Jedro

Po zbranem procesnem gradivu je bil FURS bodisi hudo nemaren pri spremljanju izvršitve sklepa o prvi prednostni razdelitvi z dne 15. 11. 2010 bodisi je bil skorajda neverjetno neprofesionalen pri odstopu od terjatve, kot ga je zatrjevala pritožnica. Neodvisno od tega (enega ali drugega) pa je bila njena dolžnost, da navedeni sklep izvrši, in sicer skladno s 1. točko 368. člena ZFPPIPP v 15 dneh po njegovi pravnomočnosti. Ravnanje v nasprotju s tem je bila torej neposredna kršitev izrecne določbe ZFPPIPP. Kar daje tej kršitvi še posebno težo, je popolno neupoštevanje pravnomočnosti kot nepogrešljive prvine pravnega reda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je sklenilo razrešiti stečajno upraviteljico in imenovati novega upravitelja. S tem je ugodilo zahtevi upnice Republike Slovenije (Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije – FURS, Finančnega urada Nova Gorica), in kolikor se je razlogom te zahteve pridružila upnica A., d. o. o., Koper, tudi njeni zahtevi (kadar je v nadaljevanju obrazložitve govora o upnici, je mišljena prva od njiju).

2.Zoper ta sklep se pritožuje stečajna upraviteljica. Navedeni upnici sta v svojih odgovorih nasprotovali utemeljenosti njene pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Izpodbijani sklep temelji na določbi 1. točke 118. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), skladno s katero se upravitelj razreši, če krši obveznosti upravitelja v postopku, v katerem je bil imenovan. Pritožničino ravnanje naj bi bilo v nasprotju s prvim in z drugim odstavkom 98. člena ZFPPIPP. Po prvem morajo upravitelji svoje naloge in pristojnosti opravljati v skladu z insolvenčno zakonodajo in po pravilih za mandatarje, po drugem pa morajo pri tem ravnati vestno in pošteno, z ustrezno profesionalno skrbnostjo ter tako, da varujejo in uresničujejo interese upnikov, ki jim morajo biti vodilo.

5.Sodišče prve stopnje je povzelo nanj naslovljeni dopis upnice (FURS) z dne 30. 1. 2023 (procesno dejanje, v nadaljevanju PD, št. 920) s pripombami na pritožničino izredno poročilo, objavljeno 10. 1. 2023. V njem naj bi se bila pritožnica sklicevala na že izvršena poplačila po sklepu o prvi prednostni razdelitvi z dne 15. 11. 2010 (PD 157). Vendar pa naj upnica svojega plačila po tistem sklepu ne bi bila prejela. Pritožnica naj bi bila na upničina poizvedovanja odgovorila, da delitev še ni zaključena in da ob izplačilu na računu ni bilo dovolj sredstev za poplačilo vseh upnikov. Dopis s podobno vsebino naj bi bila upnica (tokrat zastopana po Državnem odvetništvu Republike Slovenije) pritožnici poslala 13. 2. 2024 (PD 954). Zahtevi za pritožničino razrešitev (PD 959) naj bi bila upnica priložila svoj dopis pritožnici z dne 3. 12. 2020 z zaprosilom za navedbo dneva izvedbe nakazila in njen odgovor, da je bila večina shranjene dokumentacije uničene zaradi zamakanja in da razpolaga samo s tisto, ki je v stečajnem spisu. Pritožnica naj bi bila 4. 3. 2023 na nadaljnjo upničino poizvedbo odgovorila, da za odgovor potrebuje čas, ker se je v dolgotrajnem stečaju nabralo ogromno dokumentacije. Po oceni sodišča prve stopnje so bili pritožničini odgovori upnici medsebojno neskladni. Nadalje se je sklicevalo na pritožničin predlog prve delitve za prednostne terjatve, objavljen 20. 10. 2010 (PD 151), da se upnici od priznane terjatve 748.758,11 EUR plača 524.130,68 EUR. Temu ustrezen sklep o prvi prednostni razdelitvi naj bi bil objavljen 15. 11. 2010 (PD 158). V pritožničinem rednem poročilu z dne 1. 2. 2011 (PD 174) naj bi bilo navedeno, da je bilo poplačilo prednostnih upravičencev, vključno z upnico, izvršeno 17. 12. 2010 v višini 803.364,86 EUR (v 70-odstotnem deležu). V nasprotju s tem naj bi iz pritožničinega poročila o deležih upnikov, ki so dali soglasje za prevzem premoženja, ki ga ni bilo mogoče unovčiti (PD 816), izhajalo, da mednje spada upnica s prednostno terjatvijo 748.758,11 EUR. V izrednem poročilu z dne 5. 1. 2023 (PD 917; nanj naj bi bil FURS podal zgoraj povzete pripombe) pa naj bi nadalje temu nasprotno navajala, da je bila upnica poplačana v 70 %. Pritožnica naj bi bila 12. 5. 2023 podala nov načrt o razdelitvi neunovčljivega premoženja s prenosom terjatve na upnike, vključno z upnico z upoštevanjem njene terjatve 748.758,11 EUR.

