Jedro

Četudi sta tožničine naloge po tem, ko je bilo njeno delovno mesto ukinjeno in ko je prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, opravljala (v okviru drugih zadolžitev) delavca, ki sta bila zaposlena na delovnem mestu „delavec v proizvodnji“, to ne pomeni, da odpoved ni bila zakonita ali da bi morala tožena stranka tožnici ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 12. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto „upravljalka vakumske stiskalnice“ skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 3. 2010, oziroma na drugo ustrezno delovno mesto, skladno z določbo tretjega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) ter jo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, prijaviti v socialno zavarovanje; da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo obračunati bruto mesečna nadomestila plače, plačati davke in prispevke ter tožnici izplačati mesečna neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega neto zneska plače od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila ter da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v 8 dneh od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, ali bi tožena stranka morala tožnici ponuditi pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „delavec v proizvodnji“, napačno zaključilo o neustreznosti tega delovnega mesta za tožnico. Iz opisa delovnega mesta „upravljalec vakumske stiskalnice“ z dne 15. 9. 2009 izhaja, da se za to delovno mesto zahteva kot stopnja izobrazbe „poklicna, drugo“, kot usmeritev pa „lesna, strojna, druga“, za delovno mesto „delavec v proizvodnji“ pa sicer ni napisana stopnja strokovne izobrazbe, kot usmeritev pa se prav tako zahteva „lesna, strojna, druga“. Iz opisov del in nalog za navedeni delovni mesti izhaja, da gre za identične delovne naloge. Tudi kot priča zaslišani R.Ž. je izpovedal, da je med tema delovnima mestoma le razlika v tarifnem razredu, razlike v stopnji in vrsti izobrazbe pa ni našel. Prav tako je izpovedal, da bi delavci lahko delali na enem ali drugem delovnem mestu. Tudi tožena stranka sama šteje, da gre za primerljivi delovni mesti glede pogojev zaposlitve, kar pomeni, da se za delo na delovnem mestu na vakumski stiskalnici ni zahtevala višja ali druga stopnja izobrazbe. Da gre po vrsti in stopnji izobrazbe za primerljivi delovni mesti pa izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi delavca M.L., ki je bil formalno zaposlen na delovnem mestu „delavec v proizvodnji“, dejansko pa je delal na preši (izpovedba R.Ž. na naroku dne 8. 6. 2011). Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da je delovno mesto „delavec v proizvodnji“ bilo neustrezno, napačen. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, ali so bila ta delovna mesta prosta, ali je pri toženi stranki, glede na zatrjevana sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas nepretrgoma tudi obstajala možnost, da bi na tem delovnem mestu, torej „delavec v proizvodnji“ tožena stranka zaposlila tožnico. Potreba po delu na vakumski stiskalnici je še nadalje obstajala. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 12. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožnici.

Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegraciji, priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da je tožena stranka pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici spoštovala postopkovne določbe, da je slednja tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi v skladu z določbami 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Zaradi upada prihodkov in posledično poslabšanja finančnega položaja tožene stranke je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj je bilo njeno delovno mesto ukinjeno. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici pravočasno podala presojano odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej v roku kot ga določa ZDR v šestem odstavku 88. člena in, da je tožena stranka spoštovala tudi določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi z pritožbenimi navajanji pa še dodaja: Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri podaji presojane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici spoštovala tudi določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR, ki delodajalcu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nalaga, da preveri, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji, ali na drugih delih oziroma, ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo.

Glede na gornjo ureditev je na podlagi tretjega odstavka 88. člena ZDR obveznost delodajalca le ponudba ustrezne zaposlitve za nedoločen čas. Če delodajalec takega dela nima, delavcu ni dolžan zagotavljati drugega dela. Lahko sicer delavcu ponudi tudi neustrezno zaposlitev vendar ne kot obveznost, temveč le kot možnost, ki jo delavec lahko sprejme ali ne. Dejstvo, da delodajalec delavcu, ki je bil pri njem zaposlen za nedoločen čas, ne ponudi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi na drugem delu za določen čas, ne pomeni kršitve določb tretjega odstavka 88. člena ZDR, zaradi katere bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (prim. sodbo VIII Ips 483/2006, sodbo VIII Ips 69/2006 in sodbo VIII Ips 89/2009).

