Up-369/02 - 11

9. 7. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 26. junija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 502/2000 z dne 7. 3. 2002 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 319/99 z dne 10. 4. 2000 se ne sprejme

OBRAZLOŽITEV

A.

Ustavna pritožnica je v upravnem postopku in nato v upravnem sporu brez uspeha zahtevala zase status žrtve vojnega nasilja po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 28/2000 in 64/01 - v nadaljevanju ZZVN).

Meni, da ji ta status pripada, ker je med vojno v zavezniškem bombandiranju Jesenic izgubila mater, njen dom pa je bil razrušen.

B.Pritožnica zatrjuje, da ji je bila z odločitvijo obeh sodišč v upravnem sporu kršena človekova pravica iz 14. člena Ustave (enakost pred zakonom) oziroma iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). To trditev utemeljuje predvsem s stališčem, da bi morali pristojni organi določbe 1. člena ZZVN razlagati tako, da bi tudi zahtevam na podlagi dejanskega stanja, kakršno je njeno, ugodili.

Ustavna pritožba ni še ena stopnja upravnega spora in v njej Ustavno sodišče ne presoja, ali je bilo v posameznem primeru materialno pravo prav uporabljeno, če ne gre za očitno arbitrarno ravnanje in odločanje sodišča. Upravičenja iz ZZVN tudi ne sodijo med človekove pravice in temeljne svoboščine, kar bi morda narekovalo strožji ustavnosodni nadzor nad odločanjem sodišč.

Pravica do enakega varstva pravic bi lahko bila v obravnavanem primeru kršena, če bi sodišča v drugih enakih primerih, kot je pritožničin, priznavala status žrtev vojnega nasilja, njej pa ne. Česa takega pa pritožnica ne zatrjuje in ne dokazuje.

Druga utemeljitev zatrjevane kršitve je v tem, da sodišči pri svojem odločanju v upravnem sporu nista upoštevali sprememb zakona, uveljavljenih že po prvi upravni odločitvi o njeni zahtevi. Ta utemeljitev očitno ne vzdrži: v upravnem sporu sodišče presoja zakonitost izpodbijane upravne odločbe glede na zakonodajo, ki je veljala ob njeni izdaji. S spoštovanjem tega načela sodišči nista mogli kršiti pravice do enakega varstva pravic.

Pritožnica slednjič trdi, da je bila prikrajšana za pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave) pa tudi za pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) s tem, da ni bila uradno obveščena, da je Upravno sodišče odstopilo njeno zadevo Vrhovnemu. V čem naj bi bila ta slednja kršitev, ne pojasni in ostaja tudi nerazumljivo. Za pravico do pravnega sredstva pa pritožnica že zato ni bila prikrajšana, ker je zoper prvostopno upravno odločbo, s katero je bilo o njenem zahtevku odločeno, lahko vložila pritožbo, kar je tudi storila.

Kršitev, ki jih pritožnica zatrjuje, torej očitno ni bilo, zato ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti.

C.O pritožničini pobudi, naj oceni ustavnost 1. člena ZZVN, ker ne vključuje takih dejanskih stanov prikrajšanosti med vojno, kot ga zase uveljavlja ona, je Ustavno sodišče odločalo posebej, s sklepom št. U-I-266/02 z dne 14. 11. 2002, ki je bil pritožnici že vročen.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in 6. alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 49/98) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Jožetu Tratniku, ki je bil v zadevi izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan