Jedro

Če je sodišče menilo, da v zadevi ni izpolnjen pogoj iz 2.tč. 1.odst. 318.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem je eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe tudi to, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, je spregledalo, da odsotnost te predpostavke nima za posledico izdaje zavrnilne sodbe.

Glavno obravnavo bi moralo sodišče opraviti ne le zato, ker je ocenjevalo dokaze, temveč tudi zato, ker je tožbo že vročilo toženi stranki v odgovor, kar je imelo za posledico vzpostavitev kontradiktornosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se zato r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se tožencu naloži, da s tožnikom sklene kupoprodajno pogodbo za parcelo št. 239/1 k.o. P. za kupnino 4.500.000,00 SIT, ker naj bi sicer kupoprodajno pogodbo nadomestila sodba. Delno pa je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku, tako da je tožencu naložilo, da je dolžan tožniku plačati znesek 1.500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.05.2005 dalje do plačila, višji podrejeni tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je dolžan toženec tožniku povrniti 42.494,00 SIT stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka je sodišče argumentiralo s tem, da tožbeni zahtevek ni bil sklepčen in nato prešlo na obravnavanje podrejenega tožbenega zahtevka. V zvezi z njim je ocenilo, da dogovor o ari, ki sta ga stranki sklenili, ni veljaven in zato tožencu naložilo, da je dolžan prejeto aro (ne pa dvojne are, kot je tožnik zahteval) vrniti. O pravdnih stroških je odločalo na podlagi uspeha strank v pravdi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. Izpostavlja, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila, vendar sodišče kljub temu ni izdalo zamudne sodbe. Opozarja pa tudi, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti postopka, ker ni imelo nikakršne zakonske podlage za to, da je izdalo izpodbijano sodbo brez glavne obravnave. Zgrešeno naj bi bilo tudi stališče sodišča, da primarni tožbeni zahtevek ni bil sklepčen. To je posledica nepravilne predhodne ugotovitve sodišča, da naj bi tožena stranka s prejemom are prevzela obveznost sklenitve pogodbe, katere predmet je kmetijsko zemljišče. Tožeča stranka je namreč v svoji vlogi, s katero je tožbo dopolnila, pojasnila, da je v času prejema are predvidevala, da parc. 239/1 k.o. P. ni zazidljiva, vendar bi bila namembnost zemljišča, za katerega je bila ara dana, jasno razvidna šele iz lokacijske informacije. Le-to se je zavezala pridobiti tožena stranka. Sodišče zato nepravilno sklepa, da sta stranki sklenili predpogodbo za prodajo parcele, ki je kmetijsko zemljišče in da pri tem nista upoštevali določb Zakona o kmetijskih zemljiščih in da naj bi bila zato že predpogodba neveljavna zaradi nedopustnega predmeta prodaje. Sicer pa je stališče sodišča, da promet s kmetijskimi zemljišči ni dovoljen, v nasprotju z določili Zakona o kmetijskih zemljiščih. Promet je prost oziroma dovoljen pod pogoji, ki jih določa Zakon o kmetijskih zemljiščih, ali gre za kmetijsko zemljišče ali ne, pa strankam pove šele lokacijska informacija. Šele če iz nje izhaja, da je namembnost res kmetijska, so stranke dolžne izpeljati postopek po določilih Zakona o kmetijskih zemljiščih. Poleg tega je sodišče sprejelo odločitev v nasprotju z navedbami strank in z listinskimi dokazi, oziroma z dejanskim stanjem v času vložene tožbe. Tožena stranka je namreč že 05.08.2004 zaprosila za izdajo lokacijske informacije, O.P. je dne 21.10.2004 izdala lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da se zemljišče nahaja v območju stavbnih zemljišč in da O.P. predkupne pravice ne bo uveljavljala, tožba je bila vložena šele 30.11.2004, dopolnitev tožbe pa 23.05.2005. Šele z izdajo lokacijske informacije je bil torej izpolnjen pogoj za sklenitev glavne prodajne pogodbe in postopek, ki ga določa Zakon o kmetijskih zemljiščih ni bil ne potreben in ne dovoljen. Primarni tožbeni zahtevek je bil torej sklepčen in bi mu moralo sodišče ugoditi. Tudi odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku je napačna. Temelji namreč na enakih napačnih zaključkih kot odločitev o primarnem zahtevku. Sodišče prve stopnje je v pravnem pouku zapisalo, da se sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, čeprav je sodišče v postopku ugotavljalo prav dejansko stanje in ga ugotovilo napačno. V posledici tega je tudi napačno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je bilo v kritičnem obdobju prodajano zemljišče še vedno kmetijsko, kar potrjuje tudi postavljena prodajna cena. Strinja se z razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je bil tožbeni zahtevek zavrnjen in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razumeti, da je sodišče ocenilo tožbo za nesklepčno zato, ker je mogoče zemljiškoknjižno dovolilo, katerega izstavitev tožeča stranka zahteva skupaj s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe, doseči zgolj na podlagi potrdila upravne enote o odobritvi pravnega posla, še prej pa je potrebno izpeljati postopek ponudbe na oglasni deski upravne enote. Poleg tega pa naj bi bila predpogodba neveljavna, ker naj bi bil njen predmet nedopusten in je zato predmet tožbe zahtevek za sklenitev nične pogodbe. Po ugotovitvah sodišča naj bi se stranki, ker tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, tako izognili določbam Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), ki so prisilne narave.

Če je sodišče z zadnje navedenim stališčem menilo, da v zadevi ni izpolnjen pogoj iz 2.tč. 1.odst. 318.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem je eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe tudi to, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, je spregledalo, da odsotnost te predpostavke nima za posledico izdaje zavrnilne zamudne sodbe. Po 3.odst. 318.čl. ZPP je namreč mogoče zavrnilno zamudno sodbo izdati le v primeru, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče v zadevi dejansko odločalo na podlagi izvedenega dokaznega postopka (na podlagi ocene v spis predloženih listin), ne da bi opravilo glavno obravnavo. Opustitev tega pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi, če stranka nanjo opozori, to pa ima za posledico razveljavitev sodbe. Glavno obravnavo pa bi moralo sodišče opraviti ne le zato, ker je ocenjevalo dokaze, temveč tudi zato, ker je tožbo že vročilo toženi stranki v odgovor, kar je imelo za posledico vzpostavitev kontradiktornosti.

Poleg tega je sodišče v obrazložitvi sodbe izrecno ugotovilo, da je bila med strankama sklenjena predpogodba, s katero je bilo dogovorjeno, da bosta stranki sklenili prodajno pogodbo za parcelo št. 239/1 k.o. P. za kupnino 4.500.000,00 SIT, da je tožnik tožencu izročil najprej aro 500.000,00 SIT nato pa 1.000.000,00 SIT in da kupnina ni bila v celoti plačana zaradi čakanja na občinsko predkupno pravico in lokacijsko informacijo. To pa so prav tiste okoliščine, ki jih izpostavlja tožeča stranka v pritožbi. Že v dopolnitvi tožbe je namreč navedla, da naj bi bila prodajna pogodba sklenjena čez približno 30 dni po izročitvi drugega dela are, ko bo imela tožena stranka lokacijsko informacijo, le da se tožena stranka po poteku dogovorjenega roka ni več odzvala. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila sklenjena predpogodba za kmetijsko zemljišče in da bi morali stranki izpeljati postopek po ZKZ (prodajalec ponudbo objaviti, kupec pa po sklenitvi posla podati vlogo za njegovo odobritev pri upravni enoti) preuranjen.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je odločitev o primarnem tožbenem zahtevku preuranjena, je moralo razveljaviti tudi odločitev o podrejenem zahtevku, saj je o njem mogoče odločati šele takrat, ko je primarni tožbeni zahtevek (pravilno) zavrnjen.