Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z razsojo sodišča prve stopnje, da je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja in da so podani vsi znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Ti so vsebovani v opisu kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, kot jo je na podlagi odpovedi povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe. Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 stori kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Tožnica je s tem, ko je listine, izdane v izvršilnih postopkih, v katerih je bila sama stranka, zadržala, prikrivala dejanske okoliščine ter toženko tako spravila v zmoto oziroma jo pustila v zmoti. Zapeljala jo je, da je opustila pravočasen rubež njene plače, s čimer je tožnica pridobila protipravno premoženjsko korist, oškodovani pa so bili njeni upniki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je 8. 3. 2018 toženka vročila tožnici, za reintegracijo, prijavo v matično evidenco zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo ter zavarovanje za primer brezposelnosti, reparacijo, vključno z regresom za letni dopust za leto 2018, s pripadki (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožnici izplača nadure za obdobje od januarja 2014 do februarja 2015 v skupnem znesku 999,18 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 9. 3. 2015 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek za plačilo nadurnega dela v znesku 721,63 EUR bruto s pripadki zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (točka III izreka).

2. Zoper točki I in III (razen zoper odločitev, da toženka sama krije svoje pravdne stroške v točki III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker prošnji za preložitev pripravljalnega in prvega naroka za glavno obravnavo ni ugodilo. Kršilo je tožničino pravico do izjave v postopku. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh dokazov, ki jih je podala tožnica po prvem naroku za glavno obravnavo. Dokaze z zaslišanjem pravdnih strank in prič je izvedlo na enem naroku za glavno obravnavo, na katerem je toženka predložila pripravljalno vlogo. Zmotno je razsodilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Toženka se je z razlogi za odpoved seznanila 16. 1. 2018. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje ni pravilna, sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo izpovedi direktorja toženke in priče A.A. Tožnica je v dokaz svojih navedb predlagala, da se jo zasliši kot stranko, pa sodišče prve stopnje (glede teh navedb) predlaganega dokaza ni izvedlo. 16. 1. 2018 je bila tožnica obveščena, da se pošta, ki jo je prejemala sedem let, preusmerja v pravno službo. Glede listin v zadevah In 1376/2010 in I 2420/2016 je toženka prekoračila objektivni, ne le subjektivni rok za podajo odpovedi. Tožnica obveznosti iz delovnega razmerja ni kršila. Nima pravne izobrazbe, njeno znanje na področju sodnih izvršb je omejeno. Njen obseg dela se je povečeval. Toženka se za njeno delo ni zanimala, sodišče prve stopnje pa se do navedbe o tožničinem delu sploh ni opredelilo. Sodišče prve stopnje ni prebralo predloženega sklepa toženke z dne 5. 10. 2012. Tožnica je z zamudo predložila tudi sklepe o izvršbi drugih delavcev toženke. Na njeno ravnanje je vplivalo zdravstveno stanje. Iz predloženega izvida je razvidno, da ji je predpisano zdravilo .... Stranski učinki tega zdravila so motnje koncentracije. Toženka je tožnici odpoved podala zaradi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki sploh niso bile opredeljene v njeni pogodbi o zaposlitvi. Napake pri delu so bile posledice preobremenjenosti, nejasnih delovnih nalog in pomanjkanja navodil za delo, neustrezne izobrazbe tožnice in njenih zdravstvenih težav. Niso podani znaki kaznivega dejanja. Toženki škoda ni nastala. Nastanek škode je element kaznivega dejanja goljufije. Upniki tožnice niso oškodovanci kaznivega dejanja. Toženka je neutemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožnico bi lahko zgolj opomnila. Tožnica je bila več let zaposlena pri toženki, je starejša delavka. Toženka je pošto preusmerila, zaradi česar tožnica ravnanj ne bi ponavljala. Drugi delavci toženke so povzročili škodo, pa niso bili deležni tako stroge sankcije kot tožnica. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

6. Po določbi prvega odstavka 115. člena ZPP lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so zato drugi upravičeni razlogi. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo kljub prošnji za preložitev opravilo (282. člen ZPP), je pravilna. Razlog, ki ga ponavlja tožnica v pritožbi, da je šele dva dni pred narokom za zastopanje pooblastila novega odvetnika, ni upravičen razlog za preložitev naroka. Tožničin pooblaščenec se je naroka dne 5. 9. 2017 udeležil in je na njem vložil obsežno pripravljalno vlogo, v kateri se je opredelil do navedb toženke v odgovoru na tožbo in podal nove navedbe. Tako ni slediti pritožbi, češ da je bila tožnici pravica do izjave kršena. Tožnica je imela od prejema vabila na narok dne 4. 7. 2018 oziroma od odpovedi pooblastila z dne 24. 7. 2018 dovolj časa, da bi pooblastila novega odvetnika, pri čemer dejstvo sodnih počitnic tega ne spremeni, in se na narok pripravila. Ni nepomembno, da je konkretni spor individualni delovni spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, ki je po prvem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nadalj.) prednosten, sodišče pa je dolžno po tretjem odstavku opraviti poravnalni narok, oziroma, če ni poravnalnega naroka, prvi narok za glavno obravnavo najkasneje v dveh mesecih od prejema odgovora na tožbo oziroma od izteka roka za odgovor na tožbo.

7. Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb in dokazov tožnice, podanih v tretji in četrti pripravljalni vlogi. V tretji pripravljalni vlogi je tožnica predložila dva listinska dokaza (A8, A9), v četrti pripravljalni vlogi pa en listinski dokaz (A10), vse te listine je sodišče prve stopnje, kot je razvidno iz sprejetega dokaznega sklepa na naroku za glavno obravnavo 7. 12. 2018 in obrazložitve sodbe, prebralo. S tem, ko je sodišče prve stopnje na (enem) naroku za glavno obravnavo dne 17. 10. 2018 izvedlo dokaz z zaslišanjem pravdnih strank in prič, ni z ničemer kršilo določb pravdnega postopka, četudi drži, da je toženka na tem naroku vložila pripravljalno vlogo. Ta pripravljalna vloga je predstavljala odgovor na navedbe tožnice v njeni pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo par dni pred narokom. Na samem naroku tožnica zaslišanju pravdnih stranki in prič ni oporekala, v pritožbi pa tudi ne konkretizira, v zvezi s katerimi njenimi (za odločitev bistvenimi) navedbami bi dokazni postopek potekal drugače. 8. Z očitanjem kršitev določb pravdnega postopka, ki se nanašajo neposredno na dokazni postopek, tožnica oporeka dokaznim zaključkom, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Očitek ni utemeljen; sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi sodbe, glede na pritožbene navedbe pa dodaja:

9. Toženka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 2. 2018 na podlagi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.) iz razlogov iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Za razlog iz 1. alineje gre, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, za kršitev iz 2. alineje pa, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče pritrjuje razsoji sodišča prve stopnje, da je toženka odpoved podala pravočasno, da je dokazala obstoj kršitev iz delovnega razmerja in da je na podlagi teh kršitev utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico, tako da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja med pravdnima strankama do izteka odpovednega roka.

10. Drugi odstavek 109. člena ZDR-1 določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga; v primeru krivdnega razloga na strani delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpoved pogodbe o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. ZDR-1 torej določa 30 dnevni subjektivni in šestmesečni objektivni rok za podajo odpovedi, slednji je v primeru razloga iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podaljšan na ves čas, ko je možen kazenski pregon.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženka razlog za odpoved ugotovila dne 23. 1. 2018 in da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana dne 16. 2. 2018, pravočasna. Dne 16. 1. 2018 je potekala elektronska korespondenca med tožnico in B.B., ki za zunanjega izvajalca C. d. o. o., opravlja obračune plač za toženko, v kateri so bile omenjene zadržane listine, vendar to z vidika presoje pravočasnosti odpovedi ni bistveno. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, je bistveno, kdaj se je s kršitvami obveznosti iz delovnega razmerja oziroma razlogom za odpoved seznanila tista oseba, ki je bila pristojna za podajo odpovedi. To pa je bilo kasneje. Pritožba neutemeljeno odreka verodostojnost zakonitemu zastopnikau toženke in prokuristu A.A., kot tudi priči D.D. Njihove skladne izpovedi je utemeljeno upoštevalo, poleg tega je pravilno kot bistveno izpostavilo dejstvo, da je bila tožnica obveščena o spremembi postopka razdeljevanja pošte v elektronskem sporočilu s strani D.D., ki je bilo časovno pred elektronsko korespondenco, ki je potekala istega dne z B.B. v zvezi z zadržanimi listinami. Tako ne drži, kot prikazuje tožnica v pritožbi, da je bilo elektronsko sporočilo D.D. oziroma sprememba postopka razdeljevanja pošte lahko posledica dejstev, povezanih z zadržanimi listinami.

12. Objektivni šestmesečni rok je, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, začel teči šele, ko je kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki je bila v zadrževanju listin, prenehala. To je bilo 23. in 24. 1. 2018, ko je tožnica listine predala.

13. Navedbe glede nepravočasnosti odpovedi, ki so vsebovane v pritožbi, je tožnica podala v drugi pripravljalni vlogi, ki je bila posredovana sodišču prve stopnje pred izvedbo zaslišanj. O tem je bila tožnica tudi zaslišana. Navedbe, kdaj je tožnica začela prevzemati pošto (v letu 2011), ali se je toženka zanimala za njeno delo, od koga je tožnica prevzela delo (od E.E.) in ali je delo, povezano s sodno izvršbo, pri toženki sodilo v okvir pravne službe, pa je podala v tretji pripravljalni vlogi. Če se sodišče prve stopnje do teh navedb ni posebej opredelilo, s tem ni kršilo pravil pravdnega postopka. Gre za navedbe, ki za odločitev o utemeljenosti odpovedi niso bistvene.

14. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi toženka tožnici očita, da je zadržala določene listine, izdane v izvršilnih postopkih, v katerih je bila sama stranka, in s tem preprečila toženki, da bi kot delodajalec izvedla rubež plače oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja ali da je s tem toženko spravila v zamudo z odgovorom na sodni poziv.

15. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kot protispisno zatrjuje tožnica v pritožbi, da bi bila tožnica pravnica, je pa ugotovilo, da je tožnica delo, povezano s sodnimi izvršbami, opravljala vsaj šest let in da se je glede na siceršnje delo zavedala, da je dolžna listine, izdane v izvršilnih postopkih, v katerih je bila sama stranka, posredovati naprej. Pri tem ne gre za ravnanje, ki bi zahtevalo poglobljeno znanje s področja sodnih izvršb, dodaja pritožbeno sodišče. Kako je sicer tožnica opravljala svoje delo s področja sodnih izvršb (pritožbene navedbe, da za to ni imela znanja), pa je nebistveno, saj se tožnici v odpovedi ne očita, da bi bile pri delu storjene napake, ampak da je zadržala določene listine. Tega ni pripisati napaki, ampak gre za ravnanje, ki je bilo storjeno z namenom. Tožnica se tudi neutemeljeno sklicuje na depresijo, preobremenjenost in jemanje zdravil. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi ocene izpovedi prič, predvsem priče D.D., tožnice pri delu ni ovirala bolezen in tudi ni bila preobremenjena. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnice, da bi morala biti slednja vnaprej opozorjena, kakšne bodo posledice, če prejetih listin ne bo posredovala naprej. Tega se od toženke kot delodajalca ne zahteva.

16. Do posledic tožničinega ravnanja se je sodišče prve stopnje opredelilo v obrazložitvi sodbe, in sicer je pravilno ugotovilo, da so bili oškodovani tožničini upniki, poleg tega je bilo njeno ravnanje škodljivo za toženko, ker jo je prestavilo v luči nespoštovanja sodnih odločb in pozivov.

17. Tožnica v pritožbi neutemeljeno ponavlja navedbe glede listin, ki se nanašajo na druge delavce toženke in ki jih je zadržala, pri čemer pa (še vedno) ne konkretizira, za kakšne listine je šlo in na katere delavce so se nanašale. Njena navedba je neupoštevna z vidika presoje obstoja kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Dejstvo, da je tožnica, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zadrževala le listine, ki so bile povezane z njo, pa dokazuje njen subjektivni odnos do kršitve v smislu namena.

18. Pritožbeno sodišče soglaša z razsojo sodišča prve stopnje, da je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja in da so podani vsi znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/08 in nadalj.). Ti so vsebovani v opisu kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, kot jo je na podlagi odpovedi povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe. Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 stori kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Tožnica je s tem, ko je listine, izdane v izvršilnih postopkih, v katerih je bila sama stranka, zadržala, prikrivala dejanske okoliščine ter toženko tako spravila v zmoto oziroma jo pustila v zmoti. Zapeljala jo je, da je opustila pravočasen rubež njene plače, s čimer je tožnica pridobila protipravno premoženjsko korist, oškodovani pa so bili njeni upniki. Za obstoj znakov kaznivega dejanja goljufije se ne zahteva, kot neutemeljeno navaja tožnica v pritožbi, identiteta med osebo, ki je v zmoti in nekaj izvrši v škodo premoženja, in pa med osebo, ki je s kaznivim dejanjem oškodovana.

19. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je najstrožji ukrep delodajalca, predviden za najhujše kršitve obveznosti delavca, ko z njim tako glede na težo kršitve kot glede na druge okoliščine ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Pri oceni možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo dejstvi, ki jih poudarja tožnica v pritožbi, da je bila pri toženki zaposlena vrsto let in da je starejša delavka. Ti dve dejstvi utemeljeno nista prevladali nad izgubo zaupanja, ki je bila posledica tožničine kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je protispisno zatrjevanje tožnice, češ da v posledici njenega ravnanja škoda ni nastala. Četudi se je tožnica v postopku odpovedi odločila za iskrenost, kot nadalje poudarja v pritožbi, to ne pomeni, da njenega ravnanja toženka ni zakonito sankcionirala s podajo odpovedi. Pritožbena navedba, češ da so tudi drugi delavci toženko oškodovali, pa za svoje ravnanje niso bili sankcionirani, je kot nekonkretizirana novota neupoštevna.

20. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Odločitev, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP, prvega odstavka 154. člena ZPP in petega odstavka 41. člena ZDSS-1.