Jedro

Tretji in četrti odstavek 7. člena ZUP je mogoče razlagati kvečjemu tako, da organ mora zagotoviti pravni pouk in pri tem izkazati dolžno skrbnost, ne pa tudi tako, da s tem organ prevzame objektivno odgovornost za to, da bo stranka svojo pravico tudi dejansko uspešno uveljavila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja št. 351-1236/2014-9 z dne 26. 9. 2014. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil predlog za obnovo postopka, ker mu ni bila dana možnost, da bi sodeloval v postopku, torej iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Toženka meni, da je bil ta predlog za obnovo postopka vložen kasneje kot v mesecu od dneva, ko je tožnik izvedel, da je bila navedene odločba izdana, zato je prepozen. Tožnik se je v postopku skliceval na svoje zdravstveno stanje, vendar organ ugotavlja, da je bil v času od izdaje gradbenega dovoljenja do vložitve predloga za obnovo postopka sicer zadržan od dela, ni pa trdil, da bi bil ves ta čas tudi hospitaliziran, da ne bi mogel zaznati izvajanja predmetne gradnje, poleg tega pa je pri istem organu v tem času vložil vlogo za izdajo potrdila, da ima njegova hiša na sosednjem zemljišču uporabno dovoljenje po zakonu. To vlogo je na poziv organa tudi dopolnjeval, organ pa iz navedenih okoliščin sklepa, da tožniku zdravstveno stanje ni onemogočalo, da bi zaznal izvajanje gradnje, ki je kazalo na izdajo gradbenega dovoljenja. To po mnenju organa pomeni, da je tožnik za izdajo gradbenega dovoljenja vedel že pred 25. 7. 2016, ko mu je bil omogočen vpogled v zadevo, enomesečni subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka pa se je tako iztekel najkasneje z dnem 16. 8. 2016, kar je mesec dni po tem, ko je tožnik vložil prošnjo za kopijo gradbenega dovoljenja in vpogled v zadevo.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil, iz obrazložitve njegove odločbe pa izhaja, da graditev objekta, ki bi jo zaznal tožnik, sicer pomeni okoliščino, na podlagi katere bi tožnik lahko sklepal na to, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, za odločitev o tem, da je tožnik za to dovoljenje vedel že tedaj, pa ne zadostuje. Tako sklepanje lahko temelji na tožnikovi navedbi v vlogi za izdajo dokumentarnega gradiva z dne 15. 7. 2016, saj je s to vlogo zahteval vpogled v sosedovo gradbeno dovoljenje in pri tem opredelil parcelne številke zemljišča ter okvirni čas izdaje gradbenega dovoljenja. Drugostopenjski organ zato meni, da je tožnik najkasneje 15. 7. 2016 vedel, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, s tem pa je pričel teči tudi enomesečni rok za vložitev zahteve za obnovo postopka. Tožnik zato tudi ne more uspeti z navedbo, da je za gradbeno dovoljenje izvedel šele 25. 7. 2016, ko je vpogledal v spis. Pričetek subjektivnega roka namreč ni vezan na vročitev odločbe, temveč zadostuje, da je bila stranka zgolj seznanjena z njeno izdajo.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da mu je dne 25. 7. 2016, ob prevzemu predmetnega gradbenega dovoljenja, svetovalka na upravni enoti izrecno pojasnila, da od tega dne teče tridesetdnevni rok, v katerem lahko predlaga obnovo postopka. Ta predlog je torej vložil v skladu z ustnim pravnim poukom prvostopenjskega organa. Zato meni, da je bil s tem pravnim poukom zaveden in je posledično svoje pravice uveljavljal po izteku zakonskega roka, kar pomeni, da upravni organ v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa ni ravnal po pravilih postopka, kot jih določa 7. člen ZUP, zaradi česar je odločba o zavrženju nezakonita. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

4. Toženka je sodišču posredovala upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožnik v obravnavani zadevi ne nasprotuje dejanskemu stanju, kot ga je ugotovila toženka, ne pravilnosti njene razlage in uporabe 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, po kateri lahko stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Meni pa, da je izpodbijani sklep kljub temu nezakonit, ker je do izdaje tega sklepa pripeljalo njegovo ravnanje v skladu z napačnim ustnim pravnim poukom, ki naj bi mu ga dala uradna oseba toženke. Pri tem se sklicuje na 7. člen ZUP, po katerem morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice (prvi odstavek), kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, pa jo mora na to opozoriti (drugi odstavek). Poleg tega mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (četrti odstavek).

