Jedro

Banka - tožena stranka je bila dolžna tožniku - kot varčevalcu izplačati devizno depozitno vlogo, katero je zahteval pred uveljavitvijo Zakona o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog. Razpolaganje s svojim saldom na računu tožniku, ob zahtevi za izplačilo, ni bilo omogočeno, zaradi česar se pojavi vprašanje plačilne - izplačilne zamude tožene stranke in s tem utemeljeno tudi vprašanje plačila zahtevanih zamudnih obresti (277. člen v zvezi s 324. členom ZOR).

Izrek

Pritožbi tožnika se d e l n o u g o d i in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i v točki II izreka ter glede stroškov postopka in se v tem delu v r n e sodišču prve stopnje v novo odločanje, v preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba tožnika z a v r n e kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi . Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v celoti zavrnilo zahtevek žnika, s katerim je zahteval od tožene stranke plačilo zneska 5.162,78 DEM, 8 % devizne obresti od zneska 103.658,02 DEM od 14.8.1991 dalje do plačila ter zamudne obresti od tega zneska od 14.8.1991 dalje do plačila ter povrnitev vseh pravdnih stroškov. Pri tem prvostopno sodišče, ob upoštevanju izvedeniškega mnenja, ugotavlja, da je tožena stranka pri izračunu pravilno uporabila obrestne mere in tako tožniku ne dolguje ničesar več.Glede zahtevka za plačilo 8 % deviznih obresti pa prvostopno sodišče ugotavlja, da tožnik do teh ni upravičen, ker je devize hranil v Republiki Sloveniji in ne v B. in mu zato ne pripadajo obresti po obrestnih merah v nemški banki.

Zoper takšno odločitev prvostopnega sodišča se je pritožil tožnik. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu ZPP/77 in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenima zahtevkoma ugodi, toženo stranko pa hkrati obsodi tudi na plačilo vseh pravdnih stroškov vključno s stroški pritožbenega postopka. Podredno predlaga razveljavitev in vrnitev izpodbijane sodbe sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbeno se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Celju, kjer so bili prvostopnemu sodišču dani napotki, da je potrebno razjasniti tožnikova zatrjevanja o tem, da zmanjšanje obresti ni bilo utemeljeno, saj mu skrajšani pogodbeni rok vezave še vedno ni omogočal razpolaganja z deviznimi sredstvi. Sodišču je predložil dokaze o tem, da je tožena stranka pogojevala skrajšanje pogodbenega roka in s tem zmanjšanje obresti z dejanskim izplačilom celotnega deviznega prihranka s pripadki in preodkazilo teh sredstev na njegov račun v Nemčiji. Tožnik je pristal na prekinitev vezane vloge samo zaradi obljube in pismene zaveze tožene stranke, da bodo vsa njegova devizna sredstva preodkazana v Nemčijo. Tožena stranka tega ni izvršila in se je potem še skoraj 3 leta zgovarjala na nemožnost in začasno prepoved in šele na podlagi vložene izvršbe je tožnik dejansko dosegel pravnomočno prisojeni znesek svoje terjatve. Tožnik je sodišču predložil tudi interni nalog za prenos sredstev, iz katerega je razvidno, da je banka interno uredila vprašanje prenosa, vendar pa da je od tega zneska odbila znesek 5.162,78 DEM. Tožena stranka je ta sredstva neutemeljeno zadrževala in se ne more sklicevati na spremembo pogodbe o vezavi. Logičen je zaključek, da si je tožena stranka še za nekaj let podaljšala rok vrnitve, in je s temi sredstvi prosto razpolagala in je tako neupravičeno obogatena na račun tožnika. Sodišče je lahko na podlagi teh listin samo zaključilo, da so depozitna sredstva bila v vsem obsegu do izvršbe pri toženi stranki zato je mogoč le zaključek, da pripada tožniku s strani tožene stranke celoten prirastek in ne le tisti prirast, ki si ga je tožena stranka sama tolmačila v svojo korist na podlagi listin, ki nimajo podlage v sporazumu med pravdnima strankama. Izvedenka je prekoračila svoja pooblastila, ker govori o obstoju dolga in se tako spušča v pravno oceno pregledane dokumentacije, saj njena naloga ni bila ugotoviti ali je nekdo komu še kaj dolžan ali ne. Očitno je, da sta oba tožbena zahtevka, katera je sodišče zavrnilo, utemeljena in sicer prvi zato, ker tožena stranka ni bila upravičena zmanjšati zneska dolga za vtoževani znesek 5.162,78 DEM, ker ni izvršila dogovora o preodkazu deviznih sredstev v Nemčiji, drugi del zahtevka pa zato, ker tožniku pripadajo 8 % devizne obresti od zneska 103.658,02 DEM od 14. 8. 1990 dalje do plačila in zamudne obresti za isto obdobje, ker je nedvomno in na podlagi listin dokazano, da je do delnega plačila prišlo šele v letu 1994. Ob tem pa sodišče tudi ne more ignorirati zahtevka tožnika glede zamudnih obresti, ki so nesporno tekle.

