Jedro

Tožnik ni upravičen do denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Že iz trditvene podlage tožnika izhaja, da tožnik zatrjuje začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri delu v službi, pri športnih aktivnostih, med vožnjo z avtomobilom, ki so trajale v času zdravljenja oziroma do tri mesece od škodnega dogodka. Tožnik gradi tezo, da iz razloga, ker so te nevšečnosti trajale nekaj časa po končanem zdravljenju, je upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Te nevšečnosti so bile tožniku že priznane v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v 1. točki znesek 1.880,78 EUR nadomesti z zneskom 1.780,78 EUR, v 2. točki pa se znesek 1.396,80 EUR nadomesti z zneskom 1.345,00 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 88,00 EUR v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v višini 1.880,78 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 2. 2011 dalje do plačila (točka 1) in pravdne stroške v znesku 1.396,80 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (točka 2). Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka 3).

2. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih mnenj izvedenca cestnoprometne stroke in izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da se je zavarovanec tožene stranke dne 15. 10. 20210 zaletel v vozilo tožnika z majhno hitrostjo (od 7,2 do 12,73 km/h). Kljub majhni hitrosti ob trku, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskih mnenj ugotovilo, da je ob trku prišlo do zanihanja glave in poškodbe vratne hrbtenice pri tožniku, kar potrjuje tudi iz izvida UKC Ljubljana z dne 15. 10. 2010. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo za telesne bolečine odškodnino v višini 1.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 100 EUR in za strah 100,00 EUR(1). Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo tudi odškodnino za plačilo specialističnega pregleda in slikanje poškodovane vratne hrbtenice v UKC Ljubljana v višini 106,78 EUR in prevozne stroške v zvezi z izvajanjem fizioterapije v višini 74,00 EUR, skupaj 180,78 EUR.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo v delu, v katerem je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku in glede odločitve o pravdnih stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(2). Navaja, da je izvedenec cestnoprometne stroke ugotovil, da je do trka vozil prišlo pri naletni hitrosti med 7,2 in 12,73 km/h, zato je po ugotovitvah izvedenca na tožnika deloval pospešek med 1,65 in 2,95 g. Izvedenec je pojasnil, da je majhna verjetnost, da se poškoduje vratna hrbtenica pri vrednosti pospeška pod 3 g. V prometni nesreči je prišlo do minimalnega trka, v katerem so na tožnika delovale minimalne sile, zato je verjetnost nastanka poškodbe pri tožniku majhna. Hitrost vozila zavarovanca tožene stranke je bila lahko v trenutku trčenja največ 12,73 km/h, lahko pa tudi manj. Že na podlagi mnenja izvedenca cestnoprometne stroke bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, da vzročna zveza med zatrjevano telesno poškodbo in škodnim dogodkom ni dokazana. Vzročno zvezo je izključil že izvedenec cestnoprometne stroke, zato postavitev izvedenca medicinske stroke ni bila potrebna. Tudi izvedenec medicinske stroke svoje mnenje lahko gradi le na podlagi izjav oškodovanca in dokumentacije (pritožba se v tem delu sklicuje na sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1275/2015 in II Cp 1561/2014). Tožnik ni imel primarnega strahu, saj ni bil v strahu za življenje, blag strah za izid zdravljena pa ne izpolnjuje pogojev za priznanje denarne odškodnine. Zdravljene tožnika je trajalo štirinajst dni, strah pri tožniku pa je trajal toliko časa kolikor zdravljenje. Tožnik ni utrpel trajnih posledic. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je možnost, da tožnik občasno še trpi lažje telesne bolečine, zato je lahko občasno lažje oviran pri težjih aktivnostih. Izvedenec zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne ugotavlja z veliko stopnjo verjetnosti, po ustaljeni sodni praksi pa se duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevajo le, če je škoda trajne narave in gre za duševno trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na oškodovančevem psihičnem in telesnem področju. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izvedenskemu mnenju, saj hude bolečine zahtevajo zdravljenje z analgetiki, ki jih lahko predpiše le zdravnik, v konkretnem primeru pa je zdravnik na urgenci predpisal povijanje vratu z brisačo v primeru bolečin, analgetike pa zgolj po potrebi. Tožnikovo zdravljenje ni trajalo en mesec. V času zdravljenja je tožnik opravil en pregled pri specialistu, dva pregleda pri fiziatru in deset fizioterapij. Uporabo analgetikov zaradi glavobolov tožnik v celoti ni povezoval s poškodbo, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je uporabo analgetikov pripisalo poškodbi vratu. V zadevi I Cp 1835/2014, kjer je šlo za minimalen trk, je sodišče prisodilo odškodnino v višini 850,00 EUR za hujše in dolgotrajnejše bolečine in nevšečnosti. Primerna odškodnina za to vrsto škode bi bila 700,00 EUR. Posledično je zmotna odločitev tudi glede pravdnih stroškov. Tožena stranka zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Tožnik je odgovoril na pritožbo in predlagal, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Postopek in argumentacija, s katerima je sodišče prve stopnje ugotovilo odločilna dejstva, ki potrjujejo obstoj vzročne zveze med protipravnim ravnanjem zavarovanca tožene stranke in tožnikovo škodo, nima pomanjkljivosti. Dejansko stanje je zato v tem delu pravilno ugotovljeno(3). Odločilne dejanske ugotovitve sodišče prve stopnje utemeljeno črpa iz izvedenskih mnenj. Iz mnenja izvedenca cestnoprometne stroke izhaja, da obstaja verjetnost poškodbe, kot jo zatrjuje tožnik, ko znaša maksimalni pospešek pod 3 g, je pa ta verjetnost izredno majhna, vendar je po oceni izvedenca lahko prisotna. Maksimalni pospešek v obravnavani nesreči je izvedenec ocenil v višini 2,95 g. Izračuni pokažejo, da je znašal kriterij NIC manj kot 15 m²/s², ki je sicer mejnik, pri katerem je verjetnost poškodbe relativno velika. Izvedenec cestnoprometne stroke iz razlogov, ker ni poznal točnega mesta trka in položaja vozil po zaustavitvi neposredno po trčenju, natančnejših računskotehničnih podatkov ni mogel dati, pojasnil pa je, da bi izvedenec medicinske stroke, glede na izračune iz njegovega izvedenskega mnenja, lahko podal mnenje, ali je poškodba vratne hrbtenice pri tožniku posledica škodnega dogodka. Izvedenec medicinske stroke je v mnenju potrdil obstoj vzročne zveze, pri tem pa podrobno pojasnil razloge in strokovne kriterije, na podlagi katerih je ugotovil, da si je tožnik poškodoval vratno hrbtenico v obravnavani prometni nesreči, kar dokazuje tudi izvid UKC Ljubljana z dne 15. 10. 2010. V zvezi s citirano sodno prakso iz pritožbe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v zadevi II Cp 1561/2014(4) gre za drugačne okoliščine, ki niso primerljive z obravnavano zadevo, ker so v obravnavani zadevi izkazane objektivno zaznavne poškodbene posledice, ki jih je izvedenec lahko ocenil. Temelj tožbenega zahtevka je zato izkazan.

