Jedro

Besedilo prošnje za azil pod točko 23: "ali je prosilec za azil že v kakšni drugi državi zaprosil za priznanje azila, kateri", po presoji sodišča pomeni, da mora prosilec natančno in skrbno navesti vse prošnje za azil, ki jih je vložil, ne pa navesti samo posamezne oziroma po posameznih državah ali po svoji lastni izbiri. Besedilo 4. alinee 36. člena ZAzil je potrebno razlagati tako, da pomeni prikritje, da je prosilec že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi takrat, ko se med upravnim postopkom ugotovi, da je prosilec vložil prošnjo za azil v drugi državi, ki pa je ni omenil oziroma o njej povedal pri sestavi prošnje za azil. Ker tožnik pri podaji prošnje za azil ni navedel obeh prošenj za azil v Nemčiji, je tožena stranka pravilno uporabila razlagalno določbo 4. alinee 36. člena kaj pomeni zavajanje ali zlorabo postopka, zato je tudi pravilno takoj odločila na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila vlogo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da mora državo zapustiti v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka. V prošnji za azil je tožnik navedel, da je odšel iz Kosova zato, ker se tam ne počuti varnega, ker mu oboroženi ljudje strežejo po življenju, ker je pred, med in po vojni posloval z bivšimi jugoslovanskimi republikami, med njimi tudi s Srbijo. Albanski sovaščani ga sedaj obtožujejo, da je sodeloval s sovražnikom. Grozili so mu s pismi in tudi osebno na domu, fizično ga niso pretepli, izpostavljen je bil grožnjam. V januarju 2005 so v njegov dom vdrle tri ali štiri oborožene osebe, prestrašili njegovega otroka in oklofutali ženo, stanovanje popolnoma uničili in spraševali kje je. Te noči se ni nahajal doma, vrnil se je po dveh dneh, ko je izvedel, kaj se je zgodilo. Ženo in otroka je skril na varnem, sam pa je zbežal s Kosova. Pri podaji prošnje za azil dne 24. 3. 2005 je tožnik pojasnil kako je prišel v Slovenijo, na izrecno vprašanje ali je že v kateri drugih državi zaprosil za priznanje azila, pa je izjavil, da je leta 1999 zaprosil za azil v Nemčiji, vendar je bil azilni postopek prekinjen in v Franciji leta 2005, od koder je bil deportiran v Slovenijo. Iz Centralne baze prstnih odtisov EU je tožena stranka prejela potrdilo, iz katerega izhaja, da je za azil zaprosil že dne 11. 2. 2003 v Nemčiji in dne 8. 3. 2005 v Franciji. Tožena stranka na podlagi tega zaključuje, da je tožnik prikril, da je že pred tem vložil še eno prošnjo za azil v drugi državi, in sicer v Nemčiji leta 2003 in ne samo leta 1999, kot je sam navedel. Prikritje, da je prosilec za azil že pred podajo vloge za azil v Sloveniji vložil vlogo za azil v drugi državi, je eden od razlogov, ki se šteje za zavajanje oziroma zlorabo postopka, zato je njegovo prošnjo tožena stranka zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZAzil) v zvezi s 4. alineo 36. člena ZAzil. Odločitev, da mora zapustiti državo pa je oprla na 2. alineo 1. odstavka 34. člena ZAzil. Tožnik v tožbi navaja, da odločbo tožene stranke izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe določb materialnega prava in bistvenih kršitev določb procesnega prava. Tožnik meni, da je tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno preuranjeno in ne v skladu z dejanskim stanjem. Tožnik je pojasnil, da je za azil zaprosil v Nemčiji in v Franciji in zato je brezpredmetna trditev tožene stranke, da tožnik ni posebej poudaril, da je v Nemčiji dvakrat zaprosil za azil. Njegova prva vloga za azil je bila vložena leta 1999 v Nemčiji, postopek pa je bil prekinjen. V Nemčiji je ponovno zaprosil za azil leta 2003, vendar je bil ta postopek že zaključen. Tožnik se je vrnil v izvorno državo, kjer so se grožnje nadaljevale in stopnjevale, tako je bil prisiljen ponovno zapustiti Kosovo. Dejstvo, da je v Nemčiji dvakrat zaprosil za azil nikakor ne more biti relevantno za izdajo izpodbijane odločbe. Ob upoštevanju zakonske dikcije, tožnik ni prikrival, da je v drugi državi že zaprosil za