebnosti in psihičnega stanja v času storitve kaznivega dejanja pritegnilo k sodelovanju izvedenca za psihiatrijo, dr. S. Z., ki je sicer navedel, da je dejanje, kot je bilo storjeno, motivirano z zelo močnim čustvenim stanjem, kar pa ne pomeni, da človek ko to počne, kljub močnemu čustvu ne razume kaj počne. Obvladovanje v takem primeru je lahko zmanjšano, kdaj in koliko, pa je potrebno presojati v vsakem posamičnem primeru. V konkretnem primeru se izvedenec psihiater ni izjasnil o tem, ali je bila prištevnost obtoženca v kritičnem času zmanjšana, vendar je sodišče, upoštevaje njegove ugotovitve ter ostale raziskane okoliščine presodilo, da je bil v času storitve kaznivih dejanj storilec prišteven, pri čemer je upoštevalo predvsem spretnost pri izvršitvi kaznivih dejanj, kot tudi kasnejše obnašanje, ko je odvrgel obremenjujoče predmete in obleko in skril denar. Kot olajševalne okoliščine pa je sodišče upoštevalo obtoženčevo dosedanjo nekaznovanost, dejstvo da sta tudi oškodovanca z neprimernim obnašanjem do svojih podrejenih uslužbencev in izkoriščanjem tujcev, v veliki meri vplivala na obtoženčevo odločitev za storitev kaznivega dejanja ter veliko stisko v kateri se je tedaj nahajal; kot obteževalne pa njegovo brezčutnost, saj je oškodovanki zadal najmanj sedem udarcev, oškodovancu, ki se je na nek način upiral, pa najmanj šestnajst, dejstvo da sta oškodovanca umrla šele nekaj časa po zadobljenih poškodbah ter dejstvo, da je bilo dejanje izvršeno v treh kvalificiranih oblikah in da se je obtoženec zavedal, da bo s tem tri mladoletne otroke spravil v položaj, ko bodo odraščali brez staršev v tuji deželi. Glede na te ugotovljene okoliščine je sodišče tudi po presoji Vrhovnega sodišča določilo obtožencu za vsako od dejanj ustrezni kazni ter pri izreku enotne kazni ni kršilo zakona v škodo obtožencu.

21. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev procesnega zakona, kakor tudi ne kršitve kazenskega zakona v škodo obtoženca (2. točka prvega odstavka tega člena).

22. Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno pritožbo zagovornice obtoženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

23. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o pritožbi, temelji na določilih členov 98. v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP.