Jedro

Meritorno odločanje o tožbenem zahtevku zoper podredno toženko je dopustno šele, ko tožnik s svojim zahtevkom propade in ta odločitev postane pravnomočna. Vendar pa mora sodišče, na katerega je tožnik vložil tožbo (v tej zadevi torej sodišče, ki je izdalo izpodbijani sklep), to, ali so podane zahtevane procesne predpostavke za obstoj eventualnega sosporništva (med katere spada tudi pristojnost), presoditi takoj, in ne šele, ko tožnik s svojim zahtevkom zoper primarno toženko pravnomočno propade. Tožba, ki med toženci vzpostavlja razmerje eventualnega sosporništva, je namreč lahko oblikovana na tak način le, če so izpolnjene vse predpostavke po drugem odstavku 192. člena ZPP. Ena od teh predpostavk je tudi, da mora biti za vsak uveljavljeni zahtevek stvarno in krajevno pristojno isto sodišče. Če vse posebne procesne predpostavke niso izpolnjene, konstrukcija eventualnega sosporništva ni dopustna. V takšnem primeru je treba s tožbo, ki se nanaša na eventualni zahtevek oz. s tožbo zoper eventualno toženega, ravnati kot z vlogo, ki je ni mogoče obravnavati, torej po 108. členu ZPP.

Izrek

I.Pritožbama se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. in III. točki razveljavi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se postopek nadaljuje z dnem 19. 12. 2019 (I. točka izreka), da Okrajno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje v tej zadevi (II. točka izreka) in da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču v Mariboru kot pristojnemu sodišču (III. točka izreka).

2.Zoper II. in III. točko izreka se pritožujeta tožeča stranka (tožniki) in drugotožena stranka (druga toženka).

3.Tožniki se zoper II. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa pritožujejo iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v II. in III. točki razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je sprejelo stališče, da je nepristojno za odločanje o vseh zahtevkih zoper obe toženki, ker gre pri zahtevku zoper poslovno banko za podrejeni zahtevek. Pri tem pa sodišče ni obrazložilo pravne podlage za takšno presojo. Sodišče ni ugotavljalo, na katerih podlagah tožniki uveljavljajo odškodninsko varstvo zoper toženki. Neutemeljeno je spregledalo, da tožniki svoj zahtevek zoper prvo toženko Banko Slovenije opirajo tako na 350a člen Zakona o bančništvu

(ZBan-1), kot tudi na 26. člen Ustave RS (URS), torej na temelj, ki se ne presoja po Zakonu o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank

(ZPSVIKOB). Slednji ureja le sodno varstvo za del zahtevkov, ki se nanašajo na uveljavljanje odškodnine po 350. členu ZBan-1. Prav tako je protispisno ugotovilo, da se zahtevki tožnikov zoper drugo toženko opirajo na 350a člen ZBan-1 namesto na določbe Obligacijskega zakonika

(OZ) in Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju

(ZFPPIPP), kar izhaja iz tožbe. S tem, ko je sodišče napačno in pomanjkljivo opredelilo temelj zahtevkov tožnikov zoper toženki, pri čemer je spregledalo svojo lastno pristojnost na podlagi splošne nepogodbene odškodninske odgovornosti, je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakon o pravdnem postopku

(ZPP) in prekršilo tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Posledično je sodišče zaradi pomanjkljive obrazložitve prekršilo tudi 22. in 23. člen URS.

Prav tako je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče navedlo, da so tožniki primarno tožili Banko Slovenije, podrejeno pa poslovno banko na podlagi 350. člena ZBan-1, ker pa ne drži. Torej sodišče ni ugotovilo pravno pomembnega dejanskega stanja v zadevi, saj sodišče dejstev, vezanih na vsebino zahtevka, sploh ni ugotavljalo. Prav tako tožniki zoper Banko Slovenije uveljavljajo tudi odškodninski zahtevek na podlagi 26. člena URS. Glede na to je sodišče napačno uporabilo določilo prvega odstavka 45. člena ZPSVIKOB, 9. člena ZPSVIKOB in 192. člena ZPP s tem, ko je tožbo in vse zahtevke tožnikov odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Maribor. ZPP v 192. členu ne daje podlage za odstop vseh zahtevkov Okrožnemu sodišču v Mariboru. Upoštevati je treba tudi tretji in peti odstavek 45. člena ZPSVIKOB, ki zaradi posega v pridobljene procesne pravice tožnikov omogočata privilegirano spremembo tožbe, tako zoper Banko Slovenije kot tudi zoper poslovne banke na podlagi petega odstavka 45. člena ZPSVIKOB. Tožniki imajo tako v roku iz 26. člena pravico spremeniti tožbo zoper Banko Slovenije brez privolitve Banke Slovenije, kakor tudi pravico v roku, ki ga bo določilo sodišče, spremeniti tožbo zoper Banko Slovenije in poslovno banko na drugih podlagah brez njihovega privoljenja.