Pritožbeno pa izpodbija tudi stroškovno odločitev. Sodišče bi moralo tožniku priznati določene pravdne stroške, saj je na podlagi prvostopne sodbe tožena stranka že bila dolžna povrniti tožniku do takrat nastale stroške. Prvostopno sodišče pa je tudi povsem neutemeljeno med priznane stroške vneslo še strošek za revizijo v višini 1000 točk, saj tožena stranka z revizijo ni uspela. V ponovljenem postopku prvostopno sodišče ni izvajalo dokazov po naročilu Višjega sodišča, prav tako pa je bila tudi tožena stranka pri posredovanju dokazov precej pasivna, očitno z namenom zavlačevati postopek.

Odgovor na pritožbo ni bil podan.

Pritožba tožnika je delno utemeljena.

Upoštevaje določbo I. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, Ur. list RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in pritožbo obravnavalo v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77).

K zahtevku pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe: Po uradni dolžnosti upoštevanih (2. odst. 365. člena ZPP/77) bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77 v pravdi pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Odločitev o zahtevku pod točko 1 izreka je prvostopno sodišče v celoti oprlo na mnenje izvedenke in pri tem ugotovilo, da je bila uporaba obrestnih mer,kot jih je uporabila tožena stranka, pravilna in da po pravilnem obračunu tožena stranka tožniku ne dolguje ničesar več. Ob navedenem je tako ugotoviti, da je, po oceni pritožbenega sodišča, v tem delu na ugotovljeno dejansko stanje prvostopno sodišče, materialno pravo pravilno uporabilo, s tem ko je ugotovilo, da tožena stranka tožniku zneska 5.162,78 DEM ne dolguje. Nesporno med pravdnimi strankami namreč je, da sta tožnik in tožena stranka sklenila pogodbo za deponiranje deviznih sredstev na petletno vezavo, ki pa je bila spremenjena z aneksom v pogodbo na triletno vezavo. Aneksa, ki je to pogodbeno določilo spremenil tožnik v postopku ni izpodbijal niti je s svojimi zatrjevanji uspel ga izpodbiti in je torej, po oceni pritožbenega sodišča, kot to pravilno ugotavlja tudi prvostopno sodišče ostal v veljavi in je tako šteti, da se je pogodbeno razmerje med pravdnima strankama s tem dnem, to je z dnem podpisa aneksa k pogodbi, spremenilo. Opisano dejansko stanje je pri izdelavi izvedeniškega mnenja upoštevala tudi izvedenka in pri tem ugotovila, da je tožena stranka pravilno obračunala obresti od glavnice, katero je imel tožnik na svojem računu in da je zato zahtevek za plačilo zneska 5.162,78 DEM (kar naj bi predstavljalo razliko med obrestmi v primeru, ko je bila med strankami v veljavi pogodba o vezavi sredstev na pet let in primeru, ko je bila v veljavi pogodba o vezavi sredstev na tri leta) neutemeljen zaradi česar ga tožena stranka tožniku ob ugotovljenem ne dolguje. Takšnim zaključkom prvostopnega sodišča, katerih tožnik s pritožbenimi zatrjevanji ni uspel omajati, se v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Pravdni stranki sta namreč s podpisom aneksa pogodbeno razmerje spremenili in na to novo nastalo pogodbeno razmerje je bila dolžna tožena stranka (ob upoštevanju dejstva, da tožniku ni uspelo dokazati neveljavnosti aneksa) obračunati tudi ustrezne obresti. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, kateremu pravdni stranki glede samega izračuna nista nasprotovali in ga je tako pravilno v celoti povzelo tudi prvostopno sodišče, je tožena stranka izračun pravilno opravila in je tako zaključiti, da tožniku iz tega naslova ne dolguje ničesar več. Upoštevaje navedeno je bilo potrebno pritožbo tožnika zoper točko 1 izreka izpodbijane sodbe zavrniti kot neutemeljeno in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi (368. člen ZPP/77).