6.V odgovoru z dne 21. 5. 2024 (PD 964) na upničino zahtevo za razrešitev naj bi bila pritožnica navedla, da je sklep o prvi prednostni razdelitvi izvršila tako, kot se je glasil. O tem je sodišče prve stopnje od banke pridobilo podatke za obdobje 1. 10.–31. 12. 2010 (PD 987) in zahtevalo, naj se pritožnica o njih izjavi (PD 989). Ta naj bi odgovorila (PD 993), da so bili FURS takrat nakazani štirje zneski v skupni višini okoli 5500 EUR. Upnica naj bi se bila za terjatev večkrat zanimala ter v zvezi z njo sama navajala (pritožbeno sodišče temu povzetku izpodbijanega sklepa dodaja, da je pritožnica v tem primeru z upnico mislila davčno inšpektorico Davčnega urada Nova Gorica B. B.), da terjatev izvira iz kaznivega dejanja, da je nična in da je bila prijava te terjatve zato neutemeljena. Njen preizkus in priznanje naj bi bila brez učinkov. Ker naj niti upnica ne bi bila v nadaljnjih desetih letih zahtevala plačila, naj bi bila tudi sama štela enako.

7.Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je pritožnica glede enega in istega dajala različna pojasnila in jih spreminjala glede na to, kar se je sproti ugotovilo. Štelo je, da če upnici „po pravnomočnem sklepu priznani znesek“ (mišljen je bodisi sklep o preizkusu terjatev bodisi sklep o prvi prednostni razdelitvi) ni bil izplačan, je pritožnica to vedela od leta 2010 dalje, kljub temu pa je pozneje večkrat zatrjevala, da je bilo plačilo izvršeno. Sodišče je menilo, da se je izogibala razjasnitvi dogodkov. Ocenilo je, da ni spoštovala stečajne zakonodaje, zlasti pa ne ravnala vestno in pošteno, z ustrezno profesionalno skrbnostjo ter tako, da bi bila varovala in uresničevala interese upnikov. Presodilo je, da je v tem postopku po zahtevah upnic za razrešitev sploh prvič omenila, pa z ničimer izkazala, „popolnoma nesprejemljivo“ ravnanje upnice (FURS), ki naj bi bila brez kakršnegakoli dokumenta odstopila od svoje terjatve in privolila, da se ji priznana terjatev ne plača. Stališče, da je terjatev nična in da njeno priznanje ne bi smelo imeti nobenega učinka ter da so se s tem uslužbenci FURS strinjali, pa je bila po njegovi presoji „ob neobstoju ene same samcate listine o tem ter obstoju pravnomočnega sklepa nekaj, kar je dejansko nepredstavljivo“. Tega naj pritožnica ne bi bila omenila v nobenem od svojih poročil, in če bi bilo to, kar zatrjuje, res, naj tega ne bi bila mogla pozabiti in naj bi bila torej sodišče zavestno zavajala.