Tožnica je že v teku postopka pred sodiščem prve stopnje navedla in te navedbe ponavlja tudi v pritožbi, da je tožena stranka vse od njene odpovedi dalje zaposlovala nove delavce za določen čas, s čimer utemeljuje svoj zaključek, da je obstajala možnost, da bi jo tožena stranka lahko zaposlila na delovnem mestu „delavec v proizvodnji“ in da je potreba po tožničinem delu na vakumski stiskalnici še nadalje obstajala. Iz njenih navedb izhaja, da bi bila lahko ustrezna zaposlitev, ki jo je imela tožena stranka kot delodajalec na voljo, zgolj zaposlitev na delovnem mestu „delavec v proizvodnji“, vendar pa pri tem tožnica navaja, da je tožena stranka delavcem na tem delovnem mestu podaljševala obstoječe pogodbe o zaposlitvi oziroma naj bi zaposlovala nove delavce le za določen in ne za nedoločen čas. Glede na zgoraj navedeno materialnopravno izhodišče zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zvezi s tem delovnim mestom ni šlo za ustrezno zaposlitev v smislu 90. člena ZDR, v posledici česar ji ga tožena stranka že iz tega razloga ni bila dolžna ponuditi. Da bi tožena stranka na navedenem delovnem mestu zaposlila novega delavca za nedoločen čas pa tožnica ni trdila.

Tudi sicer ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bilo delovno mesto „delavec v proizvodnji“ prosto oziroma ali je pri toženi stranki glede na zatrjevana sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas tudi obstajala možnost, da bi na tem delovnem mestu tožena stranka zaposlila tožnico. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnica neutemeljeno navaja, da je na navedenem delovnem mestu tožena stranka zaposlovala druge delavce (stran 5 obrazložitve). Ugotovilo je namreč, da je J.M. delovno razmerje prenehalo že pred odpovedjo tožnici, M.L. pa je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki mu je bila sicer res podaljšana do 31. 3. 2011 vendar zgolj zaradi enkratnega naročila. Za K.R. pa je direktor R.Ž. izpovedal, da je tudi ona imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi zgolj za določen čas in da je bila na vakumski stiskalnici pomočnica in ne upravljalka le-te. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje tožnica v pritožbi ne izpodbija, iz njih pa tudi izhaja, da navedeno delovno mesto tudi ni bilo prosto. Glede na že citirano zakonsko določilo, pa je delodajalec dolžan delavcu ponuditi zaposlitev na drugem delovnem mestu le, če delovno mesto obstaja in je prosto.

Samo dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec se lahko odloči tudi za drugačno organizacijo, oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, kar ima za posledico lahko ukinitev prej samostojnega delovnega mesta, kot je bilo to ugotovljeno tudi v obravnavanem primeru (glej npr. odločitev VS RS VIII Ips 209/207 z dne 28. 5. 2008). Z ozirom na navedeno pa zatrjevano dejstvo, da sta tožničine naloge po njeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljala delavca , ki sta bila zaposlena na delovnem mestu „delavec v proizvodnji“ tudi ne zadostuje za zaključek, da bi bila tožena stranka zgolj iz tega razloga dolžna tožnici ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto.

Z ozirom na navedeno so vse nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje glede ustreznosti navedenega delovnega mesta odveč, zato pritožbeno sodišče pritožbenih navedb, ki te ugotovitve sodišča prve stopnje izpodbijajo, ni presojalo.

Ker tožnica v pritožbi ne navaja drugih relevantnih pritožbenih razlogov, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le še v okviru pooblastil iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi po uradni dolžnosti ni storilo, prav tako pa je na podano dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na obrazložitve sodišča prve stopnje le sklicuje (stran 3 do 6 obrazložitve).

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).