Jedro

Tožena stranka je zavrnila vlogo tožnice za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep vgradnja toplotne črpalke za pripravo sanitarne toplotne vode in/ali centralno ogrevanje stanovanjske stavbe. Iz četrtega odstavka C1 točke javnega poziva nesporno izhaja, da nepovratna finančna spodbuda za naložbo vgradnje toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe na območju s sprejetim Odlokom o načrtu za kakovost zraka, ne more biti dodeljena, kolikor občinski akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja. V obravnavani zadevi gre za investicijo v stanovanjski objekt tožnice. Odlok za območje MOL, kjer leži predmetna nepremičnina, pa določa kot prednostni način ogrevanja uporabo zemeljskega plina in ne električne energije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnice 36001-3387/2014 z dne 2. 4. 2014 za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep vgradnja toplotne črpalke za pripravo sanitarne tople vode in/ali centralno ogrevanje stanovanjske stavbe. Gre za vlogo na Javni poziv 24SUB-0B14 Nepovratne finančne spodbude občanom za nove naložbe rabe obnovljivih virov energije in večje energetske učinkovitosti stanovanjskih stavb, Uradni list RS, št. 15/14, 35/14 in 50/14 (v nadaljevanju javni poziv) za investicijo na stanovanjski stavbi na naslovu … na parceli št. 1730, k.o. … v Mestni občini Ljubljana (v nadaljevanju: MOL).

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. V tožbi navaja, da je 2. 4. 2014 vložila dve vlogi in sicer prvo na javni poziv za kreditiranje okoljskih naložb občanov-javni poziv 49OB 13 in drugo na javni poziv za nepovratne finančne spodbude za nove naložbe rabe obnovljivih virov energije-javni poziv 24SUB-OB14. Za prvo je dobila odločbo 23. 4. 2014 , v kateri ji je bila poleg odobrenega kredita ugotovljena tudi pridobitev nepovratne finančne vzpodbude. Zato je sklenila kreditno pogodbo. Tožena stranka sama v obrazložitvi izpodbijane odločbe priznava, da je šlo za napačen zapis v obrazložitvi kreditne odločbe, ne priznava pa, da je ravno zato tožnica podpisala kreditno pogodbo za znesek 13.188,33 EUR z zagotovilom, da bo z pridobljeno nepovratno finančno spodbudo znesek kredita za 50% manjši. Izkazalo pa se je, da mora sedaj celoten kredit odplačevati sama. Kreditne pogodbe ne bi sklenila, če ne bi bila zavedena s prvo odločbo Eko sklada. Naknadna ugotovitev v izpodbijani odločbi, da spodbuda za vgradnjo toplotne črpalke tožnici ne more biti dodeljena, pomeni, da je organ v isti zadevi zavzel dve različni stališči. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru navaja, da se je tožnica prijavila na javni poziv 24SUB-OB14, za izvedbo naložbe v stanovanjski stavbi, ki stoji na parceli št. 1730/3 k.o. … v Mestni občini Ljubljana, kjer je kot prednostni način ogrevanja določena uporaba zemeljskega plina, zato spodbuda skladno z določili javnega poziva in določili Odloka o načrtu za kakovost zraka na območju Mestna občine Ljubljana (v nadaljevanju Odlok) ne more biti dodeljena. Iz četrtega odstavka razdelka C1 predmetnega javnega poziva izhaja, da nepovratna finančna spodbuda za naložbo vgradnje toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe ne more biti dodeljena, kolikor občinski akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja. Navaja 2. člen in 4. člen Odloka in 213. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Iz odločbe o pridobitvi pravice do kredita (35408-9058/2014 49-905), jasno izhaja, da je tožnica upravičena le do kredita za vgradnjo toplotne črpalke za pripravo sanitarne toplotne vode in/ali centralno ogrevanje največ do višine 13.188,33 EUR, ne pa tudi do pravico do nepovratnih sredstev. Predmet javnega poziva 49OB13 je bilo ugodno kreditiranje občanov za naložbe v RS in zapis v obrazložitvi, ki se nanj tožnica sklicuje, ni odločitev o pridobitvi pravice do nepovratne finančne spodbude tožnice in ne gre za načrtno zavajanje tožene stranke. Vloge za pridobitev kreditov in nepovratne finančne spodbude se obravnavajo ločeno. Navaja prvi in tretji odstavek 146g. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1) in določbe Splošnih pogojev poslovanja Eko sklada. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tožena stranka je za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge in se sodišče z njimi strinja ter jih posebej ne ponavlja. V skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa sodišče še dodaja: V predmetni zadevi je sporna odločitev tožene stranke, ki je zavrnila vlogo tožnice na obravnavanem javnem pozivu za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep vgradnja toplotne črpalke za pripravo sanitarne toplotne vode in/ali centralno ogrevanje stanovanjske stavbe. Iz četrtega odstavka C1 točke javnega poziva nesporno izhaja, da nepovratna finančna spodbuda za naložbo vgradnje toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe na območju s sprejetim Odlokom o načrtu za kakovost zraka, ne more biti dodeljena, kolikor občinski akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja. V obravnavani zadevi gre za investicijo (vgradnjo električne toplotne črpalke) v stanovanjski objekt tožnice, ki stoji na parceli št. 1730, k.o. … v Mestni občini Ljubljana. Odlok za območje MOL, kjer leži predmetna nepremičnina določa kot prednostni način ogrevanja uporabo zemeljskega plina in ne električne energije.

