Jedro

Tožnik (policist) je padel z višine več kot 3 m. Do padca in posledične poškodbe je prišlo, ker se je pri sestopu s tovornega vozila na višini 3 m zamaknila letev. Pritrditi je treba oceni sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal delo, ki je v danih okoliščinah pomenilo nevarno dejavnost. Opravljanje dela, pri katerem med sestopom lahko pride do padca z višine več kot 3 m, pomeni opravljanje nevarne dejavnosti, zaradi česar se v skladu s 149. členom OZ šteje, da škoda, ki je nastala v zvezi z nevarno dejavnostjo, izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.

Tožnik bi se kot povprečno usposobljen delavec moral toženo stranko oziroma nadrejene pred vzpenjanjem opozoriti na to, da lestev ni ustrezna in je zato ne more uporabiti. Za obstoj oškodovančevega prispevka k škodi ni potrebno naklepno ali hudo malomarno ravnanje. Zadostuje že nižja stopnja krivde. Ko je tožnik ocenil, da obstaja verjetnost prisotnosti prebežnikov v tovornem vozilu, bi moral preveriti varnost lestve ter o svojih ugotovitvah obvestiti nadrejeno osebo, česar pa ni storil. Tožnik se je zavedal neuporabnosti lestve, ki jo je imel na razpolago, pa ni zahteval njenega popravila ali zamenjave oziroma, ni odklonil dela. Ravnal je neskrbno. Zato je k nastali škodi prispeval do višine 10 %.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se sedaj glasi: "II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 12.829,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 8. 2014 dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo.

III. Višji tožbeni zahtevek (za plačilo odškodnine v znesku 7.925,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2014 dalje do plačila ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 12.829,32 EUR za obdobje od 8. 4. 2014 do 1. 8. 2014) se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.490,70 EUR, v 8 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

V. Tožeča stranka je dolžna povrniti stranskemu intervenientu stroške postopka v znesku 4,86 EUR, v 8 dneh, pod izvršbo."

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka svoje stroške pritožbe krije sama, tožeči stranki pa je dolžna plačati pritožbene stroške v znesku 219,13 EUR, v 8 dneh od vročitve te sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo intervencijo družbe Zavarovalnica A. d. d., na strani tožene stranke (I. točka izreka). Z izpodbijano sodbo pa je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 10.654,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 8. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (za plačilo zneska 10.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2014 dalje do plačila ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 10.654,80 EUR za obdobje od 8. 4. 2014 do 1. 8. 2014) je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka v 8 dneh od vročitve sodbe dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 2.039,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti do plačila (IV. točka izreka) in da je tožnik dolžan stranskemu intervenientu povrniti stroške postopka v znesku 6,27 EUR (V. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper III. točko izreka sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka (IV. in V. točko izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik do višine 10 % prispeval k nastali škodi. V tem delu sodba ni ustrezno obrazložena, saj ni jasno, zakaj se je prvostopenjsko sodišče odločilo prav za določitev prispevka v višini 10 %. Tožnik je dokazal, da so vsi zaposleni nadrejene pozivali k nakupu oziroma nabavi nove lestve, saj lestev, ki je bila na razpolago, ni bila uporabna. Ker je moral tožnik opraviti kontrolni pregled tovornega vozila, pri čemer je našel tudi dva prebežnika, kar utemeljuje nujnost in potrebnost pregleda, je jasno, da dela ni mogel odkloniti. Tožnik ni ravnal naklepno niti iz hude malomarnosti, kar izključuje njegovo soodgovornost za škodo. Tožnik se je bil dolžan po navodilih delodajalca izpostaviti nevarnosti za svoje zdravje. Prispevek tožnika k nastali škodi izključuje načelo vestnosti in poštenja iz 5. člen OZ.

Odločitev sodišča prve stopnje glede posameznih postavk nepremoženjske škode po prepričanju tožnika odstopa od ustaljene sodne prakse. Ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera in podobnih primerov iz sodne prakse je prisojena prenizka odškodnina zaradi strahu. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik po operativnih posegih utrpel hud strah. Povišana telesna temperatura, ki se je pri tožniku povsem nepričakovano pojavila po prvem operativnem posegu, je pri njem vzbudila dvom v uspešen izid zdravljenja. Pri določitvi odškodnine iz tega naslova sodišče prve stopnje ni upoštevalo zaključka izvedenca medicinske stroke, ki je v okviru ugotavljanja zmanjšanja življenjske aktivnosti zapisal, da se je pri tožniku pojavljal tudi upravičen strah, ali bo glede na njegov poklic in izobrazbo še naprej lahko opravljal delo, ki ga je pred poškodbo. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo odškodninski zahtevek tožnika iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je utrpel poškodbo levega gležnja, pri kateri je prišlo do zloma tako golenice kot mečnice. Lomne poke so segale v sam sklep, ki je bil zaradi istočasnih poškodb vezi tudi nestabilen, zato je bila potrebna takojšnja operacija. Odlomljene kostne dele je bilo potrebno učvrstiti s kovinskimi ploščicami in vijaki, da so se ohranile sklepne površine. V posledici opisane poškodbe je bil tožnik več kot leto dni manj sposoben izvajati aktivnosti, ki jih je sicer pred poškodbo z lahkoto opravljal, kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. Več kot leto dni je bila torej kvaliteta življenja tožeče stranke (po obeh operativnih posegih) občutno zmanjšana. Zaradi škodnega dogodka je tožnik utrpel trajne posledice, ki se odražajo pri običajnih dnevnih in športno rekreativnih aktivnostih ter se kažejo v estetskem, anatomskem in funkcionalnem smislu. Poleg tega sodišče ni upoštevalo tožnikove starosti v času škodnega dogodka in obdobja, v katerem bo tožnik trpel bolečine zaradi poškodbe gležnja in s tem povezane omejitve. Pred operacijo se je tožnik ukvarjal s športom, četudi zgolj rekreativno. Tožnik je aktivno in redno igral košarko, prav tako pa je treniral borilne veščine. Te športne rekreativne aktivnosti so bile za tožnika izjemnega pomena in se je z njimi zelo rad ukvarjal, saj so mu predstavljale sprostitev oziroma razbremenitev po napornih obveznostih. Tožnik je izpovedal, da je bil oviran pri prostočasnih aktivnostih in da je zaradi vseh navedenih posledic močno trpel. Tožnik nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka in priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe (II. točka izreka) ter zoper odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka) prav tako iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je obrazložitev sodbe v nasprotju z listinami in izpovedbami prič ter ugotovitvami sodne izvedenke. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo soprispevek tožnika k nastali škodi. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka objektivno odgovorna, ker je tožnik opravljal delo na višini. Ob upoštevanju dejstva, da je imel tožnik na razpolago možnost izvedbe kontrole tovornega vozila z uporabo podesta na tovornem terminalu tako, da bi voznik odstranil ponjavo in razkril tovorni prostor, pregledovanje tovornega vozila na višini več kot tri metre ni predstavljalo nevarnega dela. Delo tožnika je postalo nevarno, ker tožnik ni uporabil lestve ali premičnega podesta ter je samovoljno plezal po letvah tovornega vozila. Tožnik je povzročil, da je njegovo delo postalo nevarno, kar potrjuje mnenje sodne izvedenke. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da tožnik lestve ni uporabil zato, ker je bila nevarna za uporabo. Sicer pa to niti ni pomembno glede na to, da tožnik lestve ni uporabil. Četudi bi imel tožnik na razpolago brezhibno lestev, je ne bi uporabil. Da so si tako policisti na tovornem terminalu samovoljno poenostavljali delo s plezanjem po tovornjakih, čeprav bi lahko uporabili podest, izhaja tudi iz izjave komandirja. Če bi sodišče prve stopnje upoštevalo še izjavo inšpektorja za delo, da je do nezgode prišlo zaradi nepazljivosti in neuporabe delovnih sredstev, bi sprejelo drugačno odločitev.

Pri določitvi višine soprispevka bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bilo ponovno vzpenjanje na tovorno vozilo nepotrebno. Da je bil vnovičen ogled notranjosti tovornega vozila izključna odločitev tožnika, kaže tudi izpoved sodelavca B.B.. Na nepotrebnost ponovnega vzpenjanja na tovorno vozilo kaže tudi ugotovitev sodne izvedenke. Ta je v svojem mnenju ugotovila, da je tožnik z izvedbo dostopa na višino z uporabo lesenih letev priklopnega vozila s ponjavo ogrožal lastno varnost. Če je tožnik ocenil, da mu tožena stranka ne zagotavlja varnega dela in da za varno delo nima na razpolago ustreznih delovnih sredstev, bi moral odkloniti delo ali zapustiti delovno mesto. Tožnik se je lotil nevarnega načina pregledovanja tovornih vozil, čeprav bi se tega moral zavedati. Tožnik je bil namreč ustrezno usposobljen za varno delo na višini in uporabo lestve za dostop do višjih mest. Glede na to, da je tožnik pred škodnim dogodkom že več let delal na tovornem terminalu in da je imel opravljen izpit iz varstva pri delu, bi se moral zavedati nepravilnega ravnanja pri pregledovanju tovornega vozila. Ob upoštevanju navedenih okoliščin je soprispevek tožnika bistveno večji od 10 %.

Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno prisodilo prevozne stroške, kljub temu da bi jih moral tožnik uveljaviti pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Poleg tega pri odmeri odškodnine za premoženjsko škodo ni upoštevalo 10-odstotnega prispevka tožnika k nastali škodi. Po mnenju tožene stranke prisojena odškodnina v višini 8.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ne ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine. Sodišče je tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 7,7-kratnika povprečne neto plače v RS. V primerljivi zadevi opr. št. II Cp 2195/2015, kjer je prišlo še do nekoliko hujše telesne poškodbe (hud zvin levega gležnja in dvojni zlom gležnja z večjim premikom), kot jo je utrpel tožnik, je bila odškodnina za tovrstno škodo odmerjena na 5,5 povprečnih mesečnih plač. Nepravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje v zvezi z nepremoženjsko škodo iz naslova strahu. Odškodnina za strah je previsoko odmerjena glede na to, da je izvedenec medicinske stroke ugotovil, da je tožnik utrpel zgolj kratkotrajen srednje hud primarni strah in nekaj tednov trajajoč srednje hud strah za izid zdravljenja. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s sodno prakso prisodilo tožniku odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Po mnenju izvedenca ne gre za skaženost, pri čemer brazgotine v predelu gležnja ne predstavljajo pomembnejše estetske motnje. Tožnik zato ni upravičen do odškodnine za to obliko nepremoženjske škode. Sprememba v oškodovančevi zunanjosti in opaznost brazgotine nista takšni, da bi objektivno vzbudili gnus, pomilovanje in siceršnjo pozornost okolice. Pri tožniku gre za brazgotino, ki je praktično ves čas pokrita z obleko. Po mnenju izvedenca takšna brazgotina predstavlja manjšo estetsko motnjo, ki ne more vplivati na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma na njegovo psihično počutje do te mere, da bi bil upravičen do plačila ustrezne odškodnine. Tudi sicer je odškodnina iz tega naslova odmerjena v previsokem znesku. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke. V odgovoru prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih v pritožbah uveljavljata stranki, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju stranki v pritožbi uveljavljata, saj je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena in nima bistvenih pomanjkljivosti, kot tudi ni storilo drugih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter o višini odškodnine za premoženjsko škodo, sicer pa je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu policist mejne policije C.. 19. 10. 2012 je bil tožniku odrejen pregled tovornih vozil na tovornem terminalu. Med opravljanjem kontrole je tožnik s pomočjo posebne naprave ugotovil povečano vrednost ogljikovega dioksida v tovornem vozilu. Tožnik se je povzpel na zadnji del vozila in zagledal prebežnika ter se nato skupaj z njima spustil iz vozila. Ker so bila v tovornem vozilu skrita mesta zaradi neenakomerno zloženih palet, se je ponovno povzpel na zadnji del vozila. Pri sestopu z vozila se mu je letev zamaknila. Pri padcu je utrpel poškodbo levega gležnja.

8. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

9. Tožnik je v tej zadevi od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine v skupnem znesku 20.754,00 EUR (754,00 EUR za premoženjsko škodo in 20.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2014 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta podani tako objektivna kot krivdna odškodninska odgovornost, tožnik pa je k nastali škodi prispeval do višine 10 %. Tožbenemu zahtevku iz naslova premoženjske škode je v celoti ugodilo, za nepremoženjsko škodo pa je tožniku prisodilo 11.000,00 EUR. Ob upoštevanju tožnikovega prispevka k nastali škodi, je toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 10.654,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2014 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper odločitev se pritožujeta obe stranki, pritožbi pa se vsebinsko prekrivata, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja na obe pritožbi hkrati.

Glede temelja odškodninske odgovornosti:

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da v obravnavanem primeru ni podana njena objektivna odgovornost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik padel z višine več kot 3 m. Do padca tožnika in posledične poškodbe je prišlo, ker se je tožniku pri sestopu s tovornega vozila na višini 3 m zamaknila letev. Pritrditi je treba oceni sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal delo, ki je v danih okoliščinah pomenilo nevarno dejavnost. Tudi po presoji pritožbenega sodišča opravljanje dela, pri katerem med sestopom lahko pride do padca z višine več kot 3 m, pomeni opravljanje nevarne dejavnosti, zaradi česar se v skladu s 149. členom OZ šteje, da škoda, ki je nastala v zvezi z nevarno dejavnostjo, izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Pri objektivni odgovornosti mora odgovorna oseba dokazati, da nevarna dejavnost ni bila vzrok škode, torej da je vzrok za nastalo škodo ravnanje oškodovanca, ki je zunaj sfere odgovorne osebe in ki ga ni mogla predvideti pa tudi ne preprečiti škodljivih posledic tega dogodka oziroma ravnanja (prvi in drugi odstavek 153. člen OZ). Breme zatrjevanja in dokazovanja nepričakovanosti oz. neizogibnosti dejanja tožnika je na strani tožene stranke, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da tožena stranka ni zadostila niti trditveni podlagi v tej smeri. Ob upoštevanju, da je tožena stranka policistom več let dopuščala, da so preglede opravljali s plezanjem po letvah tovornega vozila, je konkretno delo tožnika treba opredeliti kot nevarno dejavnost zgolj zaradi višine. Zato so neutemeljene navedbe tožene stranke o samovoljnem plezanju tožnika na tovorno vozilo in možnosti izvedbe kontrole tovornega vozila z uporabo podesta na tovornem terminalu.

11. Sodišče prve stopnje se je glede presoje, ali je tožena stranka v zvezi s škodnim dogodkom opustila dolžno skrbnost, oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na določbe 43. člena ZDR, 5., 19. in 25. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/11 in nasl. - ZVZD-1) ter na določbe Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 101/2004 - v nadaljevanju: Pravilnik). Po oceni izvedenih dokazov je zaključilo, da tožena stranka ni poskrbela za takojšnje popravilo ali zamenjavo lestve, ki na dan škodnega dogodka ni bila tehnično brezhibna oziroma ustrezno vzdrževana. Tožena stranka je dopuščala ravnanje tožnika in drugih policistov, da so pri delu opustili uporabo lestve ter plezali na tovorna vozila. Poleg tega tožnika ni poučila o pravilnem pregledovanju tovornih vozil in mu s tem v zvezi ni dala ustreznih navodil. Zato je tožena stranka tudi opustila pravila o varnosti pri delu.

12. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja zmotnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da lestev, ki jo imel tožnik na razpolago, ni bila varna za uporabo. Izvedeni dokazi potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da lestev, ki je bila na razpolago v času škodnega dogodka, ni bila ustrezno vzdrževana in brezhibna in zato tožniku ni zagotavljala varnosti pri delu. Sodna izvedenka mag. D.D. je ugotovila, da je bil varovalni trak na lestvi (natezno varovalo) poškodovan tako, da ni preprečeval razprtja lestve pri njeni uporabi. Poleg tega na lestvi ni bila nameščena t. i. "zaskočka", ki bi preprečila premike dela lestve pri njeni uporabi. Tožena stranka ni poskrbela, da bi imela lestev ustrezno dokumentacijo proizvajalca ter potrdilo o pregledu in preizkusu, pri čemer je opustila nadzor ustreznosti delovne opreme. Na podlagi teh ugotovitev sodne izvedenke iz varstva pri delu ter izpovedi prič in tožnika je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da lestev, ki je bila tožniku sicer na razpolago v času škodnega dogodka, ni bila ustrezno vzdrževana niti primerna za uporabo. Na pravilnost te ugotovitve, ki temelji na prepričljivi dokazni oceni vseh izvedenih dokazov skupaj oz. uspehu celotnega dokaznega postopka, ne vpliva drugačna ugotovitev inšpektorja za delo v poročilu, da je do nezgode prišlo zgolj zaradi nepazljivosti in neuporabe delovnih sredstev. Poleg tega je inšpektor za delo pojasnil, da je poročilo o nezgodi pripravil zgolj na podlagi izjave nadrejenega E.E. in da konkretne lestve ni pregledal. 13. Tožena stranka v pritožbi navaja, da uporaba lestve pri pregledovanju tovornega vozila v obravnavanem primeru ni neposreden vzrok tožnikovega padca, vendar pri tem spregleda, da je namen predpisov, ki zagotavljajo varstvo in zdravje delavcev pri delu, kar najbolj zmanjšati verjetnost nastanka škodnih dogodkov, pri katerih delavec utrpi poškodbe pri delu. Če delodajalec opusti svoje dolžnosti v zvezi z zagotavljanjem varstva pri delu, ki mu jih nalagajo določbe ZVZD-1 oziroma Pravilnik in delavec iz tega razloga utrpi škodo, je delodajalec odgovoren za nastalo škodo. Objektivna predvidljiva posledica pregledovanja tovornih vozil na višini je tudi padec delavca in posledično poškodba delavca, prav preprečevanju tovrstne škode pa so namenjene tudi predpisane obveznosti delodajalca glede zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu z uporabo varnih delovnih sredstev.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka po temelju odgovorna za 90 % tožnikove škode, do višine 10 % pa je k nastali škodi prispeval tožnik sam. V 171. členu OZ je določeno, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek). Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera (drugi odstavek). To pravilo se uporablja tako v primeru krivdne kot v primeru objektivne odgovornosti delodajalca. V obravnavanem primeru je pri določitvi deleža tožnikovega prispevka treba upoštevati tako objektivno odgovornost tožene stranke kot tudi njene krivdne opustitve pravil o varnosti pri delu. Da tožnik ni bil ustrezno seznanjen in usposobljen za varno delo in uporabo lestve za dostop do višjih mest, potrjujejo skladne izpovedi tožnika, B.B., F.F. in ugotovitve sodne izvedenke, ki se je opredelila do nasprotnih trditev tožene stranke. Iz izpovedi E.E., na katero v pritožbi opozarja tožena stranka, sicer izhaja, da se je tožnik po nepotrebnem dvakrat povzpel na tovorno vozilo, vendar E.E. ni bil prisoten v času škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo oceni tožnika oziroma njegovi neposredni zaznavi, da so bila v priklopniku tovornega vozila skrita mesta zaradi neenakomerno zloženih palet ter se je zato ponovno povzpel na zadnji del vozila. V skladu z določbo 52. člena ZVZD-1 ima delavec sicer res pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi, ter zahtevati, da se nevarnost odpravi, vendar tudi ob upoštevanju te okoliščine, na katero v pritožbi izrecno opozarja tožena stranka, pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnik, ki mu je bil odrejen kontrolni pregled tovornega vozila, k nastali škodi ni prispeval več kot 10 %.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika, da ni prispeval k nastanku škode. Po določbi 33. člena ZDR mora delavec spoštovati in izvajati predpise o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Takšna obveznost delavca je predpisana tudi v prvem in drugem odstavku 12. členu ZVZD-1, v tretjem odstavku tega člena pa je še določeno, da mora delavec uporabljati sredstva za delo, varnostne naprave in osebno varovalno opremo skladno z njihovim namenom in navodili delodajalca, pazljivo ravnati z njimi in skrbeti, da so v brezhibnem stanju. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča bi tožnik kot povprečno usposobljen delavec moral toženo stranko oziroma nadrejene pred vzpenjanjem opozoriti na to, da lestev ni ustrezna in je zato ne more uporabiti. Za obstoj oškodovančevega prispevka k škodi ni potrebno naklepno ali hudo malomarno ravnanje, kot to zatrjuje tožnik v pritožbi. Zadostuje že nižja stopnja krivde. Ko je tožnik ocenil, da obstaja verjetnost prisotnosti prebežnikov v tovornem vozilu, bi moral preveriti varnost lestve ter o svojih ugotovitvah obvestiti nadrejeno osebo, česar pa ni storil. Tožnik se je zavedal neuporabnosti lestve, ki jo je imel na razpolago, pa ni zahteval zahtevati njenega popravila ali zamenjave oziroma ni odklonil dela. Zato je ravnal neskrbno.

16. Pritožbeno sodišče se glede na navedeno strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik k nastali škodi prispeval do višine 10 %, zato v zvezi s tem nista utemeljeni niti pritožba tožnika, ki se zavzema za izključno odgovornost tožene stranke, niti pritožba tožene stranke, ki zatrjuje, da je tožnikov soprispevek večji. Ker je sodišče v 20. točki obrazložitve sodbe navedlo, katere okoliščine je upoštevalo pri odločitvi o višini tožnikovega soprispevka, tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo:

17. Sodišče prve stopnje je pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo drugega odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, utemeljeno upoštevalo mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke prim. G.G., dr. med. in izpoved tožnika. Tožnik je dne 19. 10. 2011 utrpel poškodbo levega gležnja, pri kateri je prišlo do zloma tako golenice kot mečnice. Lomne poke so segale v sam sklep, ki je bil zaradi istočasnih poškodb vezi nestabilen. Odlomljene kostne dele so učvrstili s kovinskimi ploščicami in vijaki.

18. Tožnik je s tožbenim zahtevkom iz naslova odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval plačilo zneska 8.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je v celoti ugodilo. Tožena stranka v pritožbi v zvezi s tem pavšalno navaja, da prisojena odškodnina ne ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine. Pri tem se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2195/2015, ki se nanaša na AO+ zavarovanje in glede na drugačen potek zdravljenja ni primerljiva z obravnavano zadevo. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, ki jim pritožba ne nasprotuje, in sodne prakse na tem področju (prim. odločitve Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 449/2000, II Ips 292/2000, II Ips 195/2008, pri čemer so že za manjši obseg škode, oškodovancem prisodila več - npr. zadevi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 1271/2008 in II Ips 821/2008) odškodnina v znesku 8.000,00 EUR ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

19. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine iz naslova pretrpljenega strahu, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 2.000,00 EUR. Odmerjena odškodnina je povsem ustrezna glede na odškodnino, ki je bila za bolj intenziven strah v primerljivi zadevi dosojena s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 10/2014 v višini 4.000,00 EUR. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi kot strah moralo upoštevati tožnikovo duševno doživljanje preostale delovne zmožnosti, saj se navedeno upošteva v odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tudi tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova odškodnine za pretrpljeni strah odmerilo previsoko odškodnino. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel srednje hud primarni strah, ki je trajal nekaj sekund, da je neposredno po škodnem dogodku trpel srednje hud sekundarni strah nekaj tednov do zaključka zdravljenja ter zaskrbljenost glede izida zdravljenja. Ugotovljena intenzivnost in trajanje strahu ne dajeta podlage za prisojo nižje denarne odškodnine, kot jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje, zato so nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene.

20. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je štelo, da dosojena odškodnina za skaženost v višini 1.000,00 EUR oziroma 0,90 povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v času odločanja sodišča prve stopnje ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Obseg te oblike škode in intenzivnost tožnikovih duševnih bolečin nista tolikšna, da bi utemeljevala višjo odškodnino od 1.000,00 EUR, zato se tožnik neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine iz tega naslova. Tožena stranka pa v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da tožniku odškodnina iz tega naslova ne pripada oziroma da je odmerjena v previsokem znesku. Izvedeni dokazi namreč potrjujejo ugotovitve sodišča, da ima tožnik na zunanji strani leve noge vidno brazgotino v dolžini 14 cm in da je deležen številnih neprijetnih pogledov in vprašanj, kar ga psihično obremenjuje. Brazgotina se sicer res nahaja na relativno zakritem delu telesa (v predelu levega gležnja), vendar pa to ne pomeni, da tožnik zaradi tega ne more duševno trpeti, kot to v pritožbi zatrjuje tožena stranka.

21. Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje zavrnitvi odškodninskega zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Res je, da je ta oblika škode praviloma trajne narave, kot to navaja sodišče prve stopnje. Vendar pa se denarna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode lahko prisodi tudi, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in dalj traja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine, sicer pa se za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti odškodnina odmeri v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Podlaga za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti ne more biti (le) izvedensko mnenje, pač pa subjektivno občutenje poškodovanca. Izvedenec to subjektivno občutenje lahko le objektivizira oziroma poda mnenje, ali so duševne bolečine, ki jih poškodovanec zatrjuje, objektivno utemeljene. Tožnik je izpovedal, da duševno trpi, ker se zaradi poškodbe ne ukvarja več s športnimi aktivnostmi. Tožnik se je pred poškodbo gležnja ukvarjal z borilnimi veščinami (aikido), občasno pa je igral nogomet in košarko. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik doživljal duševne bolečine lažje stopnje, saj je bil več kot leto dni manj sposoben za opravljanje aktivnosti. Sodni izvedenec je pojasnil, da vsaka poškodba sklepnih površin vodi do predčasnih degenerativnih procesov in nastanka artroze. Z veliko gotovostjo je ocenil, da bodo v kasnejših letih nastopile posledice, povezane s poškodbo gležnja, kar je dodatni razlog za odločitev o upravičenosti tožnika do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

22. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je podano tožnikovo prikrajšanje na področju športnega udejstvovanja, in da bodo pri tožniku, ki je bil v času škodnega dogodka star 28 let, z veliko gotovostjo nastopile težave povezane s škodnim dogodkom. Poleg tega več kot leto dni omejena prikrajšanost tožnika na področju življenjskih aktivnosti, ki jo je ugotovil sodni izvedenec, ni bila kot nevšečnost v času okrevanja upoštevana pri odmeri odškodnine za telesne bolečine. Glede na navedeno je tožnik upravičen do posebne odškodnine za duševne bolečine zaradi (začasnega) zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 2.500,00 EUR, kar predstavlja približno 2,5-kratnik povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji, ki je ob odločanju sodišča prve stopnje znašala 1.034,20 EUR. Ob upoštevanju 10 % prispevka k nastali škodi pa je tožnik iz tega naslova upravičen do 2.250,00 EUR. V tem delu je torej pritožba tožnika delno utemeljena.

23. Glede na navedeno tožniku pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 13.500,00 EUR (tj. z izpodbijano sodbo prisojenih 11.000,00 EUR ter 2.500,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti, kar skupaj znaša približno 13 povprečnih plač), kar je pravična in primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik, ki je primerljiva z višinami odškodnin, ki jih sicer sodišča prisojajo v podobnih primerih. Ob upoštevanju tožnikovega prispevka v višini 10 %, odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 12.150,00 EUR.

Glede premoženjske škode:

24. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo v obliki povračila prevoznih stroškov. Neutemeljeno je zavzemanje tožene stranke v pritožbi, da bi moral tožnik te stroške uveljaviti v postopku pri zavodu za zdravstveno zavarovanje. Ker je tožena stranka odgovorna za delovno nezgodo, je dolžna tožniku povrniti nastalo premoženjsko škodo skladno s prvim odstavkom 174. člena OZ. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi pri premoženjski škodi upoštevati 10-odstotni soprispevek tožnika k nezgodi, kar pomeni, da je tožnik namesto 754,80 EUR upravičen do povračila prevoznih stroškov v znesku 679,32 EUR.

25. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče glede na navedeno pritožbama tožnika in tožene stranke delno ugodilo, in v skladu s prvim odstavkom 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo v II. točki in prvem odstavku III. točke izreka tako, da je zvišalo odškodnino za nepremoženjsko škodo ter znižalo odškodnino za premoženjsko škodo. Tožena stranka je torej dolžna tožniku plačati znesek 12.829,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2014 dalje. Višji tožbeni zahtevek v znesku 7.925,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2014 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska za obdobje od 8. 4. 2014 do 1. 8. 2014 je pritožbeno sodišče zavrnilo.

26. Ker v preostalem delu pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata pritožbi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeni in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Glede stroškov postopka:

27. Zaradi delnega uspeha strank v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje (tožnikov uspeh se je z 51 % zvišal na 62 %), zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je tožniku skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl. - ZOdvT) priznalo 2.863,03 EUR stroškov postopka, zato mu mora tožena stranka glede na uspeh v pravdi (62 %) povrniti 1.775,07 EUR in skladno s prvim odstavkom 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) stroške izvedenine v znesku 1.185,57 EUR ali skupaj 2.960,64 EUR. Toženi stranki je sodišče prve stopnje priznalo 1.236,70 EUR priglašenih stroškov postopka, glede na uspeh v pravdi (38 %) pa mu mora tožnik povrniti 469,95 EUR. Po poračunu stroškov postopka tožnika v znesku 2.960,64 EUR s stroški postopka tožene stranke v znesku 469,95 EUR je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 2.490,70 EUR stroškov postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

28. Sodišče prve stopnje je stranskemu intervenientu na strani tožene stranke priznalo 12,80 EUR stroškov postopka, zato mu mora tožnik glede na uspeh v pravdi (38 %) povrniti 4,86 EUR.

29. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških. Tožena stranka je s pritožbo sicer delno uspela. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča njen pritožbeni uspeh (znesek 75,48 EUR od izpodbijanega zneska 10.654,80 EUR) tako minimalen, da ji ni mogoče prisoditi pritožbenih stroškov. Tožnik je v pritožbenem postopku delno uspel (z zneskom 2.250,00 EUR od izpodbijanega zneska 10.100,00 EUR), zato mu je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu s pritožbenim uspehom. Tožnik je v pritožbi utemeljeno priglasil 996,03 EUR pritožbenih stroškov (545,60 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT, oboje povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT, kar znaša skupaj 690,03 EUR, ter 306,00 EUR takse za pritožbo), zato mu je tožena stranka, glede na pritožbeni uspeh (22 %), dolžna povrniti 219,13 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

30. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).