Jedro

Uredba o o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka pomeni zgolj materialno pravno podlago za morebitno izdajo gradbenega dovoljenja, šele izdaja takega dovoljenja pa pomeni, da je gradnja legalna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo tožnicama naloženo, da morata takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo tam opisanega počitniškega objekta na zemljišču parc. št. 1726/2 k.o. ... (1. točka izreka) ter da sta dolžni do 15. 5. 2011 ta objekt odstraniti ter na zemljišču vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka). Odločeno je bilo še, da če tožnici ne bosta izpolnili naložene obveznosti v postavljenem roku, bo to v izvršilnem postopku storilo pooblaščeno podjetje na njune stroške (3. točka izreka), izrečene so bile prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 4. točka izreka), poleg tega je bilo odločeno tudi, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. in 6. točka izreka).

V obrazložitvi toženka navaja, da je obravnavani objekt z Uredbo Vlade RS o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju TNP (v nadaljevanju Uredba) predviden za odstranitev. Tožnici sta za ta objekt sicer zaprosili za gradbeno dovoljenje, ki pa je bilo zavrnjeno. Odločba je postala pravnomočna dne 11. 4. 2006, s tem pa so prenehali razlogi za odložitev uporabe določb ZGO-1 o inšpekcijskih ukrepih za objekte, katerih investitorji in lastniki so vložili zahtevo za odlog prisilne izvršbe po 11. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/93 in 47/93, v nadaljevanju ZUN-ČG).

Obravnavani objekt nima gradbenega dovoljenja, zato je po določbah ZGO-1 nelegalna gradnja, v tem primeru pa 152. člen ZGO-1 določa, da mora inšpektor odrediti, da se gradnja ustavi, že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške zavezanca odstrani in vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Drugostopenjski upravni organ je pritožbo tožnic zavrnil in glede na pritožbene navedbe med drugim navedel, da iz podatkov zadeve ne izhaja, da bi pri obravnavanem objektu šlo za obnovo obstoječega objekta. Obnova je namreč možna le v primeru, če objekt obstoji in se na njem izvedejo vzdrževalna dela, v obravnavani zadevi pa je bil na mestu prejšnjega postavljen nov objekt. Iz podatkov zadeve namreč izhaja, da obravnavani objekt meri 38 m2, prej obstoječi pa je meril 17 m2, da ne gre za isti objekt pa jasno kažejo tudi fotografije v spisu. Glede na to, da je bila za objekt vložena zahteva za odlog prisilne izvršbe po 11. členu ZUN-ČG, je investitor objekt tudi sam opredelil kot nelegalno gradnjo, na to pa kaže tudi zahteva za legalizacijo objekta, ki se je nanašala na nadomestno gradnjo – legalizacijo počitniškega objekta. S tem, ko sta tožnici obravnavani objekt podedovali, so nanju prešle tudi posledice njegove nelegalne gradnje, glede drugih nezakonito zgrajenih objektov v okolici pa toženka navaja, da obveznosti, ki jih določa zakon, veljajo za vsakogar neposredno in ne glede na to, ali drugi te obveznosti izpolnjujejo ali ne.

Tožnici se s tako odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri navajata, da izpodbijana odločba temelji na Uredbi, ki velja od 14. 1. 2003, obravnavani objekt pa je bil zgrajen na podlagi prej veljavnih predpisov. Na podlagi teh predpisov bi ga bilo mogoče tudi legalizirati. Vlada RS pri razvrščanju objektov, ki jih obravnava Uredba, ni upoštevala nobenih kriterijev, kar pomeni kršitev enakosti pred zakonom. Poleg tega je Uredba v nasprotju z Zakonom o Triglavskem narodnem parku (v nadaljevanju ZTNP), saj objekt stoji že desetletja in se uporablja tako, da ne obremenjuje okolja. Ima isto namembnost kot prvotni objekt (stan), ki mu je enak tudi po višini slemena, obliki in naklonu strehe, strešni kritini in lokaciji. Ni jasno, kako je pri prehodu na elektronsko zemljiško knjigo prišlo do spremembe iz „hiše“ v „gospodarsko poslopje“, saj iz zemljiške knjige ni vidno, da bi bila izdana odločba o spremembi namembnosti. Tožnici zato menita, da je v tem delu dejansko stanje zmoto ugotovljeno. Že s parcelacijo in prehodom lastninske pravice na prednika tožečih stranke je bila pašna površina izločena od prvotne rabe, kar pomeni, da Uredba učinkuje za nazaj oziroma posega v že pridobljene pravice.

Pravni prednik tožnic je že leta 1993 na podlagi ZUN-ČG plačal depozit in zahteval legalizacijo objekta, poleg tega pa je tudi izposloval spremembo namembnosti zemljišča v stavbno parcelo in za to plačeval nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Objektu je bilo določeno tudi funkcionalno zemljišče ter hišna številka. Prvotni objekt je bil torej zgrajen zakonito, na stavbnem zemljišču, na podlagi tedaj veljavnih predpisov. Tudi obnovljen je bil na podlagi tedaj veljavnih predpisov, saj za tako obnovo ni bilo treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Prvotni objekt je bil postavljen že pred letom 1963 in je že zato legalen, saj pred tem letom za tovrstno gradnjo ni bilo potrebno gradbeno dovoljenje.

Tožnici sta od Upravne enote Radovljica prejeli tudi odločbo o plačilu nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora v postopku legalizacije objekta, ki se izda le v primeru, da se objekt legalizira. To izhaja tudi iz izreka te odločbe, kjer je določeno, da se drugi del nadomestila plača ob izdaji gradbenega dovoljenja in tretji ob vročitvi odločbe o uporabnem dovoljenju. Kljub temu je bila izdaja gradbenega dovoljenja zavrnjena, ker Uredba določa, da objekta ni mogoče legalizirati. Gre za manj zahteven objekt, ki leži na robu meje Triglavskega narodnega parka, na istem območju pa stoji še nekaj takih objektov, katerih legalizacija je bila dovoljena.

Kot je v svojih odločbah ugotovilo že Ustavno sodišče, je Uredba posamičen akt, pripravljena pa je bila zelo na hitro in brez kriterijev, ki bi ločevali primere, ko je legalizacija enakih počitniških objektov možna in takih, v katerih ni. Ti kriteriji niso nikoli bili dostopni strankam, s čimer jim je bila kratena pravica do enakosti pred zakonom.

Iz navedenih razlogov tožnici sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo spremeni, toženki pa naloži plačilo stroškov upravnega spora, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V dopolnitvi tožbe tožnici predlagata še vrsto dokazov, sodišču pa predlagata tudi, naj razveljavi 4. člen Uredbe.

Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v tem upravnem sporu izpodbijana odločba gradbenega inšpektorja, ki ima za materialno pravno podlago 152. člen ZGO-1. Po tej določbi v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

V materialnopravnem pogledu je za zakonitost izpodbijane odločbe pomembno izključno to, ali je obravnavani objekt nelegalna gradnja in ne morda tudi to, ali in pod kakšnimi pogoji ga je mogoče legalizirati.

Kot pravilno navaja toženka, je pojem nelegalna gradnje opredeljen v točki 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1, po kateri nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja.

ZGO predpisuje tudi gradnje in dela, za katera je potrebno gradbeno dovoljenje (3. do 6. člen), način pridobitve gradbenega dovoljenja (54. do 74. člen), prav tako pa – skupaj z podzakonskimi akti, izdanimi na njegovi podlagi – objekte, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno (3.a člen v zvezi z Uredbo o razvrstiti objektov glede na zahtevnost, posredno tudi 197. člen).

Podlaga za ugotavljanje legalnosti obravnavanega objekta in s tem tudi za izdajo izpodbijane odločbe je torej ZGO-1 in ne Uredba, ki je namenjena določitvi prostorskih ureditvenih pogojev za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v Občini Bohinj (1. člen), oziroma določitvi pogojev, pod katerimi je mogoče legalizirati nekatere posega v prostor na tem območju. Povedano drugače: Uredba pomeni zgolj materialno pravno podlago za morebitno izdajo gradbenega dovoljenja, šele izdaja takega dovoljenja pa pomeni, da je gradnja legalna.

Legalnost gradnje se torej ne ugotavlja neposredno na podlagi Uredbe, zato navedbe tožnic v zvezi z zakonitostjo in ustavnostjo Uredbe ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi, temveč bi morali tožnici te ugovore uveljavljati v zvezi s postopkom za izdajo gradbenega dovoljena.