5.Pritožbeno sodišče prvostopenjskemu v celoti pritrjuje in glede razlogov, ki sami po sebi zadostujejo za potrditev izpodbijanega sklepa, dodaja (v tej in v naslednji točki obrazložitve so večidel samo nekoliko drugače in v bolj razviti obliki izražena stališča, ki so vsebovana že v izpodbijanem sklepu). V sodni praksi se poudarja – četudi to ne izhaja izrecno iz zadevno relevantnega dela 118. člena ZFPPIPP, skladno s katerim se upravitelj razreši, če krši svoje obveznosti –, da mora biti za razrešitev kršitev hujša in da jo je treba presojati glede na namen instituta razrešitve, ki je zagotoviti nemoten potek postopka in uresničitev interesa upnikov, da so poplačani čim prej in čim bolje (prim. npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 321/2013 z dne 11. 9. 2013). V pritožničinem primeru je podano oboje. Po zbranem procesnem gradivu je bil FURS bodisi hudo nemaren pri spremljanju izvršitve sklepa o prvi prednostni razdelitvi z dne 15. 11. 2010 bodisi je bil skorajda neverjetno neprofesionalen pri odstopu od terjatve, kot ga je zatrjevala pritož­nica. Neodvisno od tega (enega ali drugega) pa je bila njena dolžnost, da navedeni sklep izvrši, in sicer skladno s 1. točko 368. člena ZFPPIPP v 15 dneh po njegovi pravnomočnosti. Ravnanje v nasprotju s tem je bila torej neposredna kršitev izrecne določbe ZFPPIPP. Kar daje tej kršitvi še posebno težo, je popolno neupoštevanje pravnomočnosti kot nepogrešljive prvine pravnega reda. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Vsem, ki se poklicno udeležujejo zakonsko urejenih postopkov, je kakšna od variant te opredelitve znana (pravkar navedena je iz 158. člena Ustave Republike Sloveni­je), saj vsa procesna dejanja v teh postopkih tako ali drugače težijo k pravnomočnosti. Zato je praktično neverjetno, da bi bili, kot je (v postopku svoje razrešitve prvič v vsem stečajnem postopku) navajala pritožnica, uslužbenci FURS od izterjave zadevne terjatve, ker naj bi temeljila na (nejasno opredeljenem) kaznivem dejanju, odstopili ustno in brez izvedbe kakršnegakoli postopka (okoliščine, ki jih navaja pritožnica v zvezi z upničino terjatvijo, se morda prilegajo razlogom, iz katerih se po 279. členu Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP, odločba izreče za nično, to izredno pravno sredstvo pa se lahko vsak čas uporabi tudi po uradni dolžnosti; gl. prvi odstavek 280. člena ZUP). In celo če bi bili uslužbenci FURS, s katerimi je bila pritožnica po svojem zatrjevanju v stiku, izrazili stališče o ničnosti odločbe, iz katere izhaja zadevna upničina terjatev, to pritožnice ne bi kar odvezalo dolžnosti, da pravnomočne sklepe stečajnega sodišča, v tem primeru sklep o preizkusu terjatev in sklep o prvi prednostni razdelitvi, upošteva in izvrši.

6.Pritožbena kritika, da je upničina terjatev zastarala, ni do konca izpeljana, in čeprav davčna zakonodaja dejansko pozna zastaranje izterjave davčnega dolga, se je treba brez poglabljanja v to vprašanje osredotočiti na to, da je za izvedbo stečajnega postopka nevzdržno, da se šteje kakšna od priznanih terjatev hkrati za poplačano in nepoplačano. Ker se procesna dejanja druga na drugo navezujejo, delno poplačilo ali popolno neplačilo upničinih 748.758,11 EUR po sklepu izpred 15 let vpliva tudi na pravilnost zdaj aktualne razdelitve neunovčljivega premoženja s prenosom terjatve na upnike, vključno z upnico (velikost preostanka njene terjatve namreč vpliva na delež, v katerem je tista terjatev lahko prenesena nanjo, in je pravno pomembna po drugi alineji 1. točke prvega odstavka 374. člena ZFPPIPP). Tako se pretekla napaka prenaša in ohranja do danes. Dejansko stanje v tej zadevi se torej ne samo prilega pritožničini hudi kršitvi njene obveznosti varstva in uresničevanja interesov upnikov, ki so ji morali biti vodilo pri opravljanju njenih nalog in pristojnosti v tem postopku, temveč tudi zgoraj navedenemu kriteriju za razrešitev, s katero naj se zagotovi nemoten nadaljnji potek in končanje postopka.