K točki 2 izreka izpodbijane sodbe: V točki 2 izreka izpodbijane sodbe, pa je sodišče zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo: 1.) 8 % deviznih obresti od zneska 103.658,02 DEM od 14. 8. 1991 dalje do plačila in 2.) zamudnih obresti od zneska 103.658,02 DEM od 14. 8. 1991 dalje do plačila. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba razlogov o zavrnitvi zamudnih obresti od zneska 103.658,02 DEM od 14. 8. 1991 dalje ne vsebuje, hkrati pa je tudi poudariti,da je prvostopno sodišče zgolj pavšalno ugotovilo, da tožnik ni upravičen zahtevati 8 % deviznih obresti, ker da je devize hranil v Republiki Sloveniji in ne v Nemčiji. Po oceni pritožbenega sodišča je v tem delu pritrditi pritožbenim zatrjevanjem tožnika in ugotoviti, da je prvostopno sodišče v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Izvedenka, katero je sodišče v postopku na prvi stopnji postavilo je primarno ugotavljala obstoj dolga do trenutka, ko je tožnik zahteval saldacijo svoje devizne vloge (ali je tožena stranka opravila pravilen izračun oziroma preračun obresti). Pri tem je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da tožena stranka tožniku ne dolguje zneska 5.162,78 DEM. Ni pa mogoče, na podlagi pridobljenega izvedeniškega mnenja, zaključiti, da tožena stranka, ob dejstvu, da po zahtevku tožnika ni sprostila deviznih sredstev s tožnikovega računa, ni prišla v plačilno zamudo. Tako bi, po oceni pritožbenega sodišča, prvostopno sodišče moralo pri odločanju o točki 2 tožnikovega zahtevka razmerje tožnika in tožene stranke obravnavati v smislu določb Zakona o obligacijskih razmerij (ZOR) in ugotoviti ali je tožena stranka prišla v plačilno zamudo in če - kdaj natančno je prišla v zamudo in po tem na ugotovljeno smiselno uporabiti tudi določbe, ki govorijo o ustreznih zamudnih obrestih od neplačanega zneska. Ne glede na zatrjevanje tožene stranke v postopku na prvi stopnji namreč ni mogoče trditi, da je tožena stranka upravičeno zadrževala sredstva na računu. Če teh sredstev na zahtevo tožnika ni izplačala, je mogoč nastop njene plačilne zamude. Vendar pa ob do sedaj ugotovljenem ni mogoče ugotoviti, kdaj natančno je, če je, ta plačilna zamuda nastopila in pa seveda do kdaj je trajala, glede na to, da tožnik sam zatrjuje, da je vtoževani zahtevek glavnice prejel šele v letu 1994 na podlagi predlagane izvršbe.

Zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo v točki 2 izreka razveljaviti (370. člen ZPP/77) in vrniti sodišču prve stopnje v dopolnitev dokaznega postopka in novo odločanje. Ob dejstvu, da je bilo potrebno izpodbijano sodbo delno razveljaviti, pa je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka in tudi v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3.odstavka 166. člena ZPP/77.