4.Tožniki v nadaljevanju obširno, na straneh od 5 do 43 pritožbe, navajajo razloge za protiustavnost določil 45., 9., 4., 5., 6., 7., 25., 26., 29., 30., 32., 35., 36. členov ZPSVIKOB in zato pritožbenemu sodišču predlagajo, da na podlagi določila 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču RS (ZUst-1) prekine postopek in hkrati vloži zahtevo za oceno ustavnosti navedenih določil.

5.Druga toženka se pritožuje zoper II. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in ga spremeni tako, da se Okrajno sodišče v Ljubljani glede prve toženke izreče za nepristojno in v tem delu odstopi zadevo Okrožnemu sodišču v Mariboru, glede druge toženke pa naj ravna po 108. členu ZPP. Druga toženka izpostavlja, da 9. člen ZPSVIKOB sicer res določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, vendar pa je takšna pristojnost določena le za sojenje v postopkih, ki se vodijo na podlagi tega zakona. Prvi odstavek 3. člena ZPSVIKOB jasno določa, da pravila ZPSVIKOB veljajo zgolj v tistih primerih, ko gre za odškodninsko varstvo po 350. a. členu ZBan-1. To pomeni, da se določba 9. člena ZPSVIKOB in druga pravila tega zakona uporabljajo zgolj v primeru odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije, ne pa tudi za zahtevke zoper drugo toženko. Tretji odstavek 3. člena ZPSVIKOB namreč jasno določa, da se zakon med drugim ne uporablja za tožbene zahtevke, s katerimi se ne uveljavlja odškodninsko varstvo po 350a. členu ZBan-1. Tudi razlaga eventualnega sosporništva, na kar se sklicuje sodišče, določa, da se tega instituta lahko posluži tožnik, če uveljavlja nasproti vsakemu od tožencev isti zahtevek ali če uveljavlja proti posameznim od njih različne zahtevke, ki so v medsebojni zvezi pod pogojem, da je isto sodišče stvarno in krajevno pristojno za vsak zahtevek. Sodišče mora biti za vsak zahtevek stvarno in krajevno pristojno, ne glede na to, ali je podana identiteta zahtevka, ki ga tožnik uveljavlja ali ne. V konkretnem primeru predpostavke eventualnega sosporništva niso izpolnjene, saj za zahtevek prvo in druge tožene stranke nikakor ni pristojno isto stvarno in krajevno sodišče. Za drugo toženko veljajo splošna pravila o pristojnosti po ZPP, za prvo toženko pa je določena izključna pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru. Ker pravil postopka ZPSVIKOB ni dopustno uporabiti za postopke zoper drugo toženko, je jasno, da Okrožno sodišče v Mariboru zoper slednjo ne more biti pristojno za odločanje. Poleg tega je treba upoštevati, da ZPP nikjer ne določa, da bi bilo Okrožno sodišče v Mariboru pristojno za odločanje o zahtevku zoper stranko, ki ima svoj sedež v Ljubljani. Okrajno sodišče bi se na podlagi 45. člena ZPSVIKOB lahko izreklo za nepristojno le za postopek zoper prvo toženko.

6.Druga toženka je v odgovoru na pritožbo navedla, da meni, da je izpodbijani sklep nepravilen zaradi razlogov, ki jih navaja sama v pritožbi, ne pa iz razlogov, s katerimi se pritožujejo tožniki.

7.Sodišče prve stopnje je z dopisom z dne 23. 10. 2025 tožnike pozvalo, da se izjavijo, ali še vztrajajo pri vloženi pritožbi zoper sklep IV P 898/2017 z dne 19. 12. 2019. Tožniki so na poziv odgovorili, da pri pritožbi vztrajajo in opozarjajo, da je bil izpodbijani sklep sprejet na podlagi razveljavljenega zakona ZPSVIKOB, zaradi česar je materialnopravno zmoten in bi ga bilo treba iz tega razloga razveljaviti. Sodišče ne more obiti dejstva, da je bil sprejet nov predpis, kar pomeni, da mora biti odločitev sprejeta na podlagi novega predpisa.