Tožnica očita toženi stranki, da ji je že z odločbo 35408-905/2014 49-905 z dne 23. 4. 2014 dodeljena nepovratna finančna vzpodbuda. Tako naj bi namreč izhajalo iz obrazložitve navedene odločbe o upravičenosti do kredita za vgradnjo toplotne črpalke za pripravo sanitarne tople vode in/ali centralno ogrevanje navedene stanovanjske stavbe tožnice, ki jo tožnica prilaga in se nanjo sklicuje. Sodišče se s takim stališčem tožnice ne strinja. Kot je v obrazložitvi izpodbijane odločbe že pojasnila tudi tožena stranka, odločba o dodelitvi kredita, ki se je tudi v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe nanjo sklicevala tožnica, ne vpliva na odločanje o vlogi tožnice, ki je predmet tega spora. Kot izhaja iz upravnih spisov, gre za dva različna javna poziva (24SUB-0B14 in 49OB13) in sicer za javni poziv za nepovratne finančne spodbude in javni poziv za kreditiranje okoljskih naložb občanov. To pove tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo. Gre tudi za dve različni vlogi tožnice. Slednje izpostavi tudi tožnica sama. V vsakem od teh javnih pozivov se je postopku odločalo glede na izpolnjevanje drugačnih predpisanih (materialnih) pogojev. Kolikor je obrazložitev odločbe o dodelitvi kredita dajala tožnici zmotno informacijo, da ji je dodeljena tudi nepovratna finančna spodbuda za ukrep vgradnje toplotne črpalke za pripravo sanitare vode /in ali centralno ogrevanje stanovanjske stavbe, kot želi prikazati tožnica, pa tega tožnica v tem postopku, kjer se preizkuša pravilnost odločitve toženke glede zavrnitve vloge tožnice za pridobitev finančne spodbude, ne more uspešno uveljavljati. Tako kot je že pojasnila tudi tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, je po 213. členu ZUP izvršljiv in pravnomočen lahko le izrek, ne pa tudi obrazložitev. Zato razlogi, ki se nanje sklicuje tožnica in ki izhajajo iz obrazložitve odločbe o kreditu (ki ni predmet tega postopka) ne morejo vplivati na presojo zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe.

Tožničini očitki, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno oz., da je napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, ker naj bi tožena stranka ne upoštevala kot del tega dejanskega stanja tudi odločbo o dodelitvi kredita tožnici, ki jo tožnica navaja, so po povedanem neutemeljeni. Drugih razlogov pa tožnica ne navaja.

Ker tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.