azil, niti ni prikrival, da je za azil zaprosil v Nemčiji, tudi ni uporabljal napačne istovetnosti in zato niso podane okoliščine, ki so določene v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tožnik je bil izpostavljen resnim grožnjam s strani večinskega albanskega prebivalstva in se kljub temu, da je po narodnosti Albanec na Kosovo ne more vrniti, ker ga obtožujejo sodelovanja s srbskim režimom. Tožnik je med vojno in tudi po njej sklepal posle s podjetji iz vseh nekdanjih jugoslovanskih republik, tudi s Srbijo in zaradi tega mu Albanci sedaj grozijo tako s pismi kot tudi osebno na njegovem domu. Ker so med njegovo odsotnostjo oborožene osebe vdrle v njegov dom, mu razdejale hišo in se fizično lotile njegove žene, zato je ženo in otroka skril, sam pa je pobegnil. Iz poročila UNHCR 2005 izhaja, da za določene skupine Albancev še vedno obstaja utemeljena bojazen pred preganjanjem in v to skupino spadajo tisti, ki se kakorkoli povezujejo s srbskim režimom po letu 1990. Tožnik navaja, da se ne more vrniti na Kosovo, saj vrnitev zanj nikakor ne bi bila varna oziroma je lahko utemeljeno usodna. Dejansko stanje je ostalo napačno in nepopolno ugotovljeno glede na okoliščine, v katerih potekajo množične kršitve človekovih pravic, obračunavanja in likvidacije vsekakor niso takšne, da bi omogočale varno vrnitev. Tožena stranka bi morala spoštovati načelo materialne resnice, ugotoviti resnično stanje stvari ter upoštevati vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločanje. Objektivne okoliščine, v katerih se nahaja tožnik vsekakor niso takšne, da bi se mogel brez škode za fizično in psihično integriteto vrniti v matično državo. V primeru, če bi bila vrnitev v matično okolje za Albance sicer varna, glede na okoliščine, v katerih se nahaja, za tožnika osebno takšna vrnitev ni varna. Konvencija o varstvu človekovih pravicah in temeljnih svoboščin (EKČP) varuje osebo pred vračanjem v državo, kjer obstoji realna možnost, da bo izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in tožniku prizna azil oziroma da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati predlaga oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožnik seznanjen s pravicami in dolžnostmi ter pravili postopka pred dejanskim sprejemom prošnje za azil, samo potrditev razumevanja in seznanitve s pravicami in dolžnostmi pa je potrdil z lastnoročnim podpisom priloge. Tožnik je bil opozorjen, da je podaja izjave zaupne narave in da mora na vsa vprašanja odgovarjati čim bolj natančno in po resnici. Tožnik navaja v tožbi, da ni prikrival, da je za azil že zaprosil v Nemčiji, vendar je navedel, da je zaprosil le enkrat in ne dvakrat, kot je ugotovila tožena stranka, zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je odločila na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja prosilca za azil temelji na namernem zavajanju. Tožena stranka se je pri razlagi pojma zavajanje ali zloraba postopka oprla na 4. alineo 36. člena ZAzil, ki je razlagalna določba glede pomena zavajanja ali zlorabe postopka po določilih ZAzil. V 4. alinei je tako določeno, da se za zavajanje ali zlorabo postopka šteje prikritje, da je že pred tem prosilec vložil prošnjo za azil v drugi državi, še posebej, če pri tem uporablja napačno istovetnost. Odločanje na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil pomeni, da gre za tako imenovani pospešeni postopek, ko ne gre za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. V tako imenovanem pospešenem postopku nastopi razlika od postopka, v katerem mora tožena stranka ugotavljati pogoje za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker se obravnavajo le pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so taksativno določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V tem konkretnem primeru pa se je tožena stranka oprla na obravnavanje razloga po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, to je če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja.

