Jedro

Tožnik je ponovno prošnjo za azil vložil šele tedaj, ko je bil v Sloveniji pri kontroli prometa ustavljen in so policisti ugotovili, da na območju Republike Slovenije prebiva nezakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS - Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.3.2005 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) ter odločila (2. točka izreka), da mora v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je predmet spora v konkretnem primeru izpodbijana odločba, ki jo je tožena stranka oprla na določbe 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena in 2. alinee 36. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003), na podlagi katerih pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil); ali če je prosilec prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državni ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka, 35. člena ZAzil). Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla prav na ugotovitev, da tožnik predmetne prošnje, ki je njegova ponovna prošnja za azil, ni vložil zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, ampak le zato, da bi preprečil nadaljnje ukrepanje policistov v zvezi z njegovim nezakonitim prebivanjem v Republiki Sloveniji, ki bi zagotovo privedlo do njegove odstranitve z območja Republike Slovenije. Tako je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da v tožnikovem primeru obstaja razlog za pospešeno obravnavanje njegove prošnje za azil, določen v 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, saj tudi po presoji sodišča prve stopnje tožniku v primeru vrnitve na Kosovo, kot pripadniku večinskega albanskega naroda in večinske muslimanske veroizpovedi, ne grozi preganjanje. Po mnenju sodišča prve stopnje je tudi sicer pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožnik preganjanja zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini niti ne uveljavlja, saj je v svoji prvi prošnji za azil z dne 14.9.2000 kot razlog navedel, da je ostal brez hiše, ki jo je zažgala JLA, ki ga je tudi izgnala iz države zaradi nacionalne pripadnosti, medtem, ko sta njegova mati in sestra ostali pri sorodnikih v P. Podatki v predloženih upravnih spisih pa potrjujejo tudi navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je bil azilni postopek po navedeni prvi tožnikovi prošnji za priznanje azila pravnomočno ustavljen s sklepom z dne 14.2.2001 na podlagi 2. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil, ki je postal pravnomočen dne 10.3.2001. Navedene dejanske okoliščine, ki jih tožnik v tožbi niti ne zanika, so tudi po presoji sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru bistvene. Tožena stranka pa jih ni natančno ugotovila in navedla v svoji obrazložitvi ter na tako ugotovljeni dejanski podlagi prepričljivo utemeljila svoje poudarke, ki so jo vodili k sklepanju, da je tožnikova ponovna prošnja za azil očitno neutemeljena, tudi iz razloga po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, in sicer, da tožnikova ponovna prošnja za azil temelji na namernem zavajanju in zlorabi postopka, ker je tožnik lažno predstavil razloge, na podlagi katerih utemeljuje obravnavano ponovno prošnjo za azil glede zatrjevanih težav z Albanci. Tožnik je namreč ponovno prošnjo za azil vložil šele tedaj, ko je bil v Sloveniji pri kontroli prometa ustavljen dne 24.1.2005 in so policisti ugotovili, da na območju Republike Slovenije prebiva nezakonito. Po presoji sodišča prve stopnje je tako tožena stranka pravilno ugotovila, da v tožnikovem primeru obstajajo razlogi za pospešeno obravnavanje njegove prošnje za azil, določeni v 1. in 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožniku namreč v primeru vrnitve v izvorno državo očitno ne grozi preganjanje v smislu Direktive Sveta EU, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 (O JL 304/18, 30.9.2004) oziroma glede na uveljavljane standarde razlage pojma preganjanja s strani UNHCR, po katerih mora biti podana vzročna zveza med utemeljenim strahom pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri ali narodnostni pripadnosti, pripadnosti določeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, ki resno ogroža življenje, svobodo ali varnost prosilca za azil, ki se iz teh razlogov nahaja izven države, katere državljan je, oziroma je iz teh razlogov onemogočeno življenje v izvorni državi, pri čemer so akterji preganjanja država