8.Pritožbi sta utemeljeni.

9.V obravnavani zadevi so tožniki dne 16. 12. 2016 vložili tožbo, s katero zahtevajo plačilo odškodnine. Svoj zahtevek, ki ga primarno uveljavljajo zoper Banko Slovenije in opirajo na 350.a člen ZBan-1 in 26. člen URS, utemeljujejo s tem, da je Banka Slovenije dne 17. 12. 2013 sprejela izredni ukrep, s katerim so v celoti prenehale vse kvalificirane obveznosti podredno tožene poslovne banke, ki so predstavljale osnovni kapital te banke in obveznosti iste banke do upnikov iz naslova podrejenih terjatev. S tem je tožnikom nastala škoda, ker so bili razlaščeni svojih podrejenih obveznic, katerih izdajateljica je bila podredno tožena poslovna banka. Za primer, če bi bil tožbeni zahtevek zoper primarno toženko zavrnjen, podrejeno zahtevajo plačilo odškodnine neposredno od poslovne banke, in sicer ob upoštevanju nepogodbene odškodninske odgovornosti.

10.Nov zakon

, ki ureja odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, ZPSVIKOB-1, je bil sprejet 31. 5. 2024, veljati pa je začel 15. 6. 2024. Po prvem odstavku 48. člena ZPSVIKOB-1 se sodišče, ki vodi postopke, v katerih so vložene tožbe s tožbenimi zahtevki zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije ali Republiko Slovenijo, in ni pristojno v skladu s tem zakonom, v dveh mesecih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti s sklepom izreče za nepristojno za odločanje o teh tožbenih zahtevkih. Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se, kot že prej navedeno, izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah.

11.Zaključek sodišča prve stopnje, da je za odločanje v tem sporu pristojno Okrožno sodišče v Mariboru, je pravilen v delu, ki se nanaša na primarno toženko

, kljub temu, da je bil izpodbijani sklep izdan v času veljavnosti ZPSVIKOB. ZPSVIKOB-1, namreč (enako kot ZPSVIKOB) glede odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru. Pritožbena navedba, da ima tožbeni zahtevek zoper primarno toženko podlago tudi v 26. členu URS, nima vpliva na presojo pravilnosti te odločitve. Tožniki zoper primarno toženko uveljavljajo odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, kar pomeni, da gre tudi v delu, ki ga tožniki utemeljujejo s 26. členom URS, za zahtevek v smislu prvega odstavka 3. člena ZPSVIKOB-1. Zatrjevana pravna podlaga se torej nanaša in izvira iz učinkovanja odločbe Banke Slovenije, s katero je bil izrečen izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke na podlagi 253.a in 61.a člena ZBan-1

. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP posledično v tem delu ni podana.

12.Glede eventualne kumulacije zahtevkov, torej glede vprašanja podrejenega zahtevka, ki so ga tožniki vložili zoper poslovno banko, ki je druga toženka, se je sodišče prve stopnje opredelilo v opombi 3 z navedbo, da podrejena tožba pomeni, da je vložena le pogojno, zaradi česar bo sodišče njeno utemeljenost presojalo šele in samo, če bo v celoti pravnomočno zavrnjen zahtevek zoper nepogojno toženo prvo toženko, zaradi česar je štelo, da tožbe zoper eventualnega sospornika ne sme izločiti.

13.Meritorno odločanje o tožbenem zahtevku zoper podredno toženko je dopustno šele, ko tožnik s svojim zahtevkom propade in ta odločitev postane pravnomočna. Vendar pa mora sodišče, na katerega je tožnik vložil tožbo (v tej zadevi torej sodišče, ki je izdalo izpodbijani sklep), to, ali so podane zahtevane procesne predpostavke za obstoj eventualnega sosporništva (med katere spada tudi pristojnost), presoditi takoj