Splošna obveznost obstoja gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1 v zvezi s 3. členom ZGO-1) ne velja le za objekte, zgrajene v času veljavnosti ZGO-1, temveč za vse obstoječe objekte, razen izjem, ki jih ta zakon izrecno določa. To jasno izhaja iz besedila 12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ki kot nelegalne gradnje izrecno opredeljuje tudi gradnje oziroma dela, ki so že izvedena in so brez veljavnega gradbenega dovoljenja, še bolj pa iz tega, da ta zakon v prehodnih določbah posebej ureja položaj nekaterih gradenj iz časa pred njegovo veljavnostjo, za katere ni potrebno gradbeno dovoljenje oziroma se šteje, da imajo gradbeno dovoljenje po samem zakonu. To namreč kaže na voljo zakonodajalca, da splošna zahteva po gradbenem dovoljenju velja tudi za take objekte, razen izrecno določenih izjem. Tako prehodne določbe 120. člena ZGO-1B urejajo položaj že zgrajenih objektov, za katere po dotedanji zakonodaji gradbeno dovoljenje ni bilo potrebno, določbe 197. člena ZGO-1 pa posredno, prek fikcije obstoja uporabnega dovoljenja, položaj objektov, zgrajenih pred določenim datumom. Tožbeni ugovori, da bi bilo treba legalnost obravnavanega objekta presojati po predpisih, veljavnih v času njegove graditvi oziroma obnove, so zato neutemeljeni.

Prav tako so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori, da je obravnavani objekt legalen, ker je na istem mestu že prej stal objekt z enako namembnostjo, ki je bil le obnovljen. Po prvem odstavku 197. člena ZGO-1 se namreč šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, zgrajene pred 31. decembrom 1967 (...). V zvezi s tem toženka ugotavlja, da obravnavani objekt ni bil zgrajen pred navedenim datumom, saj je bistveno večji in tudi po videzu drugačen od objekta, ki je na istem mestu dokumentiran še v letu 1975. Pri tem se sklicuje na fotografije in listine v upravnem spisu, tako da je po presoji sodišča njena ugotovitev ustrezno obrazložena. Tožnica po drugi strani zgolj pavšalno navaja, da so posegi v prej obstoječi objekt predstavljali le vzdrževanje oziroma obnovo, ne da bi v zvezi s tem navedla kakršnekoli konkretne podatke ali predlagala dokaze. Ugotovitev toženke, da je bil obravnavani objekt zgrajen po 31. 12. 1967 – čeprav na mestu prej obstoječega, vendar manjšega in drugačnega objekta – je zato po presoji sodišča pravilna, neuporaba prej navedene določbe prvega odstavka 197. člena ZGO-1 pa zakonita.

Kot je bilo že obrazloženo, je za presojo o legalnosti obravnavanega objekta pomembno izključno to, ali je bilo za objekt pridobljeno gradbeno dovoljenje oziroma ali gre za objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno.

Tožbene navedbe o statusu zemljišča, na katerem je ta objekt postavljen, dodelitvi hišne številke, statusu zemljišča, legalizaciji sosednjih objektov in zaračunavanju ter plačevanju davkov in davščin so za ugotovitev teh dejstev nepomembne, zato ne morejo vplivati na odločitev v zadevi.

Sodišče pripominja še, da je Ustavno sodišče v svojem sklepu U-I-34/03 z dne 13. 10. 2004 presojalo ustavnost in zakonitost 4. člena Uredbe, v katerem so določeni posegi v prostor, ki jih je mogoče oziroma jih ni mogoče legalizirati. V obrazložitvi je – v nasprotju s tožbenimi navedbami – ugotovilo, da je Uredba predpis in ne posamični akt, zato predstavlja eno od materialnih podlag odločanja o vlogi za legalizacijo, konkretni razlogi, iz katerih je odrejena odstranitev nezakonito zgrajenega objekta pa morajo biti navedeni v inšpekcijski odločbi. To je bilo v obravnavani zadevi tudi storjeno, zato sodišče tudi s tega stališča nima nobenih pomislekov v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Ker gre za splošni akt, sodišče tudi nima zakonskih pooblastil za odločanje o njegovi razveljavitvi ali odpravi, kar predlagata tožnici.

Ker je sodišče iz navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je tožbo v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v takem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Ker stranke niso navedle novih dejstev ali predlagale novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v zadevi na podlagi druge alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.