Tožnik v svoji prošnji za azil navaja kot razlog zakaj je zapustil izvorno državo, da ga v izvorni državi preganjajo Albanci in ga obtožujejo, da je sodeloval s sovražnikom, ker je med vojno in po njej posloval s Srbijo. Tožnik v tožbi tega razloga zakaj je zapustil matično državo ne izpodbija, v zvezi s tem razlogom pa ne navaja nobenih podrobnosti, prav tako tudi ne navaja nobenih drugih okoliščin ali podatkov. V zvezi z njegovimi že vloženimi prošnjami za azil pa navaja, da ni prikrival, da je v Nemčiji že zaprosil za azil. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da je tožnik zavajal ali zlorabil postopek s tem, da je prikril, da je že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi. Iz podatkov EURODAC izhaja, da je zaprosil za azil 11. 2. 2003 v kraju A v Nemčiji in 8. 3. 2005 v Franciji. Iz prošnje za azil, sestavljena dne 24. 3. 2005 pa izhaja, da je tožnik navedel, da je v Nemčiji zaprosil za azil leta 1999, vendar da je prišlo do prekinitve, nato pa v Franciji leta 2005. Tožnik v tožbi ne zanika, da je vložil prošnjo za azil v Nemčiji leta 1999, pri tem navaja, da je bil postopek prekinjen, nato pa je ponovno zaprosil za azil leta 2003 in ta postopek je zaključen. Tožnik tako potrjuje v tožbi, da pri podaji prošnje za azil ni navedel, da je v Nemčiji dvakrat zaprosil za azil, zato je pravilno sklepanje tožene stranke, da je prikril, da je že pred vložitvijo prošnje za azil v Republiki Sloveniji prošnjo za azil vložil v drugi državi, poleg leta 1999 še leta 2003, obakrat v Nemčiji. Tožnik v tožbi navaja, da ni prikril, da je v drugi državi že zaprosil za azil in da je natančno odgovoril na postavljeno vprašanje ali je vložil prošnjo za azil v drugi državi. Iz upravnega spisa pa izhaja, da je bil tožnik pred podajo prošnje za azil opozorjen, da mora povedati vse čim bolj natančno in po resnici, zato se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da s tem, ko tožnik ni povedal za njegovo vložitev prošnje za azil v Nemčiji v letu 2003, ampak samo za prošnjo, ki jo je vložil leta 1999, gre za prikritje, da je že pred tem vložil prošnjo za azil v letu 2003 v Nemčiji. Besedilo prošnje za azil pod točko 23: "ali je prosilec za azil že v kakšni drugi državi zaprosil za priznanje azila, kateri", po presoji sodišča pomeni, da mora prosilec natančno in skrbno navesti vse prošnje za azil, ki jih je vložil, ne pa navesti samo posamezne oziroma po posameznih državah ali po svoji lastni izbiri. Besedilo 4. alinee 36. člena ZAzil je potrebno razlagati tako, da pomeni prikritje, da je prosilec že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi takrat, ko se med upravnim postopkom ugotovi, da je prosilec vložil prošnjo za azil v drugi državi, ki pa je ni omenil oziroma o njej povedal pri sestavi prošnje za azil. Ker tožnik pri podaji prošnje za azil ni navedel obeh prošenj za azil v Nemčiji, je tožena stranka pravilno uporabila razlagalno določbo 4. alinee 36. člena kaj pomeni zavajanje ali zlorabo postopka, zato je tudi pravilno takoj odločila na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožnik očita, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, vendar tožnik tega ni izkazal, saj v tožbi niti ne pojasnjuje podrobneje v čem naj bi bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno, pri tem tudi ne predlaga nobenih dokazov. Tožnik očita, da so podane bistvene kršitve določb procesnega postopka, vendar teh očitkov tožnik posebej ne obrazlaga, sodišče pa takšnih kršitev tudi ni našlo. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno pri svoji odločitvi ugotavljala le okoliščine, ki se nanašajo na taksativno naštete razloge po 2. odstavku 35. člena ZAzil, zato so tožbene navedbe tožnika v zvezi z dolžnostjo tožene stranke, da bi morala ugotavljati objektivne okoliščine v izvorni državi oziroma ali se tožnik lahko brez škode za fizično in psihično integriteto vrne v izvorno državo, v tem primeru irelevantne. Odločitev tožene stranke, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo ima oporo v 2. alinei 1. odstavka 34. člena ZAzil, zato pri tem ne gre za kršitev pravila o nevračanju.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil. K 2. točki izreka: Tožnik predlaga oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov. Kot izhaja iz spisa, pa so tožniku nastali le stroški plačila sodnih taks, zato sodišče šteje, da tožnik predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Temu predlogu je sodišče ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njegov status in je zato zaključilo, da bi bila s plačilom sodnih taks zmanjšana sredstva, s katerimi tožnik razpolaga.