, in ne šele, ko tožnik s svojim zahtevkom zoper primarno toženko pravnomočno propade. Tožba, ki med toženci vzpostavlja razmerje eventualnega sosporništva, je namreč lahko oblikovana na tak način le, če so izpolnjene vse predpostavke po drugem odstavku 192. člena ZPP. Ena od teh predpostavk je tudi, da mora biti za vsak uveljavljeni zahtevek stvarno in krajevno pristojno isto sodišče. Če vse posebne procesne predpostavke niso izpolnjene, konstrukcija eventualnega sosporništva ni dopustna. V takšnem primeru

je treba s tožbo, ki se nanaša na eventualni zahtevek oz. s tožbo zoper eventualno toženega, ravnati kot z vlogo, ki je ni mogoče obravnavati, torej po 108. členu ZPP (nadaljnje ravnanje sodišča pa določi rezultat postopka po 108. členu ZPP)

14.V obravnavani zadevi je bilo zato potrebno ugoditi obema pritožbama in sklep razveljaviti v izpodbijanem delu. Če bi bila izpodbijana odločitev razveljavljena le glede podredno tožene poslovne banke, bi bil namreč s tem dejansko razdružen postopek v dve ločeni pravdi oz. bi bil pogojno postavljen zahtevek zoper podredno toženko preoblikovan v nepogojnega, s čimer bi bilo izničeno uveljavljanje eventualnega sosporništva v tožbi, kar predstavlja prekoračitev tožbenega zahtevka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbama tožnikov in druge toženke zoper II. in III. točko izpodbijanega sklepa ugodilo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve (3. točka 365. člena ZPP). Posledično opredeljevanje do drugih pritožbenih očitkov ni bilo potrebno (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15.Vrnitev zadeve v nov postopek ni bila potrebna, ker je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo po uradni dolžnosti. V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje (pred odločanjem o nepristojnosti) preveriti, ali so skladno z drugim odstavkom 192. člena ZPP podani pogoji za oblikovanje tožbe na način, da je med Banko Slovenije in poslovno banko vzpostavljeno razmerje eventualnega sosporništva. Če niso, bo moralo postopati skladno s 108. členom ZPP. Šele potem pa bo lahko, glede na rezultat tega postopka, presojalo vprašanje lastne pristojnosti, pri čemer bo moralo, če bo zaključilo, da ta ni podana, svoja stališča utemeljiti z navedbo jasnih razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

16.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP).

-------------------------------

1Ur. list RS št. 131/2006.

2Ur. list RS št. 72/2019.

3Ur. list RS št. 83/2001.

4Ur. list RS št. 126/2007.

5Ur. list RS št. 26/1999.

6Predhodnik ZPSVIKOB -1 je ZPSVIKOB, tj. Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, Ur. list RS št. 72/2019.

7Tako tudi: VSL sklep III Cp 1463/2024 z dne 30. 9. 2024, VSL sklep III Cp 1786/2024 in VSL sklep III Cp 1789/2024 oba z dne 6. 12. 2024, VSL sklep III Cp 1798/2024 z dne 10. 12. 2024, VSL III Cp 1847/2024 z dne 16. 12. 2024.

8Prim. VSL sklep III Cp 1463/2024 z dne 30. 9. 2024, VSL sklep III Cp 1786/2024 in VSL sklep III Cp 1789/2024, oba z dne 6. 12. 2024, VSL sklep III Cp 1798/2024 z dne 10. 12. 2024, VSL III Cp 1847/2024 z dne 16. 12. 2024.

9Tako tudi: sklep VSL III Cp 1759/2024 in VSL sklep I Cp 2139/2024.

10Tako tudi: sklep VSL III Cp 1759/2024 in VSL sklep I Cp 2139/2024.

11Glej sklepa VS RS I R 95/2015 z dne 27. 8. 2015 in III R 38/2001 z dne 11. 1. 2002. Glej tudi N. Betetto v L. Ude A Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ur. List RS, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 246, 641, 642. Enako tudi N. Betetto v L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ur. List RS, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 437.

12Ločitev pravd bi namreč zanikala samo pogojno zasnovanost tožbe, kar je bistvo eventualnega sosporništva.

13Za odločanje o zahtevkih zoper drugo toženo poslovno banko ZPSVIKOB-1 in postopek po tem zakonu ne veljata (primerjaj 3., 30, in 34. člen ZPSVIKOB-1).

14V 49. členu ZPP je določeno: Če je z isto tožbo toženih več oseb (1. točka prvega odstavka 191. člena ZPP), pa zanje ni krajevno pristojno isto sodišče, je pristojno sodišče, ki je krajevno pristojno za enega od tožencev; če so med njimi glavni in stranski zavezanci, pa sodišče, ki je krajevno pristojno za kakšnega glavnega zavezanca.