7. Tožnik je imel dva dni hude bolečine, bolečine srednje intenzitete je imel sedem dni, in nato občasno še deset dni ter lažje bolečine ves preostali čas zdravljenja, s tem, da je zdravljenje potekalo od 15. 10. 2010 do 29. 10. 2010. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik moral zaradi telesnih bolečin občasno jemati analgetike, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri priznanju odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja. Sodišče prve stopnje je dodatno kot nevšečnosti tekom zdravljenja tožnika še upoštevalo: rentgensko slikanje, fizioterapijo, en pregled pri specialistu in dva pregleda pri fiziatru in začasno zmanjšane življenjske aktivnosti. Tožniku je zato za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja pravilno priznalo odškodnino v višini 1.500,00 EUR.

8. Za strah je značilno, da ga sproži določena realna nevarnost(5). Prav takšno nevarnost za izid zdravljenja pa je ugotovil izvedenec, ki je ocenil, da je pri tožniku obstajal strah za izid zdravljenja srednje intenzitete deset dni, nato pa je bil do konca zdravljenja lahek. Kljub sorazmerno kratkemu trajanju in intenziteti sekundarnega strahu, je tožnik upravičen do denarne odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo v višini 100,00 EUR. Prvo sodišče je še ugotovilo, da je imel tožnik še kratkotrajni primarni strah (ob trčenju in nekaj trenutkov po trčenju), imel pa je tudi nekaj časa občasno lahek strah pri vožnjah z avtomobilom.

9. Tožnik ni upravičen do denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Že iz trditvene podlage tožnika izhaja, da tožnik zatrjuje začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri delu v službi, pri športnih aktivnostih, med vožnjo z avtomobilom, ki so trajale v času zdravljenja oziroma do tri mesece od škodnega dogodka. Tožnik gradi tezo, da iz razloga, ker so te nevšečnosti trajale nekaj časa po končanem zdravljenju, je upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Te nevšečnosti so bile tožniku že priznane v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja, saj je bila tožniku priznana za to vrsto škode odškodnina v višini 1500,00 EUR. Izvedenec dopušča možnost, da ima (in bo imel) tožnik ob težjih fizičnih aktivnostih lažje bolečine in da zato občasno lahko čuti duševne bolečine lažje stopnje zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar pa še ne predstavlja pravne podlage za priznanje denarne odškodnine za to vrsto škode. Iz trditvene podlage in izpovedbe tožnika ne izhaja, da bi tožnik trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki bi opravičevale priznanje denarne odškodnine oziroma da bi bil glede na stopnjo in trajanje duševnih bolečin upravičen do denarne odškodnine, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika za to vrsto škode zavrnilo.

10. Priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo temelji na 179. členu Obligacijskega zakonika, ob tem, da je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi sodno prakso(6) .

11. Pritožba je delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Po delni spremembi sodbe, je uspeh tožnika v postopku 78%. Tožena stranka je zato dolžna povrniti tožniku pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje v višini 1.345,00 EUR(7).

13. Toženi stranki so nastali stroški pritožbenega postopka v višini 165,00 EUR. S pritožbo je delno uspela, zato je glede na uspeh v celotnem postopku upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 36,00 EUR. Odgovor na pritožbo je bil obrazložen, ni šlo le za povzetek tožnikovih navedb, ki jih je dal v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče tožniku priznalo pritožbene stroške in sicer: 139,20 EUR po tar. št. 3210(8) in 20,00 EUR po tar. št. 6002, skupaj 159,00 EUR. Glede na uspeh v celotnem postopku je tožnik upravičen do pritožbenih stroškov v višini 124,00 EUR. Po pobotanju pritožbenih stroškov je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pritožbene stroške v višini 88,00 EUR v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do prenehanja obveznosti.

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje v tem delu zmotno označuje to vrsto škode kot „duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu“; glej npr. Lidija Koman Perenič: Škoda in odškodnina, VI. I Posamezne oblike pravno priznane nepremoženjske škode, stran 137. Op. št. (2): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (3): In se v tem delu pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge iz sodbe sodišča prve stopnje (glej strani 11 in 12).

Op. št. (4): Zadeva II Cp 1275/2015, ki jo navaja pritožba, pa se nanaša na področje dednega prava.

Op. št. (5): Lidija Koman Perenič: Škoda in odškodnina, VI. 4 Odškodnina za strah, stran 158. Op. št. (6): Glej: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, primer 367, stran 432, v katerem sta bili oškodovancu priznane dve povprečni plači za podoben obseg škode, zato pritožbeno sodišče ni upoštevalo zadeve I Cp 1835/2014, na katero se sklicuje pritožba v zvezi z višino priznane odškodnine.

Op. št. (7): Sodišče prve stopnje je s sodbo tožniku priznalo pravdne stroške v postopku pred sodiščem prve stopnje v višini 1.724,42 EUR, toženi stranki pa ni priznalo pravdnih stroškov.

Op. št. (8): Upoštevalo je vrednost spornega dela, ki se izpodbija s pritožbo in pri priznanju stroškov posamezni pravdni stranki celotni uspeh stranke v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje.