Jedro

Sodišče je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pravilno upoštevalo začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zviša za 180,99 EUR, to je na znesek 1.523,07 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožniku plača 3.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2016 dalje do plačila (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek, to je zahtevek za plačilo 2.200 EUR, je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je še, da je toženka tožniku dolžna povrniti 1.342,08 EUR pravdnih stroškov, 760,50 EUR stroškov pa je namesto tožniku dolžna plačati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani (točki III in IV izreka).

2. Pritožbo vlaga tožnik. Izpodbija odločitev pod točkami II in III izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo tožniku prisojen celotni vtoževani znesek odškodnine, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da je prisojena odškodnina prenizka. Izvedenka je v dopolnitvi mnenja glede intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin mnenje deloma spremenila, saj je dodala, da je tožnik trpel hude bolečine do namestitve naprstnika. Vztraja, da zmerne bolečine niso trajale le tri dni in lahke bolečine do tri tedne, saj se to ne sklada z medicinsko dokumentacijo, treba pa je upoštevati tudi subjektivno občutenje tožnika. Njegovo stanje se je 12. 8. 2015 začelo izboljševati. Takrat naj bi tožnik po mnenju izvedenke ne imel več telesnih bolečin, kar ni logično. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnik po 12. 8. 2015 izvajal razgibavanje v obdobju 14-tih dni in je malo verjetno, da takoj po končanem razgibavanju bolečin ne bi imel. Sodišče vsega tega ni upoštevalo in je zato tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo prenizko odškodnino.

Ne strinja se, da do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni prišlo, saj ima po poškodbi težave pri boksu. S tem športom se ukvarja, vendar čuti bolečine. Med pregledom pri izvedenki je bilo ugotovljeno, da je nad bazo končnega členka z ekstenzorne strani manjša zadebelitev brez palpatorne občutljivosti, česar sodišče ni upoštevalo in tudi ni pojasnilo zakaj ne. Tudi v primeru, da pri pritožniku ni prišlo do trajnih posledic, bi moralo sodišče prehodno zmanjšanje življenjskih aktivnosti upoštevati pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Teh ni trpel le štiri tedne, ampak je imel težave šest mesecev.

Ne strinja se, da ni trpel sekundarnega strahu, saj je bil zaskrbljen za izid zdravljenja. Zdravljenje ni potekalo tako kratek čas, kot to pojasnjuje sodišče, bolečine in težave pa so bile prisotne dlje časa.

Ker je tožnik upravičen do višje odškodnine, je upravičen tudi do povračila večjega dela stroškov. Meni, da bi moralo sodišče priznati strošek za ogled 20. 2. 2017, na katerega je prišel pooblaščenec (4. točka tar. št. 20).

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel zlom končnega členka prstanca desnice. Zaradi te poškodbe je trpel hude bolečine do namestitve naprstnika, bolečine srednje intenzivnosti je trpel največ en teden, lahke bolečine pa so bile prisotne kumulativno tri tedne. Zaradi zdravljenja je tožnik trpel tudi nevšečnosti. Bil je pregledan v ambulanti na D., nato v Zdravstvenem domu T. in Kirurški ambulanti S., bil je rentgensko slikan, tri tedne je nosil imobilizacijo (snemljiv naprstnik), bil je oviran tudi pri vsakdanjih aktivnostih. Zaradi škodnega dogodka je trpel le primaren strah, ki je trajal kratek čas. Do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pri tožniku ni prišlo.

6. Pritožbeno sodišče povzete dejanske ugotovitve, ki so odločilne za presojo višine tožbenega zahtevka, sprejema kot pravilne, saj imajo podlago v pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni, pri kateri je sodišče prve stopnje upoštevalo ne le izpovedbo tožnika o njegovem subjektivnem doživljanju bolečin in strahu, ampak tudi medicinsko dokumentacijo in mnenje izvedenke medicinske stroke.

