Jedro

LB d.d. odgovarja za izplačilo devizne vloge položene v njeno enoto na območju Hrvaške, ker republika Slovenija iz te vloge ni prevzela jamstva, saj gre za devize, položene v banko, ki ni na območju republike Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki sredstva v višini 181.000,00 DEM skupaj z 8.5 % obrestmi za čas od 18.8.1990 do 18.8.1991 in za čas od 19.8.1991 do izplačila z obrestmi, kot je za devizne hranilne vloge v DEM, vezane nad eno leto priznala Ljubljanska banka d.d. v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe. Hkrati je odločilo o tem, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške. Ugotovilo je, da je tožeča stranka dne 17.8.1990 sklenila z Ljubljansko banko d.d., glavno Filialo Zagreb, expozituro Varaždin, pogodbo o dolgoročni vezavi deviz v višini 181.000,00 DEM. Po poteku enoltnega pogodbenega roka o vezavi deviz tožena stranka tožeči stranki deviz ni izročila.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da mora tožena stranka svojo obveznost izpolniti po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih, ki urejajo bančni denarni depozit. Proti sodbi se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga prekinitev postopka. Navaja: Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da določilo 20. člena Ustavnega zakona ne more veljati za tožnico, ampak da velja določilo le za tuje upnike, za katere veljajo sankcije OZN. To določilo velja za vse upnike s teritorija bivše SFRJ. Kar zadeva izplačilo sredstev s tožničinega računa, so to sredstva tožeče stranke kot sredstva zbrana v Hrvaški v času, ko je bila Ljubljanska banka, osnovna banka Zagreb samostojna pravna oseba. Izplačilo sredstev z vpoglednega računa ni mogoče, ker ne gre za sredstva, zbrana v banki s sedežem v Sloveniji, ampak v banki s sedežem na Hrvaškem. Tožena stranka pa tudi zatrjuje ves čas, da je obveznost iz enoletnega depozita izpolnila (očitno s tem, da je sredstva prenesla ne devizni račun).

Pritožuje se tudi zaradi tega, ker sodišče ni ugodilo predlogu tožene stranke za prekinitev postopka, na kar napotuje Ustavni zakon.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da jo sodišče druge stopnje zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe in k tem razlogom glede na pritožbene trditve še dodaja: Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.list RS št. 1-6/91 z dne 25.6.1991) je v 3. odst. 19. čl. določil, da za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, vložene v bankah na ozemlju Republike Slovenije, za katere je do uveljavitve tega zakona jamčila SFRJ, prevzame jamstvo Republika Slovenija po stanju na dan uveljavitve tega zakona. 27.7.1994 je bil v Uradnem listu št. 45/1 objavljen Ustavni zakon o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije. Ta je v 1. odst. 22.b čl. določil, da Ljubljanska banka d.d., Ljubljana in Kreditna banka Maribor d.d., Maribor prepustita poslovanje in premoženje novima bankama, ustanovljenima po določbah tega Ustavnega zakona. Po 1. odst. 22.č čl. istega zakona sta novi banki Nova Ljubljanska banka d.d., Ljubljana, Trg republike 2 in Nova kreditna banka Maribor d.d., Maribor Vita Kraigherja 4. V 2. odst. 22.b čl. je določeno, da prejšnji banki, torej Ljubljanska banka d.d. Ljubljana in Kreditna banka Maribor d.d. Maribor, obdržita celotne obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. čl. tega Ustavnega zakona (3. alineja 2. odst. 22.b čl.). Prvi odstavek 22.f čl. istega zakona pa določa, da Republika Slovenija in novi banki ne priznavajo dolga tujim upnikom, za katere veljajo sankcije OZN.

V zvezi s pritožbenimi trditvami, ki se nanašajo na tuje upnike in na predlog za prekinitev postopka, je torej glede na zgoraj povedano treba ugotoviti, da se čl. 22.f (in ne 20.f kot je očitno pomotoma zapisano v pritožbi) ne nanaša na toženko, ki je LB d.d., ampak na novi banki, torej na NLB d.d. Ljubljana in NKB Maribor d.d. Maribor.

Ta ugovor je torej brezpredmeten.

Pritožba sama trdi, da so devizna sredstva bila zbrana v banki s sedežem na Hrvaškem. Torej gre v obravnavanem primeru za devizno vlogo, ki ni bila položena v banki na ozemlju Republike Slovenije. Za te vloge po čl. 19/3 prvotno citiranega Ustavnega zakona republika Slovenija ni prevzela jamstva. Po določbi citiranega 2. odst. 3. alineje čl. 22.b je tožena stranka prevzela celotne obveznosti.

Trditev, da je obveznost izpolnjena, ni povsem resna. Če bi tožeča stranka res tako mislila, bi se najprej branila s tem ugovorom, saj so potem vsi ostali ugovori brez pomena. Če namreč tožnica z devizami ne more razpolagati, ni mogoče reči, da je obveznost izpolnjena. Ne more biti sporno, da prenos na avista ali vpogledno devizno vlogo (čl. 3. pogodbe kot priloge A 2) pomeni možnost z devizami razpolagati. Če kljub prenosu na ta račun razpolaganje ni mogoče, tudi obveznost ni izpolnjena.

Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje.

Ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k razjasnitvi stvari, mora tožeča stranka sama trpeti stroške odgovora na pritožbo (čl. 155/1 in čl. 166/1 ZPP).