7. Vendar pa po presoji sodišča tem zakonskim določbam ni mogoče pripisati pomena, ki bi presegal okvir splošnih napotkov za vodenje postopka oziroma načina oprave procesnih dejanj. To npr. pomeni, da če ima organ na voljo, da opravi dejanja v postopku na več načinov, mora odrediti tista dejanja, ki so za stranko lažja, čeprav so morda zanj težja (Kerševan, Androjna: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 78). V skladu s tem je treba tudi pomoč neuki stranki oziroma pouk o procesnih pravicah (tretji in četrti odstavek 7. člena ZUP) razumeti tako, da je tak pouk treba zagotoviti in da njegova opustitev pomeni kršitev pravil postopka, vendar pa to ne pomeni, da bi bila stranka s tem razbremenjena odgovornosti za svoje nadaljnje ravnanje. Tudi pri največji skrbnosti lahko namreč organ zagotovi pravni pouk le na podlagi pravno pomembnih dejstev, ki so mu v času opravljanja procesnega dejanja znana ali spoznavna, pri tem pa nima nobenega vpliva na to, ali oziroma kako bo stranka tak pouk razumela in kako mu bo prilagodila svoje ravnanje.

8. Drugačna razlaga te zakonske ureditve bi pomenila, da bi bila celo uporaba prisilnih zakonskih določb lahko odvisna ne le od objektivne, temveč tudi subjektivne pravilnosti pravnega pouka. To pa bi po presoji sodišča bistveno preseglo doseg 7. člena ZUP, kar nenazadnje izhaja tudi iz določb četrtega do sedmega odstavka 215. člena ZUP, kjer so take posledice napačnega pravnega pouka v primeru odločbe urejene izrecno, torej kot izjema od splošne ureditve. Tretji in četrti odstavek 7. člena ZUP je torej mogoče razlagati kvečjemu tako, da organ mora zagotoviti pravni pouk in pri tem izkazati dolžno skrbnost, ne pa tudi tako, da s tem organ prevzame objektivno odgovornost za to, da bo stranka svojo pravico tudi dejansko uspešno uveljavila.

9. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožniku pravni pouk dan, vendar pa tožnik navaja, da je bil ta pouk glede na okoliščine napačen, kar bi lahko v skladu s povedanim pomenilo, da tožnik trdi, da toženka pri tem ni ravnala s potrebno skrbnostjo. Tudi če ta trditev drži, pa ta okoliščina sama po sebi ne more vplivati na zakonitost izpodbijanega sklepa. Izdaja tega sklepa namreč ni neposredna posledica pravnega pouka, temveč tožnikovega ravnanja na podlagi tega pravnega pouka. Da je izpodbijani sklep glede na tožnikovo ravnanje pravilen in zakonit, med strankama tudi ni sporno. Vprašanje dejanske nepravilnosti pravnega nasveta ter morebitne odgovornosti za to nepravilnost in njene posledice pa očitno presegajo okvir upravnega postopka in upravnega spora, tako da jih bo tožnik moral uveljavljati v morebitnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti.

10. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter izdan na podlagi pravilnega postopka, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Tožnik je v tožbi kot dokaze predlagal fotokopije več listin iz upravnega spisa, katerih obstoj in vsebina med strankama nista sporna, poleg tega pa zaslišanje sebe in uradne osebe, ki naj bi mu dala napačen pravni pouk. Ta dokaza se lahko smiselno nanašata le na vprašanji, ali je bil pravni pouk sploh dan, kar med strankama ni sporno, in na njegovo vsebino oziroma pravilnost, kar po povedanem ne bi moglo vplivati na odločitev v zadevi. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.