7. Sodišče prve stopnje pri tem v pogledu obstoja in trajanja hudih bolečin ni spregledalo dopolnitve izvedeniškega mnenja, saj je v točki 10 sodbe ugotovilo, da je tožnik ob poškodbi trpel tudi hude bolečine, ki pa so izzvenele po namestitvi naprstnika. Ko pritožnik graja ugotovitev, da so lahke bolečine trajale le tri tedne in opozarja na medicinsko dokumentacijo1 in na obdobje razgibavanja2, spregleda, da se mnenje izvedenke in posledično tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o trajanju lahkih bolečin v obdobju treh tednov, nanašata na njihovo kumulativno trajanje in so zato v tem okviru zajete poleg sprva lahkih stalnih bolečin (v prvih dneh po razgibavanju), tudi kasnejše občasne lahke bolečine, ki pa kumulativno niso trajale več kot tri tedne. Sodišče prve stopnje je mnenje izvedenke upoštevalo tudi v pogledu trajanja zmernih bolečin, saj je mnenju sledilo in ugotovilo, da so trajale prve tri dni, nikakor pa ne dlje kot en teden. Tudi ne drži, da sodišče pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni upoštevalo začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V razlogih pod točko 10 je namreč sodišče izrecno izpostavilo, da je imobilizacija snemljivega naprstnika tožnika ovirala pri vsakdanjih aktivnostih. V čem vse je bil oviran, pa je sodišče povzelo v točki 11. Gre za težave pri oblačenju, slačenju, izvajanju osebne higiene, pospravljanju postelje, športni aktivnosti, vse v obdobju štirih tednov. Izpovedbi tožnika, da je bilo to obdobje daljše, ni sledilo zato, ker je izvedenka pojasnila, da je bil čas omejitve (ob upoštevanju teže poškodbe in poteka zdravljenja) krajši. 8. Ugotovitev, da pri tožniku zaradi poškodbe, ki jo je utrpel 13. 7. 2015, ni prišlo do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ima podlago v mnenju izvedenke medicinske stroke. Tožnik namreč nima težav s prijemi, bodisi finimi ali čvrstimi, lahko se ukvarja s športi, pri katerih je treba uporabljati desno roko, tudi z boksom. Okoliščina, da tožnik podanega mnenja ne sprejema v celoti in vztraja, da pri boksu čuti bolečine (o čemer je tudi izpovedal), pa ne pomeni, da dejansko stanje v tem pogledu ni pravilno ugotovljeno. Na presojo, da tožnik trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni utrpel, ne vpliva dejstvo, da je pri tožniku nad bazo končnega členka z ekstenzorne strani prisotna manjša zadebelitev brez palpatorne občutljivosti, saj izvedenka zaradi tega omejitev v pogledu tožnikove življenjske aktivnosti ni ugotovila, o njej pa ni izpovedal niti tožnik sam.

9. Pritožbeno sodišče končno soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik sekundarnega strahu ni trpel, saj zdravljenja niso spremljali zapleti in ni trajalo dolgo. Tudi tožnik ob zaslišanju o tem, da bi ga skrbelo za izid zdravljenje, ni izpovedal. 10. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo sodišče vezano na merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), to je stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh – konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin, po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo).

11. Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 2.500,00 EUR ter strah 500,00 EUR, skupaj torej 3.000,00 EUR. To predstavlja približno 2,9 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe3. Takšna odškodnina se giba v razponu odškodnin, ki se prisojajo v zelo lahkih primerih4. Pritožbeno sodišče glede na opisano intenzivnost bolečin in čas njihovega trajanja ter povzete nevšečnosti ocenjuje, da je prisojena odškodnina primerna in ustreza kriteriju pravične odškodnine. Podlage za njeno zvišanje zato ni.

12. Pritožnik pa sodišču utemeljeno očita pomanjkljivost pri odmeri njegovih stroškov. Na podlagi 4. točke tarifne številke 20 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) pooblaščencu za zastopanje na naroku za glavno obravnavo izven zgradbe sodišča, na ogledu ali pri delu izvedenca pripada 50 % nagrada iz tar. št. 18, upravičen pa je tudi do plačila za odsotnost iz pisarne v času potovanja po četrti točki 6. člena OT. Glede na to, da se je pooblaščenec tožnika udeležil ogleda, ki ga je opravil izvedenec za varstvo pri delu in požarno varnost dne 20. 2. 2017, je pritožbeno sodišče tožniku zato dodatno priznalo za udeležbo na ogledu nagrado v višini 200 točk, za odsotnost iz pisarne pa 120 točk, skupaj torej 320 točk. Ob dodatnem upoštevanju pavšalnega zneska materialnih stroškov (1 %) ter 22 % DDV, to znaša skupaj 180,99 EUR. Ker je ogled trajal manj kot eno uro, tožnik do nagrade na podlagi prve točke 6. člena OT ni upravičen.

13. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu odločitve na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je priznani znesek stroškov zvišalo za 180,99 EUR. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo.

14. Ker je pritožnik s pritožbo uspel le glede pravdnih stroškov in še v tem delu ne v celoti, je pritožbeno sodišče, zaradi sorazmerno majhnega uspeha, na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da pritožbene stroške nosi sam.

1 Tožnik navaja, da je v njej zabeleženo, da se je stanje začelo izboljševati šele 12. 8. 2015, to pa kaže, da so bolečine takrat še vztrajale. 2 Razgibavanje je tožnik izvajal po 12. 8. 2015, malo verjetno pa je, da bi bolečine takoj nato prenehale. 3 Povprečna neto mesečna plača na zaposlenega v RS je na dan izdaje sodbe znašala 1.047,14 EUR. 4 Prisojene odškodnine v zelo lahkih primerih se po višini gibajo med 1 do 12 povprečnimi plačami, povprečna odškodnina znaša 3 povprečno neto plače (podatki v knjigi "Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse, GV Založba 2001, stran 765).