7.V izpodbijanem sklepu je bilo glede na pravkar pojasnjeno v zadostni meri odgovorjeno na pritožničine razloge, ki naj bi jih bila ta podala že pred sodiščem prve stopnje, to pa naj bi ji bilo spregledalo. Ker je na dlani, da davčni organi od svojih pravnomočnih odločb ne smejo odstopiti mimo neizkoriščenih izrednih pravnih sredstev, podrobnejši razlogi, iz katerih naj bi bila zadevna odločba nična, niso odločilni, prav tako pa ne zaslišanje davčne inšpektorice, glede katerega iz pritožbe tudi ne izhaja, da bi ga bila pritožnica dejansko predlagala. Ravno tako ni odločilno, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s pritožničinim stališčem o zastaranju terjatve FURS, saj vprašanje zastaranja ni neposredno povezano s težo kršitve in z njenimi še obstoječimi posledicami, ki so bile pravno odločilne za pritožničino razrešitev. Očitane procesne kršitve (po vsebini gre za kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, ki se v tej zadevi uporabi na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP) torej niso utemeljene.

8.Ni utemeljeno niti pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ni navedlo, ali kot odločilno kršitev šteje pritožničino neizvedbo poplačila po sklepu o prvi prednostni razdelitvi ali kasnejše ravnanje v zvezi z razčiščevanjem okoliščin v zvezi s to razdelitvijo. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijani sklep dovolj jasno temelji na več med seboj povezanih kršitev. Ker že v zgornjih točkah obrazložitve analizirana neizvršitev razdelitve z delnim upničinim poplačilom zadostuje za pravilnost izpodbijanega sklepa, ni treba razčlenjevati tudi zavrnitve pritožbenih razlogov v zvezi z zaključki sodišča prve stopnje o pritožničinem neustreznem odzivanju pri razjasnjevanju zapleta s to neizvršitvijo.

9.Pritožnica razloge zoper izpodbijani sklep izrecno podaja le v 13. točki pritožbe, prvih dvanajst pa se neposredno ne nanaša nanj. Pritožbeno sodišče se glede slednjega dela opredeljuje samo do nekaterih njenih stališč.

10.Temu, da je prvostopenjski sodnik postal pristranski ("razmisliti gre torej o sumu objektivnosti sodišča"), ne pritrjuje. Stališča ni mogoče utemeljiti s tem, da se je sploh izvajala cenitev terjatve stečajne dolžnice do C. C., ko pa je že bila prisojena s pravnomočno sodbo. Upravitelj mora namreč za vsako premoženje, ki sestavlja stečajno maso, dobiti oceno njegove vrednosti zaradi prodaje, glede nanjo pa sodišče določi izklicno ali izhodiščno ceno (prvi odstavek 327. člena in prvi odstavek 332. člena ZFPPIPP). Kaj konkretno naj bi bilo v pripravah na prodajo te terjatve v interakciji prvostopenjskega sodnika z dvema cenilcema in njegovih napotkih njima narobe, v pritožbi ni pojasnjeno. Sama po sebi pa ta interakcija ni oporečna ali presenetljiva, saj ni preprosta cenitev terjatve, ki je nominalno prisojena v večmilijonskem znesku, medtem ko je njen dolžnik v osebnem stečaju in brez jasno ugotovljivega premoženja. Stališče, da sodnik sodišča prve stopnje C. C. pomaga in s postopkom zavlačuje (kolikor je mišljeno, da je to zavestno in hote), je brez zadostne opore že glede na ponujena pritožbena sklepanja in ni z ničimer izkazano.

11.Končno tudi ni res, da pritožnica ni nikoli zapisala, da je bilo nakazilo izvršeno vsem upnikom. Kot izhaja iz zgornjega povzetka obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa je to tudi samo preverilo, je v odgovoru z dne 21. 5. 2024 (PD 964) na upničino zahtevo za razrešitev pritožnica navedla, da je sklep o prvi prednostni razdelitvi izvršila tako, kot se je glasil. V prvem rednem poročilu po tistem sklepu z dne 1. 2. 2011 (PD 174) pa je navedla, da je bilo poplačilo prednostnih upravičencev, vključno z upnico, izvršeno 17. 12. 2010 v višini 803.364,86 EUR oziroma v deležu 70 %.

12.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče ni našlo napak sojenja, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. členom ZFPPIPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

1Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 98, 98/1, 98/2, 118, 118-1, 368, 368-1