ali stranke oziroma organizacije, ki jih kontrolira država, ali pa nevladni akterji, vendar le-ti zgolj v primeru, če z njihove strani ogroženemu posamezniku izvorna država ni zmožna nuditi ustrezne in zadostne zaščite. Po presoji sodišča prve stopnje je tako tožena stranka na ustrezen način ugotovila ključna dejstva in tudi pravilno uporabila ZAzil. Zato sodišče prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUS sledi utemeljitvi in razlogom, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tožena stranka, in prav tako pravilno sklepala, da tožniku v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Poudarja tudi, da je bil seznanjen z usodo nekega očetovega prijatelja, ki je bil včasih tudi policist, in je bil ubit s strani Albancev, ko se je po vojni vrnil na Kosovo. Ker ne želi, da bi smrt doletela tudi njega, se ne želi vrniti v izvorno državo. Njegov položaj sina prejšnjega policista je razlog za preganjanje, pri čemer gre za preganjanje politične narave, saj temelji na sodelovanju z ljudmi določene narodnosti. Če bi ga sodišče prve stopnje zaslišalo, kot je bilo predlagano, bi se samo prepričalo o resničnosti njegovih navedb. Ker pa tega ni storilo, je bila s tem zagrešena bistvena kršitev postopka. Poudarja še, da okoliščine, zaradi katerih Slovenije ni zapustil, pač pa prebival v vzgojnem domu R., ne morejo vplivati na njegove pravice. Slovenije ni mogel zapustiti, ker je bil prisilno zadržan v prevzgojnem domu po sodbi sodišča, pa tudi sicer se ni imel kam vrniti, kot se nima kam vrniti niti danes. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo pošlje toženi stranki v ponovni postopek, ki naj njegovi prošnji za azil ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito presodilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da v tožnikovem primeru obstajajo razlogi za pospešeno obravnavanje njegove prošnje za azil, določeni v 1. in 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, saj tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo na Kosovo očitno ne grozi preganjanje. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da podatki v predloženih upravnih spisih potrjujejo tudi navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je bil azilni postopek po navedeni prvi tožnikovi prošnji za priznanje azila pravnomočno ustavljen s sklepom z dne 14.2.2001 in da so navedene dejanske okoliščine, ki jih tožnik v tožbi in tudi sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo niti ne zanika, tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru bistvene, tožena stranka pa jih je natančno ugotovila in navedla v svoji obrazložitvi ter na tako ugotovljeni dejanski podlagi prepričljivo utemeljila svoje preudarke, ki so jo vodili k sklepanju, da je tožnikova ponovna prošnja za azil očitno neutemeljena tudi iz razloga 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožnikova ponovna prošnja za azil namreč temelji na namernem zavajanju in zlorabi postopka, ker je tožnik lažno predstavil razloge, na katerih utemeljuje obravnavano ponovno prošnjo za azil glede zatrjevanih težav z Albanci. Tožnik je namreč ponovno prošnjo za azil vložil šele tedaj, ko je bil v Sloveniji pri kontroli prometa ustavljen dne 24.1.2005 in so policisti ugotovili, da na območju Republike Slovenije prebiva nezakonito. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tako tožena stranka na ustrezen način ugotovila ključna dejstva in tudi pravilno uporabila ZAzil. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUS sledilo utemeljitvi in razlogom, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tožena stranka in prav tako pravilno sklepala, da tožniku v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, saj je pripadnik večinskega albanskega naroda in večinske muslimanske veroizpovedi. Tožnik pa niti v tožbi, niti v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, preganjanja zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ne uveljavlja, saj je v svoji prvi prošnji za azil z dne 14.9.2000 kot razlog navedel, da je ostal brez hiše, ki jo je zažgala JLA in ki ga je tudi izgnala iz države zaradi nacionalne pripadnosti, medtem ko sta njegova mati in sestra ostali pri sorodnikih v P. Glede na vse navedeno so tožnikove pritožbene navedbe, s katerimi je ponovil tožbene navedbe, po presoji pritožbenega sodišča neupoštevne.